PREVEČ OTROK
22. okt 2005
Preveč otrok glede na število odraslih je lahko vzrok nasilja in socialnih nemirov v barakarskem naselju - in v Liberiji
(David Willetts, Prospect, oktober 2003)
Surovi otroški vojaki v Liberiji, ki so s tovornjaki divjali naokrog in streljali s kalašnikovi, so bili med najbolj strašljivimi prizori predlanskega poletja. Podobe so bile tako odvratne, da si je bilo težko zamišljati, kaj se skriva za njimi. Toda jaz sem prepričan, da vsebujejo ključ k razumevanju nasilja in neredov, ne le po svetu, ampak tudi bližje našim domovom.
Ključ je torej tu, pred nami, na televiziji – to so družbe s številnimi otroki in maloštevilnimi odraslimi. Otroški vojaki v Liberiji živijo v nenavadno mladostni družbi. V Liberiji je starostna mediana – točka, ki razdeli prebivalstvo na enako število starejših in mlajših– le 16,6 let. V Veliki Britaniji je 37,7 let.
Središče za Strateške in mednarodne študije v Washingtonu je odkrilo povsem jasen vzorec – najbolj nemirne točke sveta so dežele z najmlajšim prebivalstvom. Od leta 1995 so bili kar v 16 od 25 "najmlajših" držav na svetu veliki državljanski konflikti. In to ni nov pojav. V času kulturne revolucije je bila vrednost mediane na Kitajskem 19 let. Ko so v Iranu s prestola vrgli šaha, je bila tamkajšnja mediana 17 let. Kaj imajo danes skupnega Afganistan, Irak, Sirija in Pakistan? V vseh teh deželah je starost, od katere je enako število mlajših in starejših prebivalcev nižja od 19 let. V Palestini je ta starost 17 let, v Jemenu 15. To so najstniške države. Med deželami z najstarejšim prebivalstvom so bili spopadi v zadnjih 15 letih le na Hrvaškem. Na Japonskem, v deželi z največ starimi ljudmi, je mediana pri 41,3 letih, in Japonska velja za eno najbolj pacifističnih dežel na svetu.
Znameniti roman Williama Goldinga Gospodar muh je grozljiva slika otrok, ki podivjajo, ko se po letalski nesreči brez odraslih znajdejo ujeti na otoku. Televizijske slike iz Liberije ali Demokratične republike Kongo (mediana 16,5 let) ali Siere Leone (mediana 17,9 let) so bile grozo zbujajoče uprizoritve tega romana.
A vse to se bo v naslednjih 50 letih, ko se bo svet postaral, spremenilo. Združeni narodi predvidevajo, da se bo do leta 2050 starostna meja, od katere je enako število mlajših in starejših prebivalcev s sedanjih 26,4 let povzpela na 36,8 let. Upajmo, da se namenjamo v manj nasilno prihodnost. Morda se bomo soočali celo z nasprotnim problemom – da bo človeštvo skoraj preveč stabilno in konformistično. To je stanje, v katerem se dandanes nahaja že večina Evrope.
Evropejci se v resnici staramo že tako hitro, da je ta analiza mladostnih in neurejenih družb daleč od naših misli. In vendar nam pomaga razvozlavati tudi nekatere naše lastne družbene zadrege. Vsi poznamo medsebojno prepletenost družin, ki razpadajo, mamil, kriminala, nezaposlenosti in odvisnosti od državne oz. družbene pomoči, ki pestijo najbolj prikrajšane skupnosti. Toda skoraj vsi komentatorji spregledujejo en sila pomemben dejavnik. Tudi naše najbolj prikrajšane skupnosti so bistveno mlajše kot drugi deli dežel. V Veliki Britaniji je npr. 12 milijonov otrok. Vseh Britancev je okrog 60 milijonov. V povprečju je torej po vsej državi po 1 otrok na 4 odrasle. Toda otroci in odrasli niso razporejeni enakomerno. V nekaterih skupnostih je razmerje med otroki in odraslimi v prid prvih. V nekaterih naseljih pridejo na 2 odrasla trije otroci.
Gostota otrok že dolgo velja za pomembno prvino pri varovanju naselij pred nesocialnim obnašanjem, vandalizmom, pisanjem grafitov in mamili, ki te lokacije vlečejo navzdol. V 70-tih letih prejšnjega stoletja je bilo uradno vodilo pri snovanju novih stanovanjskih naselij, naj bi bili na enega otroka po trije odrasli. Toda oblasti niso uspele v ohranjanju ustrezne starostne mešanice populacij. Pravila pač dajejo prednost družinam z otroki, zaradi česar so mnoga naselja napolnjena z družinami – nekatere so enostarševske - z majhnimi otroki. Taka naselja so gojišče poznejših problemov, ko otroci odrasejo v najstnike in je teh nenadoma več kot odraslih.
Gre pa še za eno posebnost, ki nam, na nek način, vliva upanje. Hkrati z naraščanjem gostote otroške populacije skupnosti v socialnem smislu ne propadajo. Zdi se, da mora gostota preseči neko točko, po kateri se propadanje dramatično poveča. Zato bi pač morali poskrbeti, da najbolj občutljivih skupnosti ne bi potiskali preko te točke.
Včasih slišite ljudi, ki se pritožujejo, da je v kakem delu njihovega mesta kot v Bejrutu ali Bagdadu. V njihovih besedah je zrno resnice. Dežele, ki jih pestijo največje stiske, se bojujejo s socialnimi posledicami dramatične demografske spremembe: niso kos mladostnikom. Medtem pa je Evropi, ki je sicer srednjih let, v določenih okoljih uspelo replicirati razmere teh mladih in neurejenih družb. To ni "naraven" pojav – to je posledica stanovanjske politike in politike socialnega skrbstva. To pa sta področji, ki ju povsod urejajo vlade. Naj ju vlade torej uredijo.
Janez Penca
(David Willetts, Prospect, oktober 2003)
Surovi otroški vojaki v Liberiji, ki so s tovornjaki divjali naokrog in streljali s kalašnikovi, so bili med najbolj strašljivimi prizori predlanskega poletja. Podobe so bile tako odvratne, da si je bilo težko zamišljati, kaj se skriva za njimi. Toda jaz sem prepričan, da vsebujejo ključ k razumevanju nasilja in neredov, ne le po svetu, ampak tudi bližje našim domovom.
Ključ je torej tu, pred nami, na televiziji – to so družbe s številnimi otroki in maloštevilnimi odraslimi. Otroški vojaki v Liberiji živijo v nenavadno mladostni družbi. V Liberiji je starostna mediana – točka, ki razdeli prebivalstvo na enako število starejših in mlajših– le 16,6 let. V Veliki Britaniji je 37,7 let.
Središče za Strateške in mednarodne študije v Washingtonu je odkrilo povsem jasen vzorec – najbolj nemirne točke sveta so dežele z najmlajšim prebivalstvom. Od leta 1995 so bili kar v 16 od 25 "najmlajših" držav na svetu veliki državljanski konflikti. In to ni nov pojav. V času kulturne revolucije je bila vrednost mediane na Kitajskem 19 let. Ko so v Iranu s prestola vrgli šaha, je bila tamkajšnja mediana 17 let. Kaj imajo danes skupnega Afganistan, Irak, Sirija in Pakistan? V vseh teh deželah je starost, od katere je enako število mlajših in starejših prebivalcev nižja od 19 let. V Palestini je ta starost 17 let, v Jemenu 15. To so najstniške države. Med deželami z najstarejšim prebivalstvom so bili spopadi v zadnjih 15 letih le na Hrvaškem. Na Japonskem, v deželi z največ starimi ljudmi, je mediana pri 41,3 letih, in Japonska velja za eno najbolj pacifističnih dežel na svetu.
Znameniti roman Williama Goldinga Gospodar muh je grozljiva slika otrok, ki podivjajo, ko se po letalski nesreči brez odraslih znajdejo ujeti na otoku. Televizijske slike iz Liberije ali Demokratične republike Kongo (mediana 16,5 let) ali Siere Leone (mediana 17,9 let) so bile grozo zbujajoče uprizoritve tega romana.
A vse to se bo v naslednjih 50 letih, ko se bo svet postaral, spremenilo. Združeni narodi predvidevajo, da se bo do leta 2050 starostna meja, od katere je enako število mlajših in starejših prebivalcev s sedanjih 26,4 let povzpela na 36,8 let. Upajmo, da se namenjamo v manj nasilno prihodnost. Morda se bomo soočali celo z nasprotnim problemom – da bo človeštvo skoraj preveč stabilno in konformistično. To je stanje, v katerem se dandanes nahaja že večina Evrope.
Evropejci se v resnici staramo že tako hitro, da je ta analiza mladostnih in neurejenih družb daleč od naših misli. In vendar nam pomaga razvozlavati tudi nekatere naše lastne družbene zadrege. Vsi poznamo medsebojno prepletenost družin, ki razpadajo, mamil, kriminala, nezaposlenosti in odvisnosti od državne oz. družbene pomoči, ki pestijo najbolj prikrajšane skupnosti. Toda skoraj vsi komentatorji spregledujejo en sila pomemben dejavnik. Tudi naše najbolj prikrajšane skupnosti so bistveno mlajše kot drugi deli dežel. V Veliki Britaniji je npr. 12 milijonov otrok. Vseh Britancev je okrog 60 milijonov. V povprečju je torej po vsej državi po 1 otrok na 4 odrasle. Toda otroci in odrasli niso razporejeni enakomerno. V nekaterih skupnostih je razmerje med otroki in odraslimi v prid prvih. V nekaterih naseljih pridejo na 2 odrasla trije otroci.
Gostota otrok že dolgo velja za pomembno prvino pri varovanju naselij pred nesocialnim obnašanjem, vandalizmom, pisanjem grafitov in mamili, ki te lokacije vlečejo navzdol. V 70-tih letih prejšnjega stoletja je bilo uradno vodilo pri snovanju novih stanovanjskih naselij, naj bi bili na enega otroka po trije odrasli. Toda oblasti niso uspele v ohranjanju ustrezne starostne mešanice populacij. Pravila pač dajejo prednost družinam z otroki, zaradi česar so mnoga naselja napolnjena z družinami – nekatere so enostarševske - z majhnimi otroki. Taka naselja so gojišče poznejših problemov, ko otroci odrasejo v najstnike in je teh nenadoma več kot odraslih.
Gre pa še za eno posebnost, ki nam, na nek način, vliva upanje. Hkrati z naraščanjem gostote otroške populacije skupnosti v socialnem smislu ne propadajo. Zdi se, da mora gostota preseči neko točko, po kateri se propadanje dramatično poveča. Zato bi pač morali poskrbeti, da najbolj občutljivih skupnosti ne bi potiskali preko te točke.
Včasih slišite ljudi, ki se pritožujejo, da je v kakem delu njihovega mesta kot v Bejrutu ali Bagdadu. V njihovih besedah je zrno resnice. Dežele, ki jih pestijo največje stiske, se bojujejo s socialnimi posledicami dramatične demografske spremembe: niso kos mladostnikom. Medtem pa je Evropi, ki je sicer srednjih let, v določenih okoljih uspelo replicirati razmere teh mladih in neurejenih družb. To ni "naraven" pojav – to je posledica stanovanjske politike in politike socialnega skrbstva. To pa sta področji, ki ju povsod urejajo vlade. Naj ju vlade torej uredijo.
Janez Penca