Virtualno nakupovanje
Ko se poleti približate vhodu nakupovalnega središča, vas osveži val mrzlega zraka. Kakšen je smisel ohlajanja vročih dni na ta način, mi ni znano. Prav mogoče gre za trnek, na katerega se na robu skušnjave – pri vratih - lovijo omahljivci: tu, v hladni potrošniški katedrali se boste oddahnili od moreče sopare na prostem.
Poslovne prakse super- in hipermarketov se zdijo najskrbneje zasnovan projekt čim hitrejšega uničevanja biosfere. Prevoz njihovega blaga je videti perverzno zasnovan z enim samim ciljem: da bi čim bolj podaljšali pot od izvora blaga do polic. Zgodba zelenjave, ki jo prodajajo v dveh supermarketih na obrobju angleškega mesta Evesham, je podobna zgodbam sadja in zelenjave po vsem razvitem svetu. Zelenjavo iz naše zgodbe pridelajo samo 2km zunaj mesta, na katerega obrobju stoji supermarket. Najprej jo pošljejo v 70km oddaljeni Herefordshire, nato v 130km oddaljeno pakirnico v Dyfed v južnem Walesu, potem nadaljnjih 290km v distribucijsko središče v Manchestru. Od tam naredi še 180km nazaj v Evesham.
V delu angleškega dramatika Christopherja Marlowa z naslovom Tragična zgodba o življenju in smrti doktorja Fausta (1604) doktor Faust “s pomočjo svojega hitrega duha” meseca januarja prinese grozdje z južne poloble, da bi nahranil nosečo vojvodinjo. Podobno Faustu se odzivajo supermarketi in pomagajo ustvarjati zahteve po zunajsezonski hrani. Preden se je pocenil letalski tovorni transport, je samo kraljici Viktoriji lahko padlo na pamet, da si je zaželela pokvarljivo hrano z drugega konca sveta. Menda naj bi bogato nagradila tistega, ki bi ji prinesel sveži mangostin. Brez Faustovega “hitrega duha” ji ni mogel ustreči nihče.
Danes je v trgovinah pogosto težje najti slovensko jabolko kot mango ali papajo. Trgovine ne izkoriščajo le poletja na južni polobli, temveč tudi tamkajšnjo cenejšo delovno silo. Zato vsi poznamo uvožena zunajsezonska jabolka, ki imajo okus po osvežilnih robčkih, namočenih v dietno kokakolo, medtem ko nikomur niso mar domača, ki zrela padajo z dreves.
Trgovine na m2 površine porabijo več elektrike kot tovarne
Velika nakupovalna središča so neznanski porabniki elektrike. Glede na to, da v večini trgovin ne proizvajajo ničesar razen denarja, je dejstvo, da njihova poraba toplote ni dosti manjša od porabe tovarn, njihove potrebe po elektriki pa skoraj šestkrat večje, skoraj neverjetno. A malo se ozrite okrog sebe. Ko stopate skozi vrata supermarketa vas zadene piš vročega zraka pozimi in mrzlega poleti (včasih, če poslovodja ni pozoren, je lahko tudi obratno). Potem nekaj trenutkov mežikate in se prilagajate intenzivni svetlobi. Nato hodite med hladilniki in zmrzovalnimi skrinjami, ki nimajo vrat. Človek ne bi verjel, če ga ne bi na to postopno navadili. A čeprav se sprehajate med gorami ledu, vam je prijetno toplo. Grelci se ves dan bojujejo z zmrzovalniki. To morajo početi v zgradbi, ki je ogromna, navadno neizolirana in ima pogosto večino sten steklenih in ne more zadrževati niti toplote niti mraza. Podatki neimenovanega direktorja ene od takih supertrgovin nam odpirajo oči.
Grelci nad vrati imajo moč okrog 50kW. To je v grobem sedemnajstkrat več moči, kot je premorejo običajni domači grelci z ventilatorjem. Prehode med policami osvetljujejo s 1000 luksi, kar je približno tako svetlo kot v TV studiju ali trikrat močneje, kot so osvetljene pisarne. Prodajne pulte osvetljujejo žarometi – do 2000 luksov. Še posebej se morajo bleščati ribe, zato jih osvetljujejo s podobnimi žarometi kot ponoči gradove in katedrale. Kaj to pomeni, se vam posveti, ko se spomnite, da morajo ribe hraniti na ledu, luči te moči pa bi jih lahko scvrle. A direktor pravi: “Če osvetlimo, se prodaja. Ne moremo si privoščiti, da tega ne bi storili.” Povedal je tudi, da od 20-25% energijskega proračuna njegove verige trgovin pogoltne osvetlitev.
Večino ostalega denarja – 64 odstotkov – gre za hlajenje. Vsak odprti zmrzovalnik trgovino stane okrog 16000 evrov na leto. Ko so na zgornjo polovico zmrzovalnih omar (navpični del, v višini oči) namestili vrata, so stroške ohlajanja zmanjšali za četrtino. Lahko bi jih zmanjšali še za četrtino, če bi vrata namestili tudi na zmrzovalne skrinje spodaj, a tega poslovodje nočejo. Ko stranka odpre vrata zmrzovalnika in jih nato zapre, se steklo zarosi in zamegli pogled.
Dostava se vrača
62 odstotkov obiskov manjših trgovin je z osebnim avtom, v nakupovalna središča zunaj mest pa se z avtom pripeljejo tako rekoč vsi. Težko si je predstavljati, kako bi lahko ljudi, ki obiskujejo hipermarkete zunaj mest, prepričali, naj to počno z drugimi prevoznimi sredstvi: prenašanje tedenske zaloge živil po avtobusih ali prevažanje s kolesom je vse prej kot zabavno. Sodeč po velikosti parkirišč, ki jih trgovine gradijo, kupcev ne nameravajo spodbujati k spreminjanju navad. Slednji tudi ne kažejo nagnjenja, da bi se za kaj takega dali navdušiti. Trgovina je v celoti gledano nagnjena k razbrzdani porabi energije.
Toda britanski okoljski aktivist in profesor na šoli za grajeno okolje Univerze Oxford Brookes, George Monbiot, opozarja na možnost 90-odstotnega zmanjšanje izpustov CO2 zaradi nakupovalnih prevozov z drugačnim načinom hitrega in preprostega načina nakupovanja. Če bi sprejeli njegov predlog, bi z enim udarcem ubili tri energijsko potratne muhe: transport, hlajenje in osvetljevanje. Ideja je komajda nova: imenuje se dostava. Raziskava britanskega Ministrstva za transport ugotavlja, da bi lahko z nadomeščanjem osebnih vozil z dostavnimi promet zmanjšali za 70 ali celo več odstotkov. Kaže, da vsako dostavno vozilo, ki ga odpošljejo supermarketi, s ceste “povleče” tri osebna vozila. S pomočjo televizije in interneta se velike trgovine (in druge družbe) vračajo k načinu poslovanja, ki so ga opustile pred desetletji. Statistika govori, da dostava v Veliki Britaniji zaenkrat predstavlja med 5 in 10 odstotki prodaje. Spletna prodaja narašča eksponentno. Monbiot predlaga, naj bi hipermarkete zunaj mest postopno nadomestili s skladišči. Teh ne bi obiskoval nihče razen dobaviteljev in uslužbencev. Skladišča ne zahtevajo prenasičene osvetlitve, odprtih zmrzovalnih skrinj in grelcev nad vhodi. Potrebujejo le 29 odstotkov toliko elektrike kot trgovine, poleg tega pa v njih na kvadratni meter lahko nakopičite bistveno več blaga kot v trgovini. Tu ni potrebe po zaslonih, širokih prehodih in blagajnah, police pa se lahko vzpenjajo skoraj do stropa. Poleg energijskega vidika se v takem načinu prodaje skriva še ena okoljska prednost: privlačno in zato potratno pakiranje postane odveč. K nakupu lahko vabi katalog (papirnat ali elektronski), izbrano blago pa trgovina dostavi v navadnih škatlah. Embalaže je lahko samo toliko, kolikor je je potrebno, da hrana ostaja čista in sveža. Na ta način v igro lahko stopijo tudi manjši trgovci in proizvajalci, saj danes o tem, ali te prepoznajo, odloča tudi denar, ki ga imaš, da si lahko postaviš take megatrgovine; njive, na katerih jih postavljajo, namreč čez noč postanejo zelo drage. To rodovitno igro dobro poznajo tudi slovenski župani in njihova moštva, saj je razumljiva tudi najpreprostejšim.
Janez Penca