Šole kot tovarne značajev

Pravila niso vse, presega jih krepost

Ravnatelj neke angleške deške šole je v 20. letih prejšnjega stoletja dejal: Vzgajati moramo mladeniče, ki bodo uporabni na plesišču in nepogrešljivi v brodolomu.

Z zgornjo prispodobo je izrazil tudi tudi mojo pobožno željo učitelja – po poklicu in mislim, da tudi po poklicanosti – naj bi bile šole predvsem tovarne značajev in šele nato tovarne znanja. Znanje brez značaja je namreč v najboljšem primeru neuporabno, v najslabšem pa celo pogubno. Naj omenim samo dva primera, ki ponazarjata to misel: doping v športu in atomska bomba v rokah trdosrčnih politikov. Doping je proizvod vrhunske kemije, biologije in biokemije. Atomska bomba je proizvod vrhunske fizike. Einstein ni zaman dejal: »Če bi vedel, kaj bodo naredili z mojim odkritjem, bi postal urar.« Ko je znanje v rokah ljudi, ki nimajo značaja, se zgodijo zločin, kot sta bila Hirošima in Nagasaki, in grdobije, kot so dopinške afere, vraščene v šport preteklega pol stoletja.

Za tokratno Urednikovo beseo sem izbral poglavje iz knjige Značaj je vse: za etično odličnost v športu, knjige, ki bogati etično obzorje trenerjev in športnikov. V njej spoznamo, da pravila sicer določajo meje dovoljenega obnašanja, a da je nad njimi še nekaj veliko pomembnejšega, dragocenejšega: to so vrline oz. kreposti, ki ne poznajo meja, ki jim, tako kot pravilom, ne more biti nikoli zadoščeno, in ki jih zato lahko gojimo ter v njih napredujemo vse življenje. Tu prebiva naš občutek za ločevanje prav od narobe in dobrega od zla.

Igrati po pravilih*

Neizpodbitno dejstvo človeškega življenja je, da nekje moramo začrtati meje in jih spoštovati.

Če jih ne začrtamo, ali če se pretvarjamo, da jih ni treba povleči, uničujemo same sebe. To drži kot pribito.

Bistveno stališče mora biti: "Vedno so meje, ki jih je treba začrtati in jih spoštovati v naše lastno dobro."

To drži, ne glede na to, o katerem področju svojega življenja govorimo: zdravju, odnosih z drugimi, izobrazbi, delu, denarju, o čemerkoli.

Drži pa seveda tudi za športno ravnanje in šport nasploh – kakršenkoli šport na kakršnikoli ravni. Ni res, da smemo zato, ker govorimo "samo" o igri, prezirati in kršiti pravila.

Ko gre za športno ravnanje, etiko in pošteno igro, nikoli ne gre samo za igro. Vedno gre za resno stvar.

Imeti značaj, da spoštuješ meje in se po njih ravnaš, z drugimi besedami, da ravnaš po pravilih, je ena najpomembnejših stvari, kar zadeva športno ravnanje, etiko in pošteno igro.

A so tri med seboj povezane stvari, na katere moram opozoriti. In vse tri nam lahko pomagajo ugotoviti, zakaj se ta igra vedno imenuje moj lastni značaj.

Prvič, igranje po pravilih in ohranjanje pravega pogleda na zmagovanje stopata z roko v roki.

Če igramo po pravilih, potem tudi na zmagovanje gledamo trezno. Če ne, tudi naš pogled na zmagovanje ni zdrav.

"Lahko igraš po vseh pravilih, pa še vedno ravnaš neetično." R. G.

Nešportno onesnaževanje, recimo prepričanje, da za drugouvrščenega ni prostora, lahko raste iz dveh virov: iz goljufanja ali neuravnoteženega pogleda na zmagovanje. Ko sta ti dve stvari tako tesno povezani, da se dejansko hranita druga z drugo, se začne nad nami širiti nevarno slab zrak.

Po drugi strani pa, če se drug z drugim hranita spoštovanje pravil in trezen pogled na zmagovanje, se nam obeta osvežilen, za značaj krepilen tok čistega zraka.

Ime igre? Moj značaj.

Če imam značaj, s pomočjo katerega ohranjam trezen pogled na zmagovanje,
se bom gotovo ravnal po pravilih.
Če ga nimam, se ne bom.

Če imam značaj, ki mi narekuje, da igram po pravilih,
bom ohranjal trezen pogled.
Če ga nimam, ga ne bom.

Drugič, igranje po pravilih šele pomeni, da sem v igri; če ne igram po pravilih, sem zunaj.

Lahko naredimo vse, da bi to dejstvo izigrali, toda njegovi logiki in resnici ne moremo ubežati.

Kako lahko rečemo, da smo zares "zmagali" – da ne govorimo, kako se v takih okoliščinah počutimo –, če smo goljufali? Pomislite: igro definirajo pravila, in če je ne igramo po njih, potem je pač ne igramo. Ni načina, da bi v resnici lahko zmagali, če ne spoštujemo pravil. Sleparji niso nikoli zmagovalci.

Da, povsem možno je, da ne bo za naše goljufanje zvedel nihče in da se lahko pretvarjamo, da smo zmagali, a v globini svojega jaza ne moremo zanikati, da v resnici nismo nikoli zmagali. Poraženi smo že tisti trenutek, ko goljufamo.

Morda nikoli nihče ne bo zvedel, da smo goljufali, a to niti za kanček ne spremeni resnice.

Kako je ime tej igri? Moj značaj.

Šele, ko imam značaj, da igram po pravilih,
imam značaj, da sploh igram.
To pomeni, da imam zmagovalni značaj.

Če nimam značaja, da bi igral po pravilih,
potem nimam značaja, da bi sploh igral.
To pomeni, da nimam zmagovalnega značaja.

Tretjič, in tu je odločilna misel, ravnati športno in biti dober vzornik pomeni veliko več kot samo, da igramo po pravilih.

To je ena najbistvenejših točk, ki jo moramo razumeti. Športno, etično ravnanje, poštena igra, biti dober vzornik – na kratko, početi prave stvari ni nikoli samo vprašanje igranja v skladu s pravili. Je veliko več. In ta "veliko več" je neposredno na plečih vašega značaja.

Zakaj? Zato ker pravila ne zajamejo vseh možnih okoliščin, v katerih se znajdemo. Velikokrat vam knjiga pravil ne more pokazati prave poti. In celo če vam ponuja splošno načelo, po katerem naj bi se ravnali, se še vedno sami odločate, kako boste ravnali.

Še en način je, kako lahko poudarimo moč osebnega značaja, ko gre za odločanje o prav ali napak oziroma med dobrim in slabim: upoštevate lahko vsa pravila, a še vedno ravnate nešportno oziroma neetično.

Na prvi pogled morda ne veste, na kaj merim. Poudariti hočem, da zgolj igranje po pravilih samo ne pomeni, da igrate pošteno. Ali da ravnate športno. Ali da ste dober vzornik ali vzornica.

Mnogo stvari je, ki jih mogoče počnete in jih morda napisana pravila ne obravnavajo, a zanje vsi vedo, da so slabe, npr. laganje, izkoriščanje soljudi, etnični, verski ali spolni predsodki, pohlep, sebičnost in še in še.

Ime igre? Moj značaj.
Medtem ko moram imeti značaj, da igram po pravilih,
moram imeti tudi značaj,
da se odločim za pravo stvar, ko pravila ne pomagajo.

Če želim imeti značaj, ki me bo delal dobrega vzornika,
moram imeti značaj,
da se dvignem nad pravila in jih presegam.

Če želim imeti značaj,
da bi stremel k etični odličnosti,
moram imeti značaj,
da povlečem črto, kjer še ni zarisana.

*Russell W. Gough, poglavje iz knjige Značaj je vse: za etično odličnost v športu