OTROK JE OČE ODRASLEGA

Zakaj ljubezen šteje

Ko so raziskovalci preučevali možgane romunskih sirot – otrok, ki so jih od rojstva pustili, da so jokali v svojih posteljicah in niso imeli niti najmanjše priložnosti, da bi s kako odraslo osebo ustvarili tesno vez – so v tistem delu možganov, ki človeku omogoča, da čustvuje, da se rahločutno povezuje z drugimi ljudmi, da okuša zadovoljstvo in ceni lepoto, odkrili pravo pravcato črno luknjo. Zaradi tako grenkih najzgodnejših izkušenj ti otroci niso sposobni, da bi se razvili v vsestransko razvita človeška bitja. Izkušnje v prvih 24 mesecih življenja odločilno vplivajo tako na razvoj možganov kot osebnosti, zato bi nam morale biti še kako mar.

Kanadska psihologinja Margaret Ainsworth je prva opozorila na čvrsto zvezo med izkušnjami zgodnjega otroštva in oblikovanjem osebnosti. Večji del 60-tih let je sedela za dvosmernim ogledalom v Baltimoru in opazovala, kako se eno leto stari otroci igrajo s svojimi mamami. Zapisovala si je, kaj se je dogajalo, ko je mati za nekaj minut zapustila sobo, in kako se je otrok odzval, ko se je vrnila. Naredila je še korak naprej in preučevala, kaj se je dogajalo, če je namesto mame v sobo stopila tujka in se z malčkom poskušala zaplesti v igro.

Njena raziskava je pokazala, da otrokov razvoj ni seštevek splošne zmešnjave izkušenj, ampak neposreden rezultat načina, kako se je nanj odzival in kakšne odnose je z njim/njo tkal njegov/njen skrbnik. Nemaren, obremenjen ali nedosleden roditelj dojenčka neguje tako, da se razvije v zaskrbljenega, prestrašenega, negotovega ali vase zaprtega otroka. Nadaljnje raziskave so pokazale, da način, kako enoletnik navezuje stike z drugimi, natančno napoveduje, kako se bo obnašal, ko bo star 5 in 8 let.

Toda dokazi, s katerimi nas oskrbujejo psihologi, nikoli čisto do kraja ne prepričajo dvomeče javnosti. Sediš v sobi in opazuješ dojenčke – kakšen dokaz pa vendar je to!? Kako lahko sploh kdo trdi, da ve, kaj dojenček čuti in misli? Kaj niso to samo zmedena ugibanja? Poleg tega je cel rod feministk psihologe obsodil, da so se zarotili zoper zaposleno žensko in da jo hočejo prikovati na dom. Vprašanje razvoja dojenčka so nenadoma močno spolitizirali. O zvezi med najzgodnejšimi izkušnjami in osebnostjo vlada precejšnja zmešnjava. Ko stvari skrenejo s prave poti, so seveda krivi starši, drugače pa njihovo vlogo zmanjšujejo.

Psihoterapevtka Sue Gerhardt je v knjigi Why Love Matters (Zakaj ljubezen šteje) pogumno zakoračila na področje, koder so se drugi zadnja leta bali stopati. Že res, da je prepuščeno staršem ali popestujejo jokajočega otroka ali pač ne, toda učinki takega ali drugačnega ravnanja se vtisnejo v dojenčkove možgane in krojijo njegovo osebnostno podobo v poznejših letih. Pošiljanje eno leto starih otrok v jasli ali drugačno varstvo se zna izkazati za veliko usodnejšo odločitev, kot si morda mislimo.

Upoštevajoč najnovejše izsledke s področja nevrokemije Gerhardtova ugotavlja, da otrokove najzgodnejše čustvene izkušnje merljivo vplivajo na njegov nadaljnji razvoj v odraslega. Vsakodnevno vzajemno delovanje dojenčka in matere neposredno vpliva na to, kako se razvijajo njegovi možgani. Ne gre za spoznavne spretnosti, npr. kako hitro se otrok nauči brati, pisati in šteti do 10. Avtorico zanima zveza med ljubeznijo, ki jo prejemamo v najzgodnejšem otroštvu in vrsto človeka, v katerega se razvijemo. Kdo smo, ni niti kodirano ob rojstvu niti postopno zbrano v letih življenja, ampak je v naših možganih zapisano v prvih 24 mesecih po rojstvu kot neposreden odziv na to, kako nas imajo starši radi in kako skrbijo za nas.

Naše najzgodnejše izkušnje niso samo položene v nas kot spomini ali vplivi; prevedene so v natančne fiziološke odzive v možganih, ki nato postavijo nevrološka pravila, kako bomo ravnali s svojimi občutji in občutji drugih v vsem preostalem delu življenja. Ne gre za vprašanje ali-ali (narava ali okolje), ampak za to, kar smo dobili od narave in kako s tem ravnamo. "Nič ni samodejnega. Otrokovi možgani so možgani, kakršni nastanejo po njegovih posebnih izkušnjah z ljudmi," pravi Sue Gerhardt.

Glavni igralec v tej odvijajoči se drami slehernika je hormon kortizol. Ko je dojenček vznemirjen, hipotalamus, ki se nahaja pod možgansko skorjo v središču možganov, izloča kortizol. Normalna količina kortizola je dobra stvar, toda če je otrok stresu izpostavljen predolgo ali prepogosto, kortizol možgane preplavi; v stresnih okoliščinah se otrok odziva na dva načina, ali s premalo ali pa s preveč kortizola. Preveč kortizola povzroča potrtost in zaskrbljenost, premalo pa čustveno neobčutljivost in napadalnost. Otroci alkoholikov imajo navadno povišan kortizol, enako tudi otroci preobremenjenih mater.

Bistveno je to, da dojenčki svojih odzivov na stres ne morejo uravnavati sami, ampak se tega naučijo samo skozi ponavljajoče se izkušnje dveh vrst: ali jih kdo drug iz stiske reši ali pač ne. Preko pozitivnih izkušenj se naučijo, da se lahko na ljudi zanesejo, da se bodo odzvali na njihove potrebe, in v takih okoliščinah se njihovi možgani naučijo izločati samo dobrodejno količino kortizola. Osnovna – tj. koristna - raven kortizola se bolj ali manj za vedno vzpostavi v prvih 6 mesecih življenja.

Dojenčki so tako kot mladiči vseh sesalcev rojeni s programom za preživetje, a človeška posebnost je, da je naš program preživetja v svetu nujno povezan s soljudmi. S prisrčnim smehljajem, ki smo ga sposobni že davno preden shodimo ali spregovorimo, odrasle v našem življenju dovolj očaramo, da nam odpustijo neprespane noči in nas želijo ohraniti pri življenju. In ko se dojenčku zasmejemo starši, ga s tem poučimo, da je dobro sporazumevanje nagrajeno in ga tako oskrbimo z željo po še boljšem. Dobro starševstvo ni le vir dojenčkovega ugodja, ampak poskrbi za razvoj tistega dela otrokovih možganov, ki omogoči, da razvije samonadzor in empatijo in da občuti povezanost z drugimi. Vzajemno delovanje med dojenčkom in njegovimi skrbniki je avtocesta od zgolj človeškega k resnično humanemu.

Vlade razvitega sveta, ki v središče postavljajo pehanje za gospodarsko uspešnostjo, staršem ne omogočajo, da bi zadostili vitalnim potrebam svojih otrok v prvih dveh letih njihovega življenja. Zato jih v najpomembnejših dveh letih razvoja veliko pogreša kakovostno interakcijo s svojimi najbližjimi in imajo zaradi tega pozneje vedenjske, učne in osebne težave. Knjiga Zakaj ljubezen šteje bi morala biti obvezno branje za vse starše, učitelje in politike.

Pripravil: Janez Penca