Športni izziv o dopingu

Kar si, je tako glasno, da ne slišim tvojih besed, ki trdijo nasprotno
Ralph Waldo Emerson

Sram je čustvo, ki skrbi za moralno higieno

Pred slabim mesecem je skupina strokovnjakov, mednje štejem tudi našo nekdanjo izvrstno atletinjo Brigito Langerholc, v TV oddaji Športni izziv razpravljala o dopingu v športu. To je bila tehtna debata sogovornikov, ki se ne dajo motiti floskulam o svobodi opravljanja poklica in domnevnem poseganju v osebno integriteto, s katerimi kršitelji športnih pravil o dopingu in njihovi zagovorniki radi mahajo na dopinških (raz)sodiščih po svetu. Mimogrede, integriteta pomeni celost, kršitelje pa označuje huda moralna razpoka.

Vesel sem, da je moje stališče do dopinga tako brezšivno usklajeno s strokovnjaki na tem področju. Ko smo gledali posnetke izjav peščice slovenskih elitnih športnikov, ki so jim dokazali, da so do uspehov, ki smo jim opeharjeni ljubitelji športa navdušeno ploskali, prišli po skrivnih in umazanih poteh, je bil njihov soglasni odgovor na vprašanje, ali so jemali doping, odločni “Ne!”.

Dopinški paradoks

A doping je nemogoče skriti, zlasti v natančno merljivih individualnih športih, kot so atletika, plavanje, smučarski teki, kolesarstvo, dviganje uteži in še kateri. Doping štrli iz dosežka skoraj tako, kot je v Andersenovi pravljici o cesarjevih novih oblačilih njegova golota bodla v oči nedolžnega otroka. Tako kot se je cesar v novih oblačilih razkazoval svojim podanikom, se tudi športniki v svoje novo (prepovedano) oblačilo oblečejo za druge – in se s tem razgalijo. To je paradoks jemanja dopinga, namreč da se hočeš javno postavljati s sadovi umazanih skritih praks.

Na doping upravičeno posumimo, ko nekdo po dolgih letih trdega dela in prizadevanj, v katerih je napredoval po nekaj centimetrov ali stotinko, desetinko ali dve na leto, nenadoma v eni sezoni napreduje za več decimetrov ali sekund (ali desetink sekunde, odvisno od tekmovalne razdalje). Tako je bilo na primer s svetovno rekorderko v tekih na 100 in 200m, nesrečno Florence Griffith Joyner, atletsko lepotico, ki je do 28. leta starosti po letih treniranja in napredovanja po nekaj stotink sekunde na leto osebni rekord v teku na 100m izboljšala na sijajnih 10,96s, nato pa v zimi pred OI v Seulu napredovala do nadčloveških 10,49s, v teku na 200m pa 21,34s. Tisto pomlad je neka britanska športna revija na naslovnici objavila njen portret in takoj sem vedel, da to ni več ista Florence Griffith, ki je nastopila na zürichskem mitingu leto poprej. Prepričale so me trde poteze na njenem obrazu, izrazito močnejša spodnja čeljust in vrat, anatomije mišičja njenih nog pa smo se nagledali tisto poletje na OI v Seulu.

Doping dela velikansko škodo tudi zato, ker v športih, v katerih dosežke merimo v sekundah, metrih in kilogramih, še dolga leta povzroča škodo prihajajočim poštenim športnikom, nad katerimi visijo sence svetovnih rekordov, pred leti doseženih na nepošten način. Eden od takih je svetovni rekord Marite Koch v teku na 400m (47,60s), ki že 30 let straši na atletskem nebu. Po združitvi Nemčij so na dan prišli dosjeji z natančnimi podatki o športnikih in športnicah, ki so jim vzhodnonemške športne oblasti predpisovale doping. V njih so navedeni tudi odmerki in celo očitki nekaterih športnic, da so njihove tekmice dobivale več prepovedanih snovi kot one. Pokvarjenost totalitarnih sistemov, ki so skozi zlorabljena telesa svojih vrhunskih športnikov svetu dokazovali svojo domnevno uspešnost, je vredna vse obsodbe. Še zlasti sprevrženo je bilo eksperimentiranje z otroki in mladostniki, npr. ugotavljanje, kdo se dobro odziva na anabolne steroide in kdo ne. Vendar je obstajala možnost upora: izstop iz sistema, v skrajnem primeru tudi prenehanje s športom.

Neslišna ubranost vrednot

V bolj sproščenem svetu na Zahodu pa sta osebna svoboda izbire in individualizem odpirala tako možnost za goljufije kot možnost za čisto športno kariero. V TV oddaji Športni izziv sem pozorno prisluhnil strokovnjaku za športno diagnostiko dr. Mitju Bračiču, ki je dejal, da se s športniki, s katerimi sodeluje, o dopingu sploh ne pogovarja. Upam, da sem ga razumel prav. Njegovo izjavo zato lahko prezrcalim v odnos do dopinga, ki sva si ga delila s trenerjem dr. Jožetom Šturmom, prvim doktorjem kineziološke vede pri nas in profesorjem na Fakulteti za šport v Ljubljani. O dopingu se sploh nisva pogovarjala. Če bi se, tisto ne bi bila – midva. V najinem življenju in sodelovanju za doping in celo pogovor o njem preprosto ni bilo prostora. To je bila preveč pritlehna tema, v športu pa je toliko lepih reči, da se o vseh ne bi mogla nikoli do kraja pogovoriti, kaj šele jih doživeti in podoživeti.

Ko sem stopil v ta vrednotni ris (šport), sem sprejel, bolje rečeno prejel, kup dragocenih daril, ki bi jih lahko po današnje opisal kot mehke življenje veščine, po dva tisoč let stari šegi pa bi jim rekli značaj. Šport pač ne sme biti krojačnica cesarjevih novih oblačil, nekakšno bojno polje samovšečnežev in moralnih prikrajšancev.

Zakaj pričakujejo, da se bomo pretvarjali, da ne vidimo

Ko poslušamo zgodbe o športnikih in športnicah, ki so po večkrat prisilno “počivali” zaradi jemanja dopinga in jih vedno znova gledamo na največjih tekmovanjih vključno z olimpijskimi igrami, se mi zdi, da z nami ravnajo enako podcenjevalno, kot je cesar v Andersenovi pravljici ravnal s svojimi podložniki – samovšečen, kot je bil, je računal na prav tako nečimrnost svojih podanikov in se je zato nag sprehajal po ulicah, ne da bi se zoper njegovo početje vzdignil en sam odrasli glas.  Ali ti “zvezdniki”, ki nam jih podtikajo, res mislijo, da skupaj z njimi capljamo po istih vrednotnih močvarah? Kje neki je danes Andersenov otrok, ki bo prevarantom in tistim, ki jim vedno znova odpirajo vrata na športni oder, zabrusil: Mar res mislite, da ne vidimo vaše bedne golote!

Otroštvo v verzih, odraslost v prozi

Otroški glas je metafora nepristranske sodbe, ki reče bobu bob in popu pop. Medtem ko vsi vemo, kako je treba ravnati z otroki, ko začenjajo s športom (igra, veselje, druženje, ne prezgodnja specializacija, manj tekmovalnosti itd.), pa pri otrocih, ki ostanejo na selekcijskem cedilu, športni administratorji spremenijo vižo. Lahko bi rekli, da priprava na vstop v vrhunski šport poteka v verzih, sam vrhunski šport pa v prozi. Skoraj gotovo je katalizator te spremembe – denar. Šport ni več samo igra, temveč igra za denar. Dovolili smo mu, da je postal poklic, odvzeli smo mu “plemenito brezkoristnost” ljubiteljstva in ga izročili v kremplje glavnega motiva odraslega človeka: pridobitništva. Pred skoraj pol stoletja mi je o njem govoril moj trener – govoril je z obžalovanjem, ker je slutil, da bo pridobitništvo vdrlo tudi v šport. V 70. letih prejšnjega stoletja so francoskega olimpijskega prvaka v teku na 110m z ovirami (1976) Guya Druta pri 26 letih za vselej pregnali iz atletike, ker ni znal pojasniti, kako je za neki nastop po olimpijski zmagi v Montrealu prejel 500 ameriških dolarjev kot povračilo potnih stroškov. Takrat se je mednarodna atletska zveza imenovala še IAAF (International Amateur Athletics Federation); danes se še vedno imenuje IAAF, le da drugi “A” ne pomeni več “Amateur”, temveč “Association”, torej International Association of Athletics Federations.

Ujetniki moralnega relativizma

Premalo se zavedamo, da so največje priložnosti za športno ravnanje tam, kjer so največje priložnosti za nešportno ravnaje. Dana nam je torej velika priložnost, da sami odločamo, ali bomo ravnali prav ali ne.

Živimo v času, ki je tako “rahločuten” in politično korekten, da nihče več noče izreči, še manj pa odločiti, kaj je prav in kaj ne. Moralni relativizem je privedel do tega, da se o tako v nebo vpijočem problemu, kot je doping v športu, preizprašujemo do onemoglosti. Vendar na srečo ne vsi. Brigita Langerholc je v oddaji Športni izziv o dopingu pa tudi o svoji nekdanji tekmici Jolandi Čeplak, ki ji je na njem spodrsnilo, spregovorila tehtno in odkrito. Njen odločni nastop me je prepričal, da jo odlikuje neomajen značaj, v katerega je vgradila vrsto kreposti. Predstavljam si, da tudi zanjo velja meni ljuba definicija značaja, ki se glasi: Značaj je to, kar sem, ko me gledajo vsi, in to, kar sem, ko me ne gleda nihče.

Preganjanje dopinga ni vprašanje logistike in trdih ved, kot so biologija, kemija in biokemija, ampak vprašanje vzgoje za dober značaj. Vzgoja pa je spreminjanje mladega človeka v nekoga, ki šele bo – torej težko predpisljiva reč –, poganjanje korenin in hkrati širjenje kril, pa naj to dvoje zveni kot še tak oksimoron. Vzgoja ima opraviti s previharjenjem zavisti, ponosa, predsodkov, rahločutnosti, jeze, ljubezni, veselja, žalosti, razočaranja, privoščljivosti, sočutnosti ... morja čustev, preden človek dozori v varnem pristanu treznosti in prisebnosti med črnim in belim, v sivini realnega sveta. Toda mar ni tisto, kar je realno, za dobrega človeka, torej tudi za dobrega športnika, dovolj vznemirljivo in barvito?