ZMAGOVANJE

Petra Majdič je po eni od svojih sijajnih letošnjih zmag dejala, da se vsake veseli, kot da je zadnja. Dodala je, da z neprikritim veseljem na cilju želi tekmicam med drugim pokazati, da jih spoštuje.
V športnem svetu krožijo številne krilatice o zmagovanju. Med najbolj znanimi sta dve, ki ju eni pripisujejo legendarnemu ameriškemu trenerju Vincu Lombardiju, drugi pa nekdanjemu managerju nogometnega kluba Liverpool, Billu Shankleyu: "Zmaga ni vse, zmaga je edina stvar na svetu." in "Poraz je hujši od smrti. Z njim moraš namreč živeti." Tretja, ki se pojavlja tudi kot napis na majici, je: "Drugouvrščeni je prvi poraženec."

To so trde besede, ki bi jih moral poznati vsak trener zato, da z njimi nikoli ne bi nastopal pred svojimi mladimi varovanci. Predvsem najmlajšimi, ki se morajo tako zmagovanja kot izgubljanja naučiti na čim mehkejši, human način. V Alicini čudežni deželi velja pravilo: "Vsi so zmagali in vsi morajo dobiti nagrade." V našem ne tako čudežnem svetu ne moremo vsi zmagovati in dobivati nagrad. Vsaj ne ves čas. Da bi preživeli v resničnem svetu, se moramo naučiti dvojega: zmagovati trezno in izgubljati prisebno. Pretirano čaščenje zmagovanja, ki se sprevrže v zmagovanje za vsako ceno, je največji onesnaževalec sodobnega športa. Če nočemo, da je šport vojna, moramo nasprotnika spremeniti v tekmeca, kajti nasprotnik je zoper mene in me želi uničiti, medtem ko je tekmec v igri zato, da me dela boljšega. Zmaga in poraz sta tako tesno povezana, da pravzaprav v temelju določata drug drugega: brez premaganca ni zmagovalca. Zmagovalec bi moral biti hvaležen tekmecu, ki ga je premagal, zato ker je iz njega priklical tisto najboljše, kar je z dolgimi urami treniranja nakopičil v svojem telesu in duhu. Ob tem velja pomisliti, da človeštvo malikuje tekmovanje, medtem ko narava, nasprotno, nagrajuje sodelovanje. Za ljudi je značilno, da slavimo eksces in preobilje, narava pa vsak eksces slej ko prej zajezi. Narava je pametna, saj ima skoraj pet milijard let izkušenj.

V tem smislu lahko na zmagovalce in premagance gledamo kot na čebele in rastline. V njihovem odnosu ni poraženca, zmagovalke so oboje; če stvar gledamo tako, lahko človeka v poštenem športnem boju premagaš, ne da bi ga ponižal. Daš mu možnost za učno izkušnjo, ki mu je nadarjenost ni mogla podeliti: kako se pobrati, potem ko padeš. V takem kontekstu je veselje, ki ga ob zmagah doživlja (in kaže) Petra Majdič, tudi izraz spoštovanja do tekmic, ki so ji pomagale, da je potrkala na skrajne meje svojih zmogljivosti. Njena misel, da je vsaka zmaga lahko zadnja, pa je pomembno sporočilo za vse, ki jih zmagoslavje preveč opijani in poraz prehudo potre: ne pozabite, da je življenje tudi zunaj športa in onkraj zmagovanja.

Janez Penca
Vrhunski dosežek 1-2008