RAZISKAVA - PREHRANA
23. okt 2005
Prehrana – nova medicina
Avtor Paul Clayton je višji predavatelj na Inštitutu za optimalno prehrano in član Kraljeve družbe za medicino.
Skozi vso človeško zgodovino ljudje v glavnem umiramo zaradi poškodb in okužb. Moderna medicina beleži znatne zmage v boju zoper oboje, in danes so glavni vzroki pešanja zdravja in umiranja kronične degenerativne bolezni: koronarna srčna bolezen, artritis, osteoporoza, Alzheimerjeva bolezen, katarakt in rak.
V zahodni Evropi ima pet od šestih ljudi med šestdesetim in sedemdesetim letom starosti eno ali več teh bolezni. Zdravila lahko lajšajo bolezenska znamenja, malo pa lahko spreminjajo njihovo podlago, ki se navadno samo še slabša. Osnovana na zamisli "čarobne krogle", ki sta jo zagovarjala ustanovitelja moderne farmakologije Robert Koch in Paul Erlich, zdravila največkrat ustavijo en sam korak v zapletenem procesu, ki vodi k bolezenskim znamenjem; ta strategija redko zdravi in je pogosto povezana z neprijetnimi stranskimi pojavi.
Moderna medicina se v glavnem obnaša kot krizni management: Počakaj na diagnozo in nato začni zdraviti. Toda do trenutka, ko se znamenja pojavijo, v telesu že nastane škoda, ki ji zdravila niso kos. Kronične degenerativne bolezni kot sta npr. koronarna srčna bolezen in Alzheimerjeva bolezen dolgo delujejo prikrito. Po daljšem času se pojavijo znamenja in zdravnik postavi diagnozo. Iz tega sledi, da je večina očitno zdravih ljudi pravzaprav večino življenja "pred-bolnih". V telesih nosimo seme bolezni, ki nekega dne postane očitna in nas morda celo ubije. V arterijah nastajajo obloge, kosti postajajo vedno redkejše, možganske celice umirajo; konča se s srčnim napadom, osteoporotičnim zlomom kosti in upadom intelektualnih in spominskih sposobnosti.
Toda ali so ta stanja neizogibno degenerativna? Resnično preprečevalna medicina, ki bi vso pozornost osredotočila na "pred-bolne", bi jih morda lahko popravljala sproti, še preden bi se pojavilo prvo znamenje.
Dandanes so znani genetski dejavniki tveganja za vse kronične degenerativne bolezni in so seveda za posameznika, ki jih ima, zelo pomembni. Na ravni populacije pa migracijske študije potrjujejo, da so te bolezni v glavnem povezane z dejavniki, ki jih prinaša način, kako človek živi – to so telesna dejavnost, kajenje, prehranjevanje. Slednje je najlažje spremeniti, hkrati pa je najbolj raznovrstno orodje za vplivanje na presnovne spremembe, ki so nujne, da tehtnico nagnemo v prid zdravja.
Vsa biološka tkiva so dinamična. Njihova navidezna konstantnost prikriva nenehen tok, v katerem vzporedno potekajo procesi razpadanja in obnavljanja. Kosti se nenehno obrabljajo in dograjujejo, enako sklepi. V arterijah se stalno nabira aterom, a se tudi stalno lušči s sten. Če so anabolni in katabolni procesi uravnoteženi, tkivo ostaja nedotaknjeno in človek ohranja dobro zdravje. Toda če je stopnja propadanja samo za kanček hitrejša od stopnje obnavljanja, telo izgublja zdrava tkiva, predbolezensko stanje se slabša in končno vznikne bolezen. V mnogih primerih je osnovni razlog za nastanek kronične degenerativne bolezni pomanjkanje večjega števila mikrohranil.
Mnoge obsežne raziskave na nacionalnih ravneh ugotavljajo, da je nedohranjenost tudi v razvitih deželah dokaj pogosta. Ne gre za pomanjkanje kalorij ali mikrohranil, značilno za revne, razvijajoče se dežele (nedohranjenost "A"), ampak za pomanjkanje večjega števila mikrohranil, ki ga navadno spremlja kalorično ravnotežje ali presežek (nedohranjenost "B"). Američani so s pomočjo vprašalnikov izmerili uživanje klasičnih mikrohranil v smislu priporočenih prehranskih odmerkov (RDA), ki naj bi ljudi varovali pred boleznimi, ki jih prinaša tako pomanjkanje. Razširjenost in resnost nedohranjenosti "B" se še zaostrita, če spisku dodamo še nekaj novih mikrohranil, kot so esencialne maščobne kisline, razne vlaknine, ksantofili, flavonoidi itd. V številnih razvitih deželah jih ljudje zaužijejo daleč premalo.
Razširjenost večstranskega pomanjkanja mikrohranil ima različno podlago:
· Ljudje smo se razvili za dejavno življenje in bi morali zaužiti od 3000 do 4000 kalorij na dan. Danes nismo več lovci in nabiralci sadežev, živimo sedeče življenje in potrebujemo manj kalorij. Tek se nam je nekoliko zmanjšal, a ne dovolj, saj je med nami še veliko pretežkih ljudi. Toda s tem, ko jemo manj, zaužijemo tudi manj mikrohranil.
· Večina predelane hrane je siromašne z mikrohranili, industrijsko predelane hrane pa pojemo več kot kdajkoli v svoji zgodovini. V letu dni (2001-2002) se je npr. v Veliki Britaniji uživanje sveže zelene zelenjave zmanjšalo kar za 7%.
· Vedno več polj je siromašnih s pomembnimi minerali ali pa so jih izčrpali s preveč intenzivnim poljedelstvom. Teh rudnin primanjkuje tudi rastlinam in živalim, ki jih na taki zemlji gojijo in redijo – zato npr. prebivalci Zahodne Evrope s hrano zaužijejo tako malo selena.
· Kajenje, sončenje, onesnaženje in pretirano uživanje alkohola telesu jemlje antioksidante.
· S staranjem nam primanjkuje vedno več mikrohranil.
Raje dodatki prehrani kot zdravila
V poročilih WHO in drugih organizacij so prepričljivi dokazi, da nedohranjenost B povzroča kronične degenerativne bolezni. Če je tako, je logično, da jih ne bi smeli zdraviti z zdravili, ampak z mnogostranskim bogatenjem prehrane z mikrohranili ali "farmako-prehranjevanjem". To je lahko v obliki tablet in kapsul – "nutracevtika" – ali s "funkcionalno hrano". Doslej nutracevtika ni bila kdove kako priljubljena, saj je za farmacevtske tovarne dokaj nedobičkonosna – izdelke je težko patentirati – poleg tega pa je to strategija, ki se ne ujema prav dobro z modernim medicinskim intervencionizmom.
V preteklih 100 letih je industrija zdravil v razvoj cele vrste domiselnih in močnih zdravil proti boleznim, ki nas pestijo, vložila ogromno denarja. Medicinsko usposabljanje je zavito v farmacevtsko izrazoslovje, in ta pristop nas je oskrbel z izjemno orodjarno terapevtskih orodij za zdravljenje bolezni in akutnih zdravstvenih stisk.
Toda farmacevtski model je ustvaril tudi nezdravo kulturo odvisnosti, v kateri le redki med nami prevzemajo odgovornost za lastno zdravje. Namesto tega smo jo predali v roko zdravstvenim strokovnjakom, ki o ohranjanju zdravja in preventivi vedo veliko manj kot o zdravljenju bolezni. Usposobljeni so le za ravnanje z boleznijo oz. njenim poznim stadijem, ko izbruhnejo simptomi. Lahko bi povlekli vzporednico z mehanikom, ki o vzdrževanju avtomobila ne ve nič, ker so ga učili popravljati samo vozila, ki so se poškodovala v nesrečah.
Poznamo mnoga blažilna sredstva in načine zatiranja bolezenskih znamenj, a zelo malo zdravil v pravem pomenu besede. Ko so farmacevtsko industrijo osnovali na Kochovih in Ehrlichovih "magičnih kroglah", so začeli na napačnem koncu. Farmakologija bi morala slediti Pasteurju, ki je proti koncu svoje poklicne poti spoznal, da je le terrain (naša notranja fiziologija) pomembnejši od vsega drugega. In le terrain je v slabši formi, kot je bil kdajkoli doslej prav zaradi vedno hujše nedohranjenosti "B".
Kaj pa dokazi?
Težava zagovornikov te trditve je pomanjkanje trdnih dokazov. Imamo pravo bogastvo epidemioloških podatkov, ki dejavnike prehrane povezujejo z zdravstvenimi stanji in bolezenskimi tveganji, pa tudi precej podatkov o mehanizmu, kako vzajemno delujejo prehranski dejavniki in biokemija našega telesa. Toda skoraj vse študije o posredovanju z mikrohranili z omembe vredno izjemo omega 3 maščobnih kislin so doslej dale samo sporne ali negativne rezultate. Z drugimi besedami povedano, zdi se, da naša znanost nima nobene napovedovalne moči. Ali jo to dela neveljavno? Morda pa ji preprosto zastavljamo napačna vprašanja?
Ker so zasidrane v farmakološkem razmišljanju, večina raziskav o posredovanju z mikrohranili poskuša izmeriti vpliv enega samega mikrohranila na pojav bolezni. Klasični pristop pravi, da če daš poskusnim osebam sestavljeno formulo in požanješ pozitivne rezultate, ne moreš razbrati, katera sestavina pripravka deluje koristno. Zato moraš preskusiti vsako posebej. Toda na področju prehrane to ne deluje. Tu je nekako tako kot bi mehanik, ki se sooča s kronično slabo vzdrževanim vozilom, vztrajal pri poskusni vožnji, potem ko zamenja oljni filter; nato vztraja pri drugi, ko zamenja eno od svečk – in tako naprej.
Vsak posamični poseg stanja ne bo spremenil v tolikšni meri, da bi zaznali izboljšanje. Da bi avto tekel opazno bolje in trajal dlje, je potreben obsežnega popravila. Podobno je z ljudmi: če želijo živeti dlje in bolj zdravo, morajo telesu nuditi obsežno prehransko podporo. Za bolezen koronarnih žil je znano, da ni samo enega samega šibkega člena. Zahodnjaška prehrana in način življenja lahko kemijo krvi in žilno fiziologijo potisneta v številne patologije. Najboljši terapevtski odziv mora zato združiti razna mikrohranila, da normalizira le terrain (to je osnova farmakoprehranskih tečajev, s katerimi britanske družinske zdravnike izobražujejo na Kraljevem kolidžu za splošne zdravnike).
Ali je torej nujno razčleniti prehranski status vsakega posameznika in potem formulo oblikovati posebej zanj ali zanjo? Na koncu koncev je res, da različni ljudje živimo različno in se različno prehranjujemo. Enemu lahko manjka vitamina E, metilne skupine in omega3 olj, drugemu vitaminov C in B12, bakra in selena. Tretji morda uživa premalo izoflavonov in likopina.
Seveda ni mogoče razčleniti milijonov in milijonov individualnih primerov; saj jih tudi ni treba. Vemo namreč dvoje. Prvič, velika večina ljudi uživa manj mikrohranil, kot jih potrebujejo. Drugič, večina mikrohranil je zelo varnih. Zato je najbrž obsežen in univerzalen program dopolnjevanja prehrane z njimi stroškovno najbolj primeren in varen način izboljšanja splošnega zdravja ljudi.
Ovire farmako-prehranjevanju
Človek se ne sme ujeti v past, ki pomeni, da bo eno "čarobno kroglo" zamenjal z drugo. Kljub temu naj bi farmako-prehranski programi za degenerativne bolezni pomenili to, kar antibiotiki pomenijo za infekcijske. Potencialni prihranki pri zdravstveni negi so zato velikanski. Socialne posledice predvidenih vplivov na razširjenost bolezni in smrtnost, ki bi lahko pomenile do 25 dodatnih let življenja v srednjih in poznejših letih, so seveda še veliko pomembnejše in privlačnejše.
Nastajajoča znanost je že ustvarila farmako-prehranjevalne programe, s katerimi zdravi številne zelo hude bolezni. Skoraj vsak klinični znanstvenik s področja mikrohranil poziva k povečanemu uživanju likopina, rezistentnega škroba, ribjih olj itd.
So pa ovire. Farmacevtska industrija izraža dvome, in to z razlogom. Na Finskem so s preprostimi spremembami v prehranjevanju tako rekoč prepolovili število srčnih napadov in kapi v 80-tih in 90-tih letih, kar je imelo za posledico močan upad prodaje zdravil. Britanski zdravniki, ki so se udeležili začetnega tečaja prehranske terapije na Univerzi v Surreyu, so pozneje poročali o do 30-odstotnem prihranku pri predpisovanju receptov. Če bi taki tokovi začeli vladati na nacionalnih ravneh, bi bila to za proizvajalce zdravil zelo neprijetna novica.
Nedavne smernice Evropske zveze o prehranskih dopolnilih kažejo, da so na sestavljavce smernic vplivali proizvajalci zdravil. Gotovo bodo škodile porajajočim se farmako-prehranskim poslom s tem, da bodo vsilile ravni hranil v prehranskih dopolnilih na vrednosti "priporočenih odmerkov hranil". Nedavne medijske grozljivke o nekaterih vitaminih in zelenem čaju so pomagale potrošniške skupine potisniti v tabor, ki nasprotuje prehranskim dopolnilom.
Vsekakor so težave z današnjo industrijo prehranskih dodatkov in načinom njihovega trženja. To je posel, vreden skoraj 600 milijonov dolarjev na leto. Večina teh pripravkov ni dobro zasnovana in večina ljudi jih ne jemlje dovolj dolgo in redno, da bi lahko govorili o kakih vidnih pozitivnih učinkih. Mnoge proizvajalce vitaminskih pripravkov so tudi upravičeno obtožili mazaštva. A iz vsega, kar smo prebrali, vendar lahko rečemo, da je na strani farmako-prehranjevanja kar precej zagona. Pokazalo se je namreč, da je funkcionalna hrana močno izboljšala zdravstveni status Japoncev in Fincev.
Obstaja še en dvom, vreden temeljitega premisleka. Ali mikrohranila, ki jih ponujajo kot dodatke hrani, res delujejo enako kot mikrohranila, ki so del naravne hrane? Te snovi npr. v jabolku delujejo še s stotinami drugih učinkovin, in njihove popolne sinergije, tj. medsebojnega dopolnjevanja dejavnikov, znanost še dolgo ne bo razvozlala. Sicer pa se je moč kakršnemukoli mazaštvu izogniti na zelo preprost način. Namesto da bi jemali tablete, kapsule in praške, se lahko ravnamo po navodilih WHO, ki samo sledijo zdravi pameti. Uživajmo čim več hrane z naravnimi mikrohranili, čim več živo- in raznobarvnih sadežev in temno zelene zelenjave. Ne pozabimo, da smo "sedeči" šele dobrih sto let in da je naše telo ustvarjeno za krepko vsakodnevno delo, ki zahteva veliko energije, od 3000 do 4000 kalorij na dan. Dejaven človek pa je tudi dober jedec. Kdor z bolj ali manj nepredelano naravno hrano v telo vnese 3000 do 4000 kalorij na dan, gotovo zaužije tudi dovolj mikrohranil, za katere vemo, da odvračajo degenerativne bolezni. Torej: hrane naj bo veliko, biti mora sveža, "živa", kalorij pa naj bo toliko, kolikor jih porabimo. Če jih je preveč, nam bo povedala tehtnica ali pogled na svoje golo telo v ogledalu.
Vir: Prospect (prevod objavljen v reviji Vrhunski dosežek)
Avtor Paul Clayton je višji predavatelj na Inštitutu za optimalno prehrano in član Kraljeve družbe za medicino.
Skozi vso človeško zgodovino ljudje v glavnem umiramo zaradi poškodb in okužb. Moderna medicina beleži znatne zmage v boju zoper oboje, in danes so glavni vzroki pešanja zdravja in umiranja kronične degenerativne bolezni: koronarna srčna bolezen, artritis, osteoporoza, Alzheimerjeva bolezen, katarakt in rak.
V zahodni Evropi ima pet od šestih ljudi med šestdesetim in sedemdesetim letom starosti eno ali več teh bolezni. Zdravila lahko lajšajo bolezenska znamenja, malo pa lahko spreminjajo njihovo podlago, ki se navadno samo še slabša. Osnovana na zamisli "čarobne krogle", ki sta jo zagovarjala ustanovitelja moderne farmakologije Robert Koch in Paul Erlich, zdravila največkrat ustavijo en sam korak v zapletenem procesu, ki vodi k bolezenskim znamenjem; ta strategija redko zdravi in je pogosto povezana z neprijetnimi stranskimi pojavi.
Moderna medicina se v glavnem obnaša kot krizni management: Počakaj na diagnozo in nato začni zdraviti. Toda do trenutka, ko se znamenja pojavijo, v telesu že nastane škoda, ki ji zdravila niso kos. Kronične degenerativne bolezni kot sta npr. koronarna srčna bolezen in Alzheimerjeva bolezen dolgo delujejo prikrito. Po daljšem času se pojavijo znamenja in zdravnik postavi diagnozo. Iz tega sledi, da je večina očitno zdravih ljudi pravzaprav večino življenja "pred-bolnih". V telesih nosimo seme bolezni, ki nekega dne postane očitna in nas morda celo ubije. V arterijah nastajajo obloge, kosti postajajo vedno redkejše, možganske celice umirajo; konča se s srčnim napadom, osteoporotičnim zlomom kosti in upadom intelektualnih in spominskih sposobnosti.
Toda ali so ta stanja neizogibno degenerativna? Resnično preprečevalna medicina, ki bi vso pozornost osredotočila na "pred-bolne", bi jih morda lahko popravljala sproti, še preden bi se pojavilo prvo znamenje.
Dandanes so znani genetski dejavniki tveganja za vse kronične degenerativne bolezni in so seveda za posameznika, ki jih ima, zelo pomembni. Na ravni populacije pa migracijske študije potrjujejo, da so te bolezni v glavnem povezane z dejavniki, ki jih prinaša način, kako človek živi – to so telesna dejavnost, kajenje, prehranjevanje. Slednje je najlažje spremeniti, hkrati pa je najbolj raznovrstno orodje za vplivanje na presnovne spremembe, ki so nujne, da tehtnico nagnemo v prid zdravja.
Vsa biološka tkiva so dinamična. Njihova navidezna konstantnost prikriva nenehen tok, v katerem vzporedno potekajo procesi razpadanja in obnavljanja. Kosti se nenehno obrabljajo in dograjujejo, enako sklepi. V arterijah se stalno nabira aterom, a se tudi stalno lušči s sten. Če so anabolni in katabolni procesi uravnoteženi, tkivo ostaja nedotaknjeno in človek ohranja dobro zdravje. Toda če je stopnja propadanja samo za kanček hitrejša od stopnje obnavljanja, telo izgublja zdrava tkiva, predbolezensko stanje se slabša in končno vznikne bolezen. V mnogih primerih je osnovni razlog za nastanek kronične degenerativne bolezni pomanjkanje večjega števila mikrohranil.
Mnoge obsežne raziskave na nacionalnih ravneh ugotavljajo, da je nedohranjenost tudi v razvitih deželah dokaj pogosta. Ne gre za pomanjkanje kalorij ali mikrohranil, značilno za revne, razvijajoče se dežele (nedohranjenost "A"), ampak za pomanjkanje večjega števila mikrohranil, ki ga navadno spremlja kalorično ravnotežje ali presežek (nedohranjenost "B"). Američani so s pomočjo vprašalnikov izmerili uživanje klasičnih mikrohranil v smislu priporočenih prehranskih odmerkov (RDA), ki naj bi ljudi varovali pred boleznimi, ki jih prinaša tako pomanjkanje. Razširjenost in resnost nedohranjenosti "B" se še zaostrita, če spisku dodamo še nekaj novih mikrohranil, kot so esencialne maščobne kisline, razne vlaknine, ksantofili, flavonoidi itd. V številnih razvitih deželah jih ljudje zaužijejo daleč premalo.
Razširjenost večstranskega pomanjkanja mikrohranil ima različno podlago:
· Ljudje smo se razvili za dejavno življenje in bi morali zaužiti od 3000 do 4000 kalorij na dan. Danes nismo več lovci in nabiralci sadežev, živimo sedeče življenje in potrebujemo manj kalorij. Tek se nam je nekoliko zmanjšal, a ne dovolj, saj je med nami še veliko pretežkih ljudi. Toda s tem, ko jemo manj, zaužijemo tudi manj mikrohranil.
· Večina predelane hrane je siromašne z mikrohranili, industrijsko predelane hrane pa pojemo več kot kdajkoli v svoji zgodovini. V letu dni (2001-2002) se je npr. v Veliki Britaniji uživanje sveže zelene zelenjave zmanjšalo kar za 7%.
· Vedno več polj je siromašnih s pomembnimi minerali ali pa so jih izčrpali s preveč intenzivnim poljedelstvom. Teh rudnin primanjkuje tudi rastlinam in živalim, ki jih na taki zemlji gojijo in redijo – zato npr. prebivalci Zahodne Evrope s hrano zaužijejo tako malo selena.
· Kajenje, sončenje, onesnaženje in pretirano uživanje alkohola telesu jemlje antioksidante.
· S staranjem nam primanjkuje vedno več mikrohranil.
Raje dodatki prehrani kot zdravila
V poročilih WHO in drugih organizacij so prepričljivi dokazi, da nedohranjenost B povzroča kronične degenerativne bolezni. Če je tako, je logično, da jih ne bi smeli zdraviti z zdravili, ampak z mnogostranskim bogatenjem prehrane z mikrohranili ali "farmako-prehranjevanjem". To je lahko v obliki tablet in kapsul – "nutracevtika" – ali s "funkcionalno hrano". Doslej nutracevtika ni bila kdove kako priljubljena, saj je za farmacevtske tovarne dokaj nedobičkonosna – izdelke je težko patentirati – poleg tega pa je to strategija, ki se ne ujema prav dobro z modernim medicinskim intervencionizmom.
V preteklih 100 letih je industrija zdravil v razvoj cele vrste domiselnih in močnih zdravil proti boleznim, ki nas pestijo, vložila ogromno denarja. Medicinsko usposabljanje je zavito v farmacevtsko izrazoslovje, in ta pristop nas je oskrbel z izjemno orodjarno terapevtskih orodij za zdravljenje bolezni in akutnih zdravstvenih stisk.
Toda farmacevtski model je ustvaril tudi nezdravo kulturo odvisnosti, v kateri le redki med nami prevzemajo odgovornost za lastno zdravje. Namesto tega smo jo predali v roko zdravstvenim strokovnjakom, ki o ohranjanju zdravja in preventivi vedo veliko manj kot o zdravljenju bolezni. Usposobljeni so le za ravnanje z boleznijo oz. njenim poznim stadijem, ko izbruhnejo simptomi. Lahko bi povlekli vzporednico z mehanikom, ki o vzdrževanju avtomobila ne ve nič, ker so ga učili popravljati samo vozila, ki so se poškodovala v nesrečah.
Poznamo mnoga blažilna sredstva in načine zatiranja bolezenskih znamenj, a zelo malo zdravil v pravem pomenu besede. Ko so farmacevtsko industrijo osnovali na Kochovih in Ehrlichovih "magičnih kroglah", so začeli na napačnem koncu. Farmakologija bi morala slediti Pasteurju, ki je proti koncu svoje poklicne poti spoznal, da je le terrain (naša notranja fiziologija) pomembnejši od vsega drugega. In le terrain je v slabši formi, kot je bil kdajkoli doslej prav zaradi vedno hujše nedohranjenosti "B".
Kaj pa dokazi?
Težava zagovornikov te trditve je pomanjkanje trdnih dokazov. Imamo pravo bogastvo epidemioloških podatkov, ki dejavnike prehrane povezujejo z zdravstvenimi stanji in bolezenskimi tveganji, pa tudi precej podatkov o mehanizmu, kako vzajemno delujejo prehranski dejavniki in biokemija našega telesa. Toda skoraj vse študije o posredovanju z mikrohranili z omembe vredno izjemo omega 3 maščobnih kislin so doslej dale samo sporne ali negativne rezultate. Z drugimi besedami povedano, zdi se, da naša znanost nima nobene napovedovalne moči. Ali jo to dela neveljavno? Morda pa ji preprosto zastavljamo napačna vprašanja?
Ker so zasidrane v farmakološkem razmišljanju, večina raziskav o posredovanju z mikrohranili poskuša izmeriti vpliv enega samega mikrohranila na pojav bolezni. Klasični pristop pravi, da če daš poskusnim osebam sestavljeno formulo in požanješ pozitivne rezultate, ne moreš razbrati, katera sestavina pripravka deluje koristno. Zato moraš preskusiti vsako posebej. Toda na področju prehrane to ne deluje. Tu je nekako tako kot bi mehanik, ki se sooča s kronično slabo vzdrževanim vozilom, vztrajal pri poskusni vožnji, potem ko zamenja oljni filter; nato vztraja pri drugi, ko zamenja eno od svečk – in tako naprej.
Vsak posamični poseg stanja ne bo spremenil v tolikšni meri, da bi zaznali izboljšanje. Da bi avto tekel opazno bolje in trajal dlje, je potreben obsežnega popravila. Podobno je z ljudmi: če želijo živeti dlje in bolj zdravo, morajo telesu nuditi obsežno prehransko podporo. Za bolezen koronarnih žil je znano, da ni samo enega samega šibkega člena. Zahodnjaška prehrana in način življenja lahko kemijo krvi in žilno fiziologijo potisneta v številne patologije. Najboljši terapevtski odziv mora zato združiti razna mikrohranila, da normalizira le terrain (to je osnova farmakoprehranskih tečajev, s katerimi britanske družinske zdravnike izobražujejo na Kraljevem kolidžu za splošne zdravnike).
Ali je torej nujno razčleniti prehranski status vsakega posameznika in potem formulo oblikovati posebej zanj ali zanjo? Na koncu koncev je res, da različni ljudje živimo različno in se različno prehranjujemo. Enemu lahko manjka vitamina E, metilne skupine in omega3 olj, drugemu vitaminov C in B12, bakra in selena. Tretji morda uživa premalo izoflavonov in likopina.
Seveda ni mogoče razčleniti milijonov in milijonov individualnih primerov; saj jih tudi ni treba. Vemo namreč dvoje. Prvič, velika večina ljudi uživa manj mikrohranil, kot jih potrebujejo. Drugič, večina mikrohranil je zelo varnih. Zato je najbrž obsežen in univerzalen program dopolnjevanja prehrane z njimi stroškovno najbolj primeren in varen način izboljšanja splošnega zdravja ljudi.
Ovire farmako-prehranjevanju
Človek se ne sme ujeti v past, ki pomeni, da bo eno "čarobno kroglo" zamenjal z drugo. Kljub temu naj bi farmako-prehranski programi za degenerativne bolezni pomenili to, kar antibiotiki pomenijo za infekcijske. Potencialni prihranki pri zdravstveni negi so zato velikanski. Socialne posledice predvidenih vplivov na razširjenost bolezni in smrtnost, ki bi lahko pomenile do 25 dodatnih let življenja v srednjih in poznejših letih, so seveda še veliko pomembnejše in privlačnejše.
Nastajajoča znanost je že ustvarila farmako-prehranjevalne programe, s katerimi zdravi številne zelo hude bolezni. Skoraj vsak klinični znanstvenik s področja mikrohranil poziva k povečanemu uživanju likopina, rezistentnega škroba, ribjih olj itd.
So pa ovire. Farmacevtska industrija izraža dvome, in to z razlogom. Na Finskem so s preprostimi spremembami v prehranjevanju tako rekoč prepolovili število srčnih napadov in kapi v 80-tih in 90-tih letih, kar je imelo za posledico močan upad prodaje zdravil. Britanski zdravniki, ki so se udeležili začetnega tečaja prehranske terapije na Univerzi v Surreyu, so pozneje poročali o do 30-odstotnem prihranku pri predpisovanju receptov. Če bi taki tokovi začeli vladati na nacionalnih ravneh, bi bila to za proizvajalce zdravil zelo neprijetna novica.
Nedavne smernice Evropske zveze o prehranskih dopolnilih kažejo, da so na sestavljavce smernic vplivali proizvajalci zdravil. Gotovo bodo škodile porajajočim se farmako-prehranskim poslom s tem, da bodo vsilile ravni hranil v prehranskih dopolnilih na vrednosti "priporočenih odmerkov hranil". Nedavne medijske grozljivke o nekaterih vitaminih in zelenem čaju so pomagale potrošniške skupine potisniti v tabor, ki nasprotuje prehranskim dopolnilom.
Vsekakor so težave z današnjo industrijo prehranskih dodatkov in načinom njihovega trženja. To je posel, vreden skoraj 600 milijonov dolarjev na leto. Večina teh pripravkov ni dobro zasnovana in večina ljudi jih ne jemlje dovolj dolgo in redno, da bi lahko govorili o kakih vidnih pozitivnih učinkih. Mnoge proizvajalce vitaminskih pripravkov so tudi upravičeno obtožili mazaštva. A iz vsega, kar smo prebrali, vendar lahko rečemo, da je na strani farmako-prehranjevanja kar precej zagona. Pokazalo se je namreč, da je funkcionalna hrana močno izboljšala zdravstveni status Japoncev in Fincev.
Obstaja še en dvom, vreden temeljitega premisleka. Ali mikrohranila, ki jih ponujajo kot dodatke hrani, res delujejo enako kot mikrohranila, ki so del naravne hrane? Te snovi npr. v jabolku delujejo še s stotinami drugih učinkovin, in njihove popolne sinergije, tj. medsebojnega dopolnjevanja dejavnikov, znanost še dolgo ne bo razvozlala. Sicer pa se je moč kakršnemukoli mazaštvu izogniti na zelo preprost način. Namesto da bi jemali tablete, kapsule in praške, se lahko ravnamo po navodilih WHO, ki samo sledijo zdravi pameti. Uživajmo čim več hrane z naravnimi mikrohranili, čim več živo- in raznobarvnih sadežev in temno zelene zelenjave. Ne pozabimo, da smo "sedeči" šele dobrih sto let in da je naše telo ustvarjeno za krepko vsakodnevno delo, ki zahteva veliko energije, od 3000 do 4000 kalorij na dan. Dejaven človek pa je tudi dober jedec. Kdor z bolj ali manj nepredelano naravno hrano v telo vnese 3000 do 4000 kalorij na dan, gotovo zaužije tudi dovolj mikrohranil, za katere vemo, da odvračajo degenerativne bolezni. Torej: hrane naj bo veliko, biti mora sveža, "živa", kalorij pa naj bo toliko, kolikor jih porabimo. Če jih je preveč, nam bo povedala tehtnica ali pogled na svoje golo telo v ogledalu.
Vir: Prospect (prevod objavljen v reviji Vrhunski dosežek)