PRAVA, ne SVOBODNA izbira

25. okt 2011

Če v zvezi z lastnino lahko uporabimo tako močno besedo kot je svetost, bi morali reči: kdor je v last in posest dobil del naravne dediščine – narava je vedno in povsod dediščina - bi moral poskrbeti predvsem za svet, tj. odgovoren odnos do nje.

 

Lastnina je veliko bolj razširjen opiat od vere, saj omamlja verne in neverne. Sanjski svet, ki ga ustvarja, je prepoln nenavadno zveriženih podob. Primer ene od njih je zapis visokega poosamosvojitvenega občinskega funkcionarja, sicer iz “trše” stroke kot je lesna, v tem časopisu (Dolenjskem listu), ko so novim-starim v tujini živečim lastnikom vrnili večino gorjanskih gozdov. Članek povzemam v enem stavku: Skrajni čas, da so gozdovi prišli v prave roke, sicer bi jih bukov rilčkar povsem uničil!
 

In kaj se je zgodilo?
 

Nič, “namnožitve bukovega rilčkarja se pojavljajo nepričakovano, v dolgih in nepravilnih časovnih presledkih ter trajajo razmeroma kratek čas. Pogosto bukev že naslednje leto normalno odžene. Bukov rilčkar lahko ob močnem napadu zmanjša letni prirastek bukve, vendar je življenjsko ne ogroža, zato ga ne zatiramo”, pravita avtorici strokovnega članka o tej žuželki M. Jurc in M. Kolšek z Zavoda za gozdove Slovenije.
 

Pouk grožnje z bukovim rilčkarjem: Nepričakovane in v dolgih ter nepravilnih presledkih si sledeče namnožitve bukovega rilčkarja se tudi v prihodnje ne bodo ozirale na lastništvo gozdov.

Preveč svobode streže po življenju
 

Preveč svobode, preveč raz-vezanosti vseh vezi je lahko za človeka in naravo škodljivo. Eden od ustanoviteljev sociologije, daljnovidni Francoz Emile Durkheim, je v 19. stoletju izpeljal učenjaški podvig. Iz vse Evrope je zbral podatke, da bi preučil dejavnike, ki vplivajo na samomorilnost. Njegove ugotovitve lahko strnemo v eno ključno besedo: OMEJITVE. Ne glede na to, kako je analiziral podatke, so si ljudje, ki so imeli manj družbenih omejitev, vezi in obveznosti, življenje jemali pogosteje kot tisti, ki so jih imeli več. Durkheim je preučil “stopnjo neokrnjenosti verske skupnosti” in ugotovil, da so si protestantje, ki so v tistem času živeli najmanj zahtevno versko življenje, tega jemali pogosteje kot katoličani; judje, ki so imeli najgostejše mreže socialnih in verskih obveznosti, so roko nadse dvigali najredkeje. Preučil je tudi “stopnjo neokrnjenosti družinske skupnosti” in ugotovil isto: najpogosteje so si življenje jemali ljudje, ki so živeli sami; poročeni manj pogosto; poročeni z otroki še redkeje. Durkheim je sklepal, da ljudje potrebujemo obveznosti in omejitve, s katerimi svojemu življenju podelimo ustroj in pomen. “Čim šibkejše so skupine, ki jim človek pripada, tem manj je odvisen od njih, tem bolj je zato odvisen samo od sebe in ne priznava nobenih drugih pravil vedenja razen tistih, ki temeljijo na njegovih zasebnih interesih.”
 

Durkheimove besede še kako veljajo za lastnike polj, travnikov, gozdov, sadovnjakov, mokrišč, planin itd. Če človek ni zavezan ničemur, predvsem pa nikomur, svojih zamisli in dejanj ne ponuja v preverbo drugim, v takih okoliščinah pa vedno zmaga njegova “racionalnost“, ki ji v neekonomskem vsakdanjem jeziku rečemo koristoljubje.
 

Svoboda človekovega ravnanja z naravo se kaže v spremembah, ki jih vnaša vanjo. Večina spreminjanje naravnega stanja stvari je degradacija narave. Ker so dovoljene sanje (a največ gre le za sanjarjenja z odprtimi očmi)in ker naj bi bila prva vrednota liberalne družbe svobodna izbira, se nam godijo čudne reči: na zemlji, kjer bi lahko rasla fižol in čebula, rastejo nakupovalna središča, v katerih vam ponujajo kitajski fižol in čebulo; v sušnem mediteranskem podnebju, na sečoveljskih kmetijskih zemljiščih, naj bi nastalo 61ha veliko igrišče za golf; podobno v Lipici; na (potencialno) obdelovalnih zemljiščih širijo letališča v Sečovljah, Lescah in Cerkljah; na Krasu so v imenu svobodnega razmišljanja in možnosti izbire hoteli graditi dirkališče za formulo 1.
 

Zemlja je premajhna za antropocentrično držo, ki v središče vsega postavlja svobodno človekovo voljo. Prihaja čas, ko bo treba izbirati PRAV, ne SVOBODNO.

Nekaj strelom v prazno pa smo se le izognili
 

Spominjam se sestanka pri novomeškem županu (pred leti), kjer smo posamezniki in institucije pojasnjevali, zakaj ne bi bilo dobro sprejeti ponudbe Družbe za državne ceste, da bi asfaltirali gozdno cesto od Vahte na Gorjance mimo Gospodične in v Gabrje. Si predstavljate promet in vsakršno dirkanje po asfaltnih trakovih skozi gorjanske gozdove? Zato, ker so ceste ostale makadamske, lahko rečemo, da je mogoče naravni dobrini dodati vrednost tudi tako, da ji česa ne “dodaš”.
 

Pred 32 leti so na straneh DL zagovorniki zimskih radosti objavili načrt, kako bi Gorjance spremenili v dolenjsko Kranjsko Goro. Pri Krvavem kamnu bi sezidali restavracijo s 300 sedeži, s Trdinovega vrha pa bi vse do Gabrja tekle poseke in smučišča, smučišča ... Za pogumne mladeniče so predvideli celo nekaj skakalnic. Krajinskega stilista na buldožerju smo pohodniki nekega zelenega božiča že srečal na delu ... Takrat sem o teh gensko spremenjenih sanjarijah arhitektov dolenjskih kranjskogorskih vizij napisal svoj prvi članek v zagovor naravi. Kako bi ti realsocialistični smučarski vizionarji utemeljevali “donosnost” gorjanskih smučišč danes?
 

Lepo se je izteklo. Gorjanci so še dokaj mirni, čeprav jih poskušajo kolonizirati z raznimi motornimi vozili, še posebej štirikolesnimi spakami, ki menda MORAJO voziti po brezpotjih.

Blažilni status quo
 

Zakaj se otepam sprememb? Nisem več prožen ali kaj? Strahu, da se me polašča kriza poznih srednjih let, me je rešil Richard Layard, avtor knjige Happiness. Layard je britanski ekonomist, ki trdi, da srečnosti družbe ne moremo enačiti z njenim dohodkom. Je član zgornjega doma parlamenta in intelektualni oče novih britanskih politik reševanja brezposelnosti.
 

Očitno moje upiranje spremembam korenini v enem od njegovih dvanajstih pogojev za srečno družbo, v dejstvu, da smo ljudje med drugim tudi globoko navezani na status quo. Sovražimo kakršnokoli izgubo in dobitek nas razveseli manj, kot nas razžalosti izguba. Raziskovalci dosledno ugotavljajo, da nas znižanje plače za sto evrov zaboli dvakrat tako hudo kot nas razveseli enako zvišanje. To ni nevšečnost, za katero se ne bi smeli meniti, ampak dejstvo, ki bi ga morali spoštovati. In vendar taki in drugačni reformatorji veselo preurejajo naša življenja, ne da bi upoštevali ceno, ki jo za porušeni ustaljeni red plačujemo z najdragocenejšo valuto – svojo srečo.
 

Ljudje imamo nasploh radi tisto, kar nam je znano, domače. Zato je v prehodnih, mešanih človeških skupnostih več kriminala in duševnih bolezni kot v trajnejših in stabilnih. To je cena, ki jo plačujemo naraščajoči mobilnosti. Cilj politike bi morala biti sreča, ne dinamičnost, meni Richard Layard. Mene je prepričal.
 

Janez Penca