Premajhni za velike težave

Jedrska energija naj bi zagotavljala zanesljiv vir elektrike in prispevala k energijski samozadostnosti Slovenije.

Se še spomnite, kako so politiki v pripravah Slovenije na vstop v Evropsko zvezo udrihali po “samozadostnem zapečkarstvu”, ki da ga ujčkajo zaplankani evroskeptiki? Samozadostnost je očitno univerzalno uporabna roba. Je sicer dobra stvar, ampak v razmerah, kjer vsi trgujejo z vsemi, pravzaprav ni nujna. Konec koncev si vse vlade tega sveta prizadevajo, da bi njihove industrije čim več izvažale, a tisto, kar nekdo izvozi, drugi pač uvozi. Iz tujine Slovenija uvaža tudi nafto in plin. Tudi glede njiju še zdaleč nismo samozadostni.

Energijske lakomnosti ne bo mogoče rešiti s spreminjanjem tehnologije, ampak kvečjemu s spreminjanjem kulture. Najboljša elektrarna je varčevanje, in sicer zato, ker so tu možnosti skoraj neskončne. A varčevanje ne prinaša z denarjem merljivega dobička.

Sicer pa nismo samozadostni niti kar zadeva jedrsko gorivo. Slovenija je premajhna, da bi jo opremljali z novimi rudniki urana (enega že dolgo zapiramo z denarjem iz proračuna RS, o ceni, ki jo z zdravjem plačujejo bližnji prebivalci, pa tudi še ni bila izrečena zadnja beseda) in novimi jedrskimi elektrarnami, predvsem pa ni dovolj premožna, da bi spodobno pokopala VRO. Tisti trenutek, ko bi se lotila tega, bi cena jedrske energije šinila v nebo.

Pravila Evropske zveze zahtevajo, naj onesnaževanje ostaja tam, kjer nastaja in naj onesnaževalec plača. Tako je zapisano tudi v Evropski ustavi. Sprašujem se, ali moramo na svojem majcenem dvorišču res imeti tako pestro zbirko spornih domislic tega sveta?

Vse dosedanje vlade so napredek žrtvovale razvoju, zaradi česar se Slovenija počasi spreminja v menažerijo zgrešenih prioritet: državo bomo npr. zapečatili z asfaltom in razvojnimi osmi, ki zato, ker hipertrofiranim graditeljem avtocest zmanjkuje dela, vznikajo kot gobe po dežju, po drugi plati pa je železniško omrežje bolj ali manj dediščina Avstroogrske. Projekti težko predstavljivih cenovnih razsežnosti, med katere sodijo avtoceste in jedrska elektrarna, so še zlasti vabljivi, kajti to so za izbrane izvajalce neusahljive prsi – če gredo stvari še tako narobe, jih vedno napolnijo davkoplačevalci. Taki projekti so namreč preveliki, da bi smeli propasti.

Samozadostnost jedrske energije

Uranovo gorivo za sloviti in zaradi zamud ter neznansko povečanih stroškov že kar prosluli finski superreaktor v Olkiluotu bodo kopali v Kanadi, Avstraliji in Afriki, bogatili pa v Rusiji. V gorilne palice ga bodo sestavljali na Švedskem, v Španiji in Nemčiji. V vseh pogledih razumni Finci torej ne računajo na samozadostnost, ki bo v prihodnosti prav pri uranovi rudi zelo vroča tema. Lahko bi rekli, da se s samozadostnostjo jedrske elektrike lahko pohvali le prav malo držav na svetu. Slovenije ne moremo šteti mednje.

Ostaja tudi velika skrb: odpadki. Porabljeno gorivo je najbolj radioaktiven odpadek na planetu. Zato vsem upravljavcem reaktorjev povzroča hude glavobole. Zadnje čase so se začeli oglašati geologi, češ da globoka odlagališča v stabilnih kamninah, ki naj bi veljala za dolgoročno popolnoma varna, vendarle odražajo našo neodgovornost do bodočih rodov, saj pravzaprav nihče ne ve, kaj se bo s sodi zapečatenih odpadkov dogajalo čez tisoč, sto tisoč ali milijon let. Menijo, da bi bilo morda bolje tudi visokoradioaktivne odpadke skladiščiti kar na površju (tako kot sedaj) in budno spremljati, kaj se bo dogajalo z njimi. Finci, ki gradijo prototipno odlagališče 400m globoko v granitni kamnini, se praskajo za ušesi. Stalo jih bo 3 milijarde evrov, a tu so že novi dvomi.

Naša medijska zvezda so bili dolgo časa nizko- in srednjeradioaktivni odpadki. O najnevarnejših se ni govorilo. Tolažba, da je ves svet v isti godlji, je klavrna. Slovenija pa je prikrajšana še s svojo majhnostjo. Če bi se velika nesreča zgodila v Krškem, je tako, kot bi se zgodila povsod v Sloveniji. V takem primeru ni nobenega "tam", vse je "tu". V tako majhni deželi je kjerkoli že tudi povsod. Slovenija ni Ukrajina – pri nas ni od jedrske elektrarne noben kraj oddaljen več kot dobrih 150 km. Tudi majhnost bi nas morala varovati pred tveganimi zamislimi.

Nizki udarci v imenu visokih interesov

Visokoradioaktivni jedrski odpadki niso kompost v kotu domačega ali prek ograje na sosedovem vrtu. Tega se npr. po 50 letih brezbrižnosti začenjajo zavedati v Veliki Britaniji, kjer tudi razmišljajo o preporodu jedrske energije. O tem, kje bo globinsko odlagališče njihovih jedrskih odpadkov, bo odločilo tekmovanje med regijami, ki naj bi ponudile dom veliki luknji. Globoka geološka odstranitev bi zahtevala grobnico, ki bi jo gradili 35 in z odpadki polnili 65 let.

Britanske oblasti – tako kot oblasti povsod po svetu – si prizadevajo, da bi podzemno skladišče visokoradioaktivnih odpadkov dobilo vsestransko podporo krajevnega prebivalstva, in poudarjajo, da mora biti skupnost zaradi takega objekta deležna ugodnosti. (Vzorec prijetno zvenečega “lokalnega partnerstva” si prizadevajo vzpostaviti tudi drugod po svetu.) V zameno za dobrodošlico neprijetnemu gostu bo zmagovita regija dobila nadomestilo v obliki izboljšanih cest, šol in drugih ugodnosti. Tem skupnostim bodo zagotovili tudi morebitno nujno pomoč ter dolgoročno spremljanje zdravja okolja in prebivalcev. "Absolutno temeljnega pomena je, da država poskrbi za večjo blaginjo skupnosti, ki je voljna sodelovati pri tem projektu," pravijo v britanskem Odboru za ravnanje z jedrskimi odpadki. Natečaj bi se lahko šaljivo imenoval tudi Kdo si najmočneje želi postati kandidat za najbogatejšega mrliča na pokopališču?

Kdo stoji za avtorjem zapisov o temnih straneh jedrske energije?

Za menoj stoji nepremagljivi lobi černobilskih otrok.

Ko sem ob 20. obletnici ukrajinskega jedrskega poloma v mesečniku New Internationalist gledal fotografijo otroške žrtve radioaktivnega sevanja, ki so ji možgani zrasli v opni zunaj lobanje, in druge prizore v zavetišču za mlade žrtve ponorelega atoma, je bilo odločeno: zbral bom čim več gradiva o temnih straneh jedrske energije. Če si upate, poglejte te otroke v oči; njihova nema zgovornost je priložnost za premislek.

Janez Penca