03. nov 2011
Ko neka ideja in njene izpeljanke prestopijo kritično mero razširjenosti, je zelo verjetno, da se bodo izrodile v nekoristen, včasih celo nevaren kliše. To usodo doživlja čaščenje spremembe.
Seveda je sprememba najbolj stalna stvar na svetu in “narave mogočna sila”, kot pravi škotski pesnik Robert Burns. A če si želimo vse spreminjati za vsako ceno, zna cena šiniti v nebo. Sodobni “spremembologi” gredo celo tako daleč, da stare resnice spretno nadomeščajo z novimi zmotami. Edini pogoj za to je, da je početje donosno.
Tako so pred leti “svetovalci” prišli v televizijsko družbo BBC in jo temeljito razburkali: ljudi so z nalog, ki so jih dobro opravljali, razmetali po oddelkih, kjer so se počutili izgubljene, nesposobne, zaskrbljene in prestrašene. Po letu dni je družba svetovalcev prizorišče (za nekatere zaposlene osebno(stno) pogorišče) zapustila, poslala račun za nekaj milijonov funtov, še prej pa se je otresla vsakršne odgovornosti za posledice pri delu BBC. Ta kliše vztrajno deluje tudi pri nas.
Ni težko kaj narediti, težje je česa ne narediti
Sprememba je naraven pojav in leži v srcu vsakršnega razvoja (razvoj ni sinonim za napredek). Toda v zadnjih sto letih je človeštvo z razvojem znanosti, tehnologij in novih načinov življenja spreminjanje sveta okrog sebe tako pospešilo, da narava preprosto nima več vloge nadzornika, ki pojave potrpežljivo preverja, jih prilagaja in skrbi, da vse smiselno traja, nesmiselno pa odmre. Zaradi človeške vrste je nesmiselnih sprememb na svetu toliko, da smo z njimi ogrozili vso živo in neživo naravo.
Arhitekt-ustvarjalec, profesor na ljubljanski Univerzi za arhitekturo, Janez Suhadolc, je v eni od svojih iskrivih črtic zapisal, da danes ni težko česa meliorirati in pozidati, težje je česa ne meliorirati, ne pozidati, ne zamenjati, ne spremeniti ... Opisal je dogodek na zagovoru diplome nekega študenta. Vprašal ga je, če bi naredil projekt za nakupovalno središče na mestu današnje Narodne in univerzitetne knjižnice, pa je dobil pritrdilen odgovor; z zadržkom sicer, namreč če bi dobil ustreznega investitorja. Profesorja žalosti dejstvo, da je med njegovimi stanovskimi kolegi vedno kak Iškarijot, ki se je pripravljen prodati za prgišče zlatih.
Danes smo Slovenci pred težko nalogo, da v odnosu do narave pokažemo moč tako, da se moči - odpovemo.
Gandhi je izrekel misel, ki je postala aforizem: “Sam bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu.” Razmere za boljšo družbo pomagamo graditi predvsem s tem, kar smo. Gandhijeva iskrica modrosti je velikemu številu ljudi pomagala spoznati, da je ključ do pravičnejše in trajnostne družbe v nas, ne nekje zunaj.
Zoževanje prepada med notranjim in zunanjim jazom je veliko več kot le govoričenje o idealih socialne pravičnosti ter trajnosti in hkratno zanašanje na to, da bodo “oni” v vladah svet obrnili v pravo smer.
Kulturni kreativci
Na prelomu tisočletja sta doktorja Paul Ray in Sherry Ruth Anderson skovala nov izraz, s katerim sta opisala vedno številčnejšo skupino prebivalcev razvitega Zahoda. Imenovala sta jih “kulturni kreativci” in merila na ljudi, ki resno skrb za svoje notranje življenje povezujejo z močno strastjo do socialnega aktivizma. Ko sta preučevala te ljudi, sta ugotovila, da jih v dno duše skrbi uničevanje narave; da so pripravljeni plačevati višje davke in porabljati več denarja za pristne “zelene” izdelke; da jih intenzivno zanima lastni duhovni in psihični razvoj; da se zavedajo pomembnosti ohranjanja odnosov z drugimi in da so jim pripravljeni pomagati, da razvijejo svoje enkratne naravne darove. Ocenila sta, da je takih ljudi v ZDA in Evropi okrog 130 milijonov.
Stvar ni le v tem, da kulturni kreativci razumejo težave, s katerimi se soočamo; spoznavajo tudi, da zanimanje za osebni razvoj lahko vprežejo v ustvarjanje bolj trajnostne družbe. Človekov jaz in širša družba nimata ločenih interesov, ampak sta intimno prepletena.
Od znotraj navzven
Večina sodobnega zelenega gibanja se usmerja na definicijo in razlago problemov; oboje je bistveno pomembno in nujno. Za kulturnega kreativca, ki se je odločil za pozitivno, pa zna biti pretirano osredotočanje na scenarij sodnega dne enako odtujajoče kot za povprečnega zanikovalca podnebnih sprememb. V preteklih desetletjih smo se o okolju naučili razmišljati z močnim okusom krivde v ustih. Boj s to krivdo se je spremenil v obsedenost z eko-učinkovitostjo. Strašljive podobe ekocida zbujajo pretrese in krepijo strah, ki na okoljsko obnašanje ljudi vpliva negativno. Ljudje odrevenimo in postanemo imuni za nove informacije, preobčutljivi in reakcionarni ali pa se napotimo po srednji poti brezbrižnosti v slogu “kaj pa sploh lahko storim?”.
Morda se kulturni kreativci na vlogo osebne rasti obračajo kot na spodbujevalko spremembe in tako še na en način poskušajo pritegniti manj motivirane.
In kaj pravzaprav je notranja sprememba?
Za nekatere je to sprejemanje zamisli “prostovoljne preprostosti”. Nekateri npr. z dejanji, kot je peka lastnega kruha, ustrezno nahranijo svoj jaz in se otresejo obupa, ki ga čutijo ob vprašanjih, s katerimi se soočamo kot družba. Druge pritegne bolj raziskovalno delo, v zvezi z osebnostnim razvojem.
Iskanje izpolnjenega življenja obsega vrsto terapij in učnih virov. Terapije se osredotočajo na vse, od krpanja načetega samospoštovanja in odganjanja obupa do negovanja boljših delovnih odnosov z drugimi s pomočjo nove veje znanosti, pozitivne psihologije, ki nam pomaga, da v sebi poiščemo krepke plati in jih zaposlimo v dobro drugih. V bistvu gre za to, da oblikujemo bolj ustvarjalen in pristen izraz tega, kar smo in kar počnemo na svetu.
Del lepote prostovoljne preprostosti je v tem, da njene posebnosti niso dogma. Če začnemo pri krivdi, se rado dogaja, da končamo pri drugi skrajnosti, namreč da se preprosto vsega skupaj znebimo. V resnici pa moramo najti ravnovesje. Življenjsko ravnovesje je zelo individualna stvar; za preprosto življenje ni knjige receptov. Preprostost nam pomaga najti polnost življenja v medčloveških odnosih, v koristnem delu za skupnost ... To je pravo nasprotje porabniške more, ki se samo monotono sprašuje. “Kako velik je moj kup?”
Janez Penca