Primer slabe prakse v dementno avtomobilizirani Sloveniji

Pustite že vendar ta nesrečni avto za plotom!*

Brezobzirni optimizem leve možganske poloble

Moja drža je konstruktivni pesimizem. Sem upanja poln pesimist. Pesimisti smo koristni kot kanarčki v rudniku. Na naš račun optimisti živijo dlje.

Lahkomiselni optimizem je posledica močnega nihaja v smeri pogleda na svet, s katerim nas oskrbuje leva možganska polobla. Da ne bo nesporazuma: levi možgani so pomembni. Poskrbijo za osnovne stvari: hrano, zavetje, nadaljevanje vrste ..., nujni so za preživetje. Vendar so ozko osredotočeni na podrobnosti. Stvari analizirajo, drobijo in pojasnjujejo. Desni možgani so široko odprti v svet in domovinsko pravico priznavajo tudi implicitnemu, nejasnemu, mističnemu. Morda je to slutil Wittgenstein, ko je rekel, “O čemer ne moremo govoriti, o tem moramo molčati.” Vse to, tudi neizrečeno in neizrekljivo, so sestavine našega sveta. Levi možgani merijo, tehtajo, štejejo, grabijo (desno roko obvladuje leva možganska polobla!). Prepričani so, da vedo vse; to ni nenavadno, ker je tistega, kar vedo, zelo malo. Od tod izvira njihov brezobzirni optimizem. Obnašajo se kot mesečnik, ki z zaprtimi očmi hodi po slemenu strehe in si žvižga veselo popevko. Kako se konča tak  sprehod, vemo vsi. Nihaj v smeri slike sveta, s katero nas oskrbujejo levi možgani, je povzročil instrumentalizacijo tako rekoč vsega, s čimer ima opraviti moderni človek. Ključna beseda našega časa je korist-oljubje. V takem odnosu najhuje trpi narava. Kaže, da bosta človeštvo in z njim naš mali slovenski čolniček, ki bi ga lahko v primerjavi z mogočnimi tankerji velikih svetovnih igralcev zlahka krmarili po mirnejših vodah, prepuščena kaosu ekološke pičlosti, v katerega nas poganja ideologija materialnega obilja. Ekonomija je vodilna veda in metafora sodobne civilizacije. V dobi, ki prihaja, bo njeno mesto prevzela ekologija. Druge izbire ne bo.

Prejšnja vlada nam je za skoraj pol milijona evrov pri tujem dobavitelju naročila Vizijo Slovenije 2050. Iz tega spisa žarči nerazumni optimizem leve možganske poloble. Medtem ko se desna polobla zaveda, da potrebuje levo, pa leva ne ve niti tega, česa ne ve, namreč, da potrebuje desno, v kateri se vse analizirano in razdrobljeno ponovno združi v živeči svet.  Po viziji 2050 bo čez tri desetletja v Sloveniji vse trajnostno, sonaravno in zeleno. Razen nekaterih malenkosti: novih štiripasovnih avtocest, šestpasovnih obvoznic, drugega bloka jedrske elektrarne, gigantskih tovarn avtomobilov itn. Razvojniško-razbojniška ideologija ne pozna ne mere ne meja. Njena tragika je v tem, da naravne omejitve razume kot ovire, ki jih je treba podirati, morala pa bi jih dojemati kot razmejitvene črte, ki jih je treba spoštovati.

Epizoda iz epa o cesti na Mangrtsko** sedlo

Slovenska okoljska realnost je polomija epskih razsežnosti. Razvlečeni epi so lahko dolgočasni. Zato so razdeljeni v speve. Tudi ti znajo postati dolgočasni. Zato jih poživljajo slikovite epizode, ki se vtisnejo v bralčev spomin. V moj ekološki spomin se je vtisnila epizoda iz epa o cesti na Mangrtsko sedlo: njena preobrazba iz makadamske v asfaltno. Pripoveduje nam o tem, kako grobo je koristoljubna človeška vrsta pripravljena mendrati po občutljivem gorskem svetu.

Slovenci v zeleno prihodnost potujemo preveč premočrtno. Naša predanost asfaltu in sežiganju fosilnih goriv v imenu mobilnosti pa ni od včeraj. Pred četrt stoletja je skupina ljudi izsanjala nekaj, kar smo za naravo občutljivejši dojemali kot morasti privid iz gensko spremenjenih sanj. Cesto na Mangrtsko sedlo so leta 1938 zgradili Italijani. Dvanajst kilometrov dolg inženirski podvig s sedemnajstimi zavoji in petimi predori  je petsto delavcev dokončalo v osmih mesecih. Z genezo te ceste so zraščeni vojaški motivi fašistične Italije, ki je slabi dve leti pred začetkom 2. svetovne vojne že krepko napenjala svoje osvajalske mišice. Z grebena na sedlu se v rateško stran ne odpirajo pogledi samo planincu, ampak tudi topničarju. Najbolje bi bilo, da te ceste – ne bi bilo. A ker smo bili postavljeni pred izvršeno dejstvo, bi morali poskrbeti, da v občutljivi visokogorski divjini ne bi dovolili nobenega prometno-gradbenega posega več. Narava bi iz ceste hitro naredila mulatjero, in zdajšnjih zadreg ne bi bilo. Vendar je cesta dobrega pol stoletja “zmogla” ostati vsaj taka, kakršno so zgradili – makadamska. Kot taka je hkrati vabila in odvračala motorizirane vzpone po strminah pod Mangrtom. Bila je sito, na katerem je v dolini obstal marsikateri potencialni šoferski planinec.  Naj je bila prejšnja država še tako svinčeno siva, pa je bila glede te ceste vendarle tudi nekako zelena. Pol stoletja jo je po vsaki zimi usposobila za tisto malo – pa še vedno preveč – prometa, ki je v nekaj mesecih poletne in jesenske sezone silil gor. V svojem nepreseženem gorniškem vodniku Sto slovenskih vrhov, v katerem nam z leposlovno rahločutnostjo odstira čare slovenskih gora, je nekdanji profesor na ljubljanski anglistiki Stanko Klinar leta 1991 napisal: “Mangrtska cesta je najvišja v Sloveniji in menda tudi v Jugoslaviji. Na Mangrtskem sedlu doseže višino 2072 m, in to je za vzpon na vrh, do kamor je le še (pičli) dve uri, preveč. Vzpon postane prelahak in gora izgubi ceno. Skoraj odveč je potožiti, da se na tako ponižani gori zlasti kake lepe jesenske nedelje tare ljudi.”

Tudi pot v ekološki pekel je lahko tlakovana z dobrimi nameni

Toda človeški um ne miruje in za Mangrt je izsanjal še strašnejše ponižanje: cesto na sedlo so asfaltirali. Leta 1995 se je pojavil skrivnostni dobrotnik – tako ga je opisala tedanja dopisnica Dela iz Posočja –, ki je za asfaltiranje prispeval dvajset milijonov tolarjev; za krhkost gorske narave neobčutljiva “država” pa jih je, ne glede na to, da je šlo za mrcvarjenje osrčja Triglavskega narodnega parka, primaknila še trinajst. Nekaj je bilo cvetličenja o tem, da bo asfalt “zacelil rano na gori” in tedanji bovški župan je pomodroval, da je taka ureditev ceste edino jamstvo, da je ne bo uničevala zima. Asfaltiranje visokogorske slepe ceste pa je že pred četrt stoletja veljalo za okoljsko neotesanost par excellence. Tudi če je bila pretvorba makadama v asfalt sad dobrih namenov, je to samo potrditev, da je z njimi mogoče tlakovati pot tudi v ekološko različico pekla. Doživeli smo brezobzirno instrumentalizacijo gore, grob poseg v veličastno brezkoristnost gorskega sveta. Novo cesto je pod svojo perut vzela Razvojna zadruga Mangrt. Takrat sem napisal kritično gloso o koristoljubju dolinskega ljudstva, ki se je oprijelo zanje novega in vendar svetopisemsko starega poklica: cestninjenja. Sveto pismo cestninarje vzporeja z grešniki, kot so nečistniki, morilci ter ljudje, ki opravljajo nečastno delo. Daleč od tega, da bi zadružnike iz Loga pod Mangrtom tlačil v isti koš z njimi, metafora pa je vendarle lepa. In znova se pokaže, da stari spisi niso nastali tjavendan in so še danes polnovredna hrana za premislek.

Naj še tako brskam po empatičnih globinah svoje zelene duše, za pobiranje cestnine oziroma prodajanje odpustkov za vsestransko onesnaževanje visokogorja z motornim prometom ne najdem razumevanja. Onesnaževanje pa je zares pestro: obruski pnevmatik, izpušni plini, hrup in več kot samo kakšna kaplja motornega olja pri 15.000 vozilih na leto ne zvenijo prav nič trajnostno. Gotovo kaj od tega pricurlja v dolino do bistre Koritnice, seda pa tudi na edinstveni rastlinski, živalski in kamninski svet mangrtskih pobočij. Eksternalije, neplačano škodo, ki jo gospodarske dejavnosti povzročajo okolju, na mangrtskih strminah tako kot povsod drugod vsrkava narava. Naravo pa imamo vsi tako zelo radi. V Evropski uniji eksternalije vsega prometa znašajo težko predstavljivih 1000 milijard evrov na leto, od tega na cestni promet odpade skoraj 800 milijard. Ta podatek je vreden daljšega premisleka.

Trajnost pa taka!

Zadružniki iz Loga pod Mangrtom nam sporočajo, da ves iztržek od svojih odpustkov namenijo trajnostnemu razvoju vasi. Če se poigramo s številkami, se nam pokažeta daljnosežnost in  razsežnost dobrote skrivnostnega donatorja iz leta 1995. Mangrtska cesta je dolga 12 kilometrov. Ker ne pelje nikamor, se mora vsako vozilo po isti poti vrniti na izhodišče. Prevozi torej 24 kilometrov. Asfalt je star 24 let. Recimo, da po njem vozijo 20 let. Vzemimo, da se je vsako leto na sedlo zavihtelo 9000 avtomobilov, malo več kot polovica tistega, kar jih tja pripelje zadnja leta. To je dovolj zadržana ocena. Skupno število prevoženih kilometrov: 20x24x9000 = štiri milijone tristo dvajset tisoč kilometrov, kar je skoraj 3 odstotke razdalje od Loga pod Mangrtom do Sonca. To so že kozmične razsežnosti, vsaj delček le-teh. Ali torej okoljski odtis motornega prometa na tolikšni razdalji ne zasluži oznake epske razsežnosti? Trajnost pa taka!

Motorizirani gorohodci krožijo po gori in prinašajo dolincem zaslužek, ki čudežno generira trajnostni razvoj. To bi lahko bila značilno slovenska različica krožnega gospodarstva: rekreativno kroženje z avtomobili po gori. Atribute svojih trajnostnih naprezanj zadružniki predstavijo na spletni strani: teptalni stroj, snežni top, žičniška naprava, poleti pa adrenalinskih 320 metrov jeklenice in veter v laseh. Ne manjka niti prizorov otroških smučarjev. Majhni otroci so tako prikupni. Zanje bi storili vse, pa če bi morali tudi razdejati svet, v katerega se bodo rojevali njihovi otroci. Obilje praznega besedičenja o trajnostnem razvoju, krožnem gospodarstvu itd. v Sloveniji močno presega mero dobrega okusa. Nietzsche  je nekoč nejevoljno vzkliknil: “Stvari so vedno bolj take, kot se o njih govori, in vedno manj take, kot v resnici so.” Koliko je nesrečni filozof že v svojem času vedel o nas!

Mangrtska asfaltna zadrega se je začela leta 1995. Asfalt je pokrpal neugledni makadam in goro nepovratno okužil z motornim prometom. Cesta, ki bi lahko bila tehnični spomenik in posebnost Triglavskega narodnega parka, z asfaltno rekonstrukcijo to ne more biti več. Zapisi na spletu govorijo o njeni edinstveni atraktivnosti. Privlačna gotovo je, saj na leto pod veličastno kupolo četrte najvišje slovenske gore pritegne celo do 17.000 motornih vozil. Edinstvena pa je po tem, da so snovalci zamisli o njej alpsko visokogorje izročili prometnemu brezumju prav v času, ko je že bilo slišati razločne glasove o nujnosti umirjanja motornega prometa v Alpah. Pogled z vrha Mangrta na pločevinasto tihožitje šeststo metrov nižje, kjer parkira po več sto avtomobilov, je vse prej kot veličasten. Je pa po svoje zgovoren: sporoča nam, da je ljudi, ki so do najlepših kotičkov v naravi brez predsodkov pripravljeni poleteti na krilih zgoščene energije fosilnih ogljikovodikov, veliko več kot tistih, ki jih tja gor žene razpršena energija sončne svetlobe, čudežno pretvorjena in uskladiščena v njihovih mišicah.

Še ena asfaltna klofuta (vredna milijon evrov)

Mangrtsko sedlo čaka še en udarec. Po skalnem podoru leta 2012 so trije kilometri pod sedlom zaprti za ves promet. Kaj o tem, da se mimo simbolične zapore na cesti na vrh vozijo tisoči avtomobilistov in motoristov, mislijo pokrovitelji ceste in pobiralci ekološke takse, ne vem.  Najbrž obstaja tehten razlog za to, da na cesti ni nepremakljive ovire, ki je brezglavi vozniki ne bi mogli obiti. Iz doline je bilo zadnja leta slišati pozive državi, naj cesto vendar usposobi za varno vožnjo na sedlo, saj da ljudje ob vznožju Mangrta od nje živijo. Država se je zganila, pričakovano v smeri še večje skrunitve gorskega okolja. Zadružniki so globoko hvaležni poslancu iz Posočja, nekdanjemu bovškemu županu, ki je dosegel spremembo zakona o Triglavskem narodnem parku. Prizorišču skalnega podora na cesti se bo tako mogoče ogniti po 960 metrov dolgem novem asfaltnem obvodu. Pri odločanju o trasi je bilo malo obveznega besednega igračkanja o varovanja redkih vrst, metuljev in podobnega drobiža. Varuhi narave so povedali svoje; protestirala je bovška civilna iniciativa. Ampak izteklo se je tako, kot se izteče vedno, v korist človeških interesov, pa naj so še tako nesmiselni ali celo sprevrženi.

Živimo v prelomnem času, ko že otroci slutijo apokaliptično prihodnost segrevajočega se planeta in povzdigujejo glas zoper nepotrebne dejavnosti, ki zaostrujejo podnebno krizo. Ali se pred čvrsto zatisnjenimi očmi odraslih dogaja Andersenova pravljica o cesarjevih novih oblačilih? Ali so s predsodki neobremenjene otroške oči res edine, ki vidijo hipokrizijo odraslega sveta? Nas bodo otroci prepričali, da se bomo izvili iz primeža tukaj-in-zdajšnjega koristoljubja in ukrepali tako, kot je prav tudi za naravo in prihajajoče rodove? Po vsem, kar se dogaja na globalnem Titaniku pa tudi v malem slovenskem čolničku, ostajam prepričan pesimist: mi smo slabi predniki.

Zakoni, s katerimi ljudje pred svojim toksičnim egoizmom varujemo naravo, bi morali biti neomajni in trajno veljavni. V krajih, kot je Triglavski narodni park, bi morali dajati prednost rastlinskemu in živalskemu svetu ter fizični geografiji, materialne koristi vladajoče vrste pa brzdati. Narava je samourejajoči se sistem, ki ima skoraj pet milijard let delovnih izkušenj, zato bi ji morali zaupati in v odnosu do nje ves čas gojiti ponižnost in zmernost. Najpomembnejši pogoj snovanja zakonov o ravnanju z naravnim svetom bi moralo biti globoko spoštovanje naravnega stanja stvari. Zakon o Triglavskem narodnem parku je, kot kaže, gnetljiv kot plastelin in raztegljiv kot elastika.

Veseli me, da slovenska država zaradi razžalitve ne more več tožiti rimskega zgodovinarja Tacita, ki  je pred 2000 leti dejal: “Čim bolj pokvarjena je neka država, tem več zakonov ima.”

* Iz knjige Stanka Klinarja Sto slovenskih vrhov

** Stanko Klinar na koncu zapisa o Mangrtu zastavi še eno jezikovno vprašanje: “Ali kaj pazite, kako pišete ime naše gore? Mangrt ali Mangart? Zaradi pisave so se že srdito križali papirnati meči. Toda izgovarjava domačinov ni čisto razločna. Prijetno je pa s soglasniškim skupkom –ngrt dražiti tujce. Tako se lahko odločimo, da bo ta zapis slovenski, -gart pa odstopimo Italijanom in Nemcem.”

(Kljub drugačni odločitvi komisije za standardizacijo zemljepisnih imen, mi je predlog dr. Stanka Klinarja tako pri srcu, da v prispevku kršim sprejeto pisavo in uporabljam ime Mangrt. Kolikor poznam zgodovino prepirov glede imena z ali brez drugega a, z njim držijo tudi Ložani, in tu sem končno čvrsto na njihovi strani. Malo pa je tudi nostalgije: Ko sem kot 12-letni deček pred skoraj šestimi desetletji prvič stopil na vrh, sem stopil še na Mangrt. Pa naj tako ostane.)

Janez Penca