Recept za nesrečno življenje

Predajte se nevidni roki koristoljubja

Eden od aksiomov gladko tekoče ekonomije je, da se ljudje za svojimi interesi ženemo bolj ali manj racionalno. Seštevek posamičnih sebičnosti, ki tako genialno delajo za obče dobro, je Adam Smith pred okrog 200 leti poimenoval – nevidna roka trga. A za doseganje pristne družbene blaginje je poleg individualnega koristoljubja Adam Smith predpostavljal še neko lastnost, ki je bila v njegovem času tako samoumevna, da je veljala za naravno: sočutje kot spodbudo za pomoč soljudem, ki imajo v življenju manj sreče, kot si je človeško bitje zasluži. Za tiste, ki končajo na dnu družbene lestvice, namreč ni pomembno to, da so imeli enake možnosti, njih zanima enakost sama. Védenje, da si v revščino potisnjen po pravilih poštene igre, je namreč slaba tolažba in predstavlja še dodaten pečat.

Središčno vprašanje je, kaj si od življenja sploh želimo. Onkraj osnovnih potreb je tega vedno več. Logično je torej sklepati, da lahko osebno in družbeno blaginjo povečamo tako, da ljudem omogočimo čim večjo izbiro. To je glavna dogma neoklasične ekonomije. Ekonomisti predpostavljajo, da ljudje vemo, kaj si želimo, in da ravnamo racionalno, torej tako, da je razmerje med delom, porabo in koristjo za nas najugodnejše. Če se nam torej ponudi priložnost, da svobodno izbiramo, izberemo tisto, kar nas najbolj zadovoljuje. Pomembnost izbire meče luč tudi na prizadevanja razvitih družb, da bi povečale materialno bogastvo svojih državljanov. Bogastvo namreč osvobaja: bruto domači proizvod dokaj dobro napoveduje količino svobode, ki jo posameznik uživa v družbi. BDP seveda ni popoln napovedovalec, saj si recimo svobode govora ali druženja z njim ni moč kupiti. BDP tudi ne določa stanja državljanskih pravic v neki družbi oz. državi.

Ali je moč svobodne izbire res brezmejna? Eden od utemeljiteljev sociologije, Emile Durkheim, je pred več kot 100 leti po Evropi zbiral podatke o tem, kaj vpliva na pogostost samomora. Ugotovitve je strnil v eno samo besedo: omejitve. Ne glede na to, kako je razčlenjeval podatke, so si ljudje, ki so imeli manj družabnih omejitev, vezi in dolžnosti, torej več svobode, pogosteje jemali življenje, kot tisti, ki so jih omejevale razne odgovornosti. Protestantje, ki so v Durkheimovem času živeli najmanj "zahtevno" religiozno življenje, so si ga jemali pogosteje kot katoliki, judje, ki so imeli najgostejše mreže družabnih in verskih dolžnosti, pa najredkeje od vseh. Ko je Durkheim pod drobnogled vzel družino, je bilo enako: ljudje, ki so živeli sami, so bili najbolj ogroženi, poročeni manj, poročeni z otroki še manj. Durkheim je tedaj prišel do pomembnega sklepa, ki velja še danes: Dolžnosti in omejitve dajejo našemu življenju čvrsto zgradbo in pomen. "Čim šibkejše so skupine, ki jim človek pripada, tem manj je odvisen od njih in tem bolj je odvisen zgolj od samega sebe. Zato ne priznava nobenih drugih pravil kot tista, ki so utemeljena v njegovih zasebnih interesih."

Če hočete napovedati, kako srečen je kdo ali kolikšno starost bo doživel (in če ga ne smete vprašati po njegovih genih ali osebnosti), ga povprašajte o njegovih odnosih s soljudmi. Čvrste 2 medčloveške vezi krepijo imunski sistem, podaljšujejo življenje (bolj kot odpoved kajenju), pospešijo okrevanje po operaciji in zmanjšajo tveganje motenj, ki so posledica depresivnosti ali anksioznosti. Ni res samo, da so družabni ljudje bolj srečni in zdravi kot nedružabni. Če slednje prisilite k večji družabnosti, se njihovo razpoloženje izboljša. Celo tisti, ki menijo, da si družabnosti ne želijo, ugotovijo, da jim koristi. Ne drži samo to, da vsi potrebujemo nekoga, da se mu zjočemo na rami. Najnovejše raziskave o ponujanju pomoči kažejo, da je skrb za druge bolj blagodejna kot prejemanje pomoči, da je nastaviti ramo močnejši pogoj za srečo kot razjokati se na njej. Ljudje se moramo sporazumevati in povezovati, ker želimo jemati IN dajati. Skratka, želimo pripadati. Ideologija popolne osebne svobode je lahko nevarna, ker nas spodbuja, da v iskanju osebne in poklicne izpolnitve zapuščamo domove, službe, mesta in družine ter tako trgamo medčloveške vezi, ki so naše najboljše upanje, da bomo nekoč dosegli prav to: samouresničitev.

Za primer vzemimo športno okolje. Ali se racionalni športnik, ki ga žene koristoljubje, res samouresniči s tem, ko se na podlagi svobodne izbire odloči za nepošteno pot do zmage ali rekorda (doping, laži, molk, ko bi bilo treba spregovoriti …) Ali ni to v današnjem poklicnem (=kamor se čutiš poklicanega) športu "nevidna roka trga" (beri koristoljubja)? Ali ta roka res tako radodarno vsenaokrog deli blaginjo? Ali morda na ta način ne trga medčloveških vezi (s tekmeci, pristaši, trenerjem, moštvom …) in sploh vseh vrst mrež zaupanja, v katere edino lahko ljudje lovimo srečo?

Seneka je imel prav: Kdor streže samo sebi in vse stehta z vprašanjem, koliko mu koristi, ne more živeti srečno. Pesnik John Donne je imel prav: Noben človek ni otok, povsem sam zase: vsak človek je del celine. Grški dramatik Aristofan je imel prav: Da bi bili popolni, potrebujemo drugega. (Tako športnik potrebuje tekmeca.) Ljudje smo skrajno socialna vrsta, polni čustev, ki so sijajno uglašena za ljubezen, prijateljevanje, pomoč, za deljenje težav in radosti z drugim in za vsakršno drugačno prepletanje svojih življenj z življenji drugih. Navezanost in odnosi z drugimi lahko prinašajo bolečino. Ali, kot je dejal junak v igri Jeana Paula Sartra Brez izhoda: "Pekel so drugi ljudje."

A drugi ljudje so tudi nebesa.

Janez Penca, Pobuda za ta sestavek: J. Haidt, Hipoteza o sreči, Antična modrost in filozofija na preizkusu pri moderni znanosti, 2. natis, Penca in drugi, Novo mesto, januar 2016