OSI ZLA
22. okt 2005
... POMAGAJO CVRETI PLANET
George Monbiot: Lotiti se moramo okoljske more, s katero nam grozijo težka luksuzna terenska vozila. Z davki bi jih morali pregnati s cest.
Financial Times, 3. julij 2004, osrednji del časnika: "Francoska cestna taksa grozi bencinskim požrešnežem." Francoska vlada upa, da bo naprtila do 4000 dolarjev davka lastnikom novih vozil s štirikolesnim pogonom (4x4), ki uničujejo francoska mesta in pražijo ta planet.
Financial Times, 3. julij 2004, priloga Kako potrošiti: "Zmočite temu otročičku glavo". Novo amfibijsko vozilo "bo najmočnejši štiripogonec na cesti ali v vodi". Njegova najvišja hitrost je čez 160 km/h na cesti in 50 km/h v vodi. Proizvajalci brzdajo njegovo ceno, da bi ljudi prepričali, da je pred njimi nov simbol napredka.
Zdaj bomo lahko enako kot ceste uničevali tudi naše reke. In to je napredek.
Niti Financial Times niti proizvajalčeva spletna stran ne povesta, koliko litrov goriva Gibbs Aquada porabi za prevoženih 100km ali, še bolje, koliko metrov prevozi z 1 litrom bencina. Ženska na prodajnem oddelku niti ni razumela, kaj mislim z litri bencina na 100 km. (Morda od teh ljudi zahtevam preveč: predstavnica Oddelka za transport Združenega kraljestva še ni slišala za ogljikov dioksid.) A če vas le zanima, Financial Times razloži, zakaj bi tako vozilo utegnilo priti prav tudi vam: "Tale vas bo odpeljal v šolo ali navzgor po Amazonki." Praktično, še zlasti, če vaši otroci hodijo v kakšno šolo ob Amazonki - z drugimi besedami, brez takega vozila boste težko shajali.
Če se bo Gibbs Aquada prijel, se bo planet še bolj segreval. Če se bo še bolj segreval, bodo poplave pogostejše. Če bodo poplave pogostejše, boste Gibbs Aquado potrebovali, da boste otroke lahko spravili v šolo.
Britanski premier ugotavlja, da je sprememba podnebja "najpomembnejši posamični problem, s katerim se soočamo kot globalna skupnost". Glavni vzrok podnebnih sprememb je proizvajanje ogljikovega dioksida. Najhitreje naraščajoči vir ogljikovega dioksida v razvitih industrijskih državah je transport: v Veliki Britaniji se je od leta 1990 do 2002 npr. povečal za 50%. Večino ga sicer lahko pripišemo letalskemu prometu, drug razlog pa je, da se je prodaja velikih terenskih osebnih vozil v tem času podvojila. Zdaj vsako leto 150 000 Britancev kupi eno od teh pošasti, s katerimi se v glavnem vozijo po mestnih ulicah.
Uradno največje luksuzno terensko vozilo v mestnem okolju porabi 19 l goriva na 100 km. Neuradno pa so ameriški novinarji izmerili, da npr. Ford Excursion pri mestni vožnji porabi 63,9 l bencina na 100 km! Če bi s povprečnega avtomobila presedlali na veliko terensko vozilo, bi v 12 mesecih porabili toliko dodatne energije, kot če bi imeli televizor neprekinjeno vključen 28 let.
Vojna z Irakom je bila očitno vojna za 4x4. Nekdanji britanski minister za okolje Michael Meacher je pred kratkim v Guardianu omenil, da bi ZDA lahko shajale brez uvoza zalivske nafte, če bi se varčnost njihovih avtomobilov izboljšala le za toliko, da bi z litrom bencina prevozili samo kilometer več. Posebne davčne olajšave omogočajo ameriškim podjetjem, da orjake kupujejo za drobiž, in tako zdaj 46% zasebne "flote" tvorijo prav ti avtomobili. Če bi odpravili davčne olajšave, bi gladko odstranili glavno spodbudo, ki je ZDA gnala v vojno z Irakom.
Naši modni dodatki torej kosijo Iračane, prebivalce Bangladeša in Sahela. Morijo pa tudi nas. Ker so velika terenska vozila s pogonom na vsa štiri kolesa višja in težja, je 27-krat bolj verjetno, da železje pri trku ubije (podatki ameriškega Zavarovalniškega inštituta za varnost na avtocestah) potnike v navadnem avtomobilu, kot če gre za trčenje "enakovrednih". Iz istega razloga ti velikani ob trčenju pobijejo dva- do trikrat več peščev in kolesarjev kot manjši avtomobili.
Ker nas vse skupaj segrevanje Zemlje zelo skrbi, bodo sedaj vlade sledile francoski in ljudem vzele veselje do kupovanja potratnih velikanov. Seveda se šalim. "Industrijska civilizacija," opaža nadzornik Mustafa Mond v Huxleyevem romanu Krasni novi svet, "je možna le, če ni samoodpovedovanja. Tešitev želja do skrajnih zgornjih meja, ki jih še dovolita higiena in ekonomija. Sicer se kolesa nehajo vrteti."
Večina vlad razvitega sveta pa skrbi, da se med vožnjo v brezno kolesa vrtijo vedno bolj veselo. Zato je ženska v prodajnem središču uporabila natančno iste besede kot moški, ki predstavlja Družbo proizvajalcev in trgovcev z motornimi vozili: "Kaj kdo vozi, je stvar osebne izbire." Obdavčenje ali celo prepoved vožnje s temi vozili, mi je dejala, bi omejilo pravico ljudi do "svobodne izbire". Isti argument bi seveda lahko veljal tudi za zakone, ki državljanom ne dovolijo, da bi npr. na delo prinašali raketne metalce.
Če upoštevamo, da samo eden od osmih lastnikov sploh kdaj zavije s ceste in da samo dva od petih kdaj z njimi zapeljeta iz mesta, zakaj hudiča te stvari sploh vozijo? Zakaj po cesti valiti do 7,6 ton (Hummer H1) težka vozila, če enako dobro služi navadno kolo?
Delno zato, ker je ljudi strah, da bi končali pod 7,6 tonami kovine. Če ti orjaki maličijo navadne avtomobile, si ga raje kupite še sami, tako kot si mora civilist v Somaliji kupiti kalašnikov 47, da se počuti varnega pred drugimi civilisti s kalašnikovi 47.
Delno pa gre kupčija z luksuznimi terenskimi vozili zato, ker je naše življenje tako brezupno dolgočasno. Ko vozite defenderja, explorerja ali pathfinderja, se čisto tako, kot kaže reklama, počutite v nenaseljeni divjini, pa čeprav kolesa tečejo po broadwayskem asfaltu. Med vojno v Iraku je New York Times poročal o Američanih, ki so hummerje (največja terenska vozila na štirikolesni pogon) kupovali iz "domoljubnih nagibov": enote v Iraku so namreč uporabljale enaka vozila. (Logično bi bili morali svoje domoljubje kazati tudi tako, da bi z brzostrelkami nažigali po mimoidočih.)
In če ste še naprej resno zaskrbljeni zaradi puščobnega življenja ali velikosti svojih genitalij, svoj poltovornjak še vedno lahko zapeljete na zelenico, razmesarite nekaj trate in pokažete iz kakšnega testa ste.
Morda pa je razlog za ljubezen do tega železja le globlji od golega ennuija in občutka negotovosti. George Marshall, ki za organizacijo Dvigajoča se plima preučuje podnebne spremembe, meni, da ljudje, ki kljub očitni globalni klimatski in grozeči naftni krizi kupujejo te avtomobile, počnejo nekaj, kar imenujemo "reaktivno zanikanje". S tem, ko kažejo, da je mogoče porabljati ogromne količine fosilnega goriva brez takoj razločljivega škodljivega učinka, si dokazujejo, da problema pač ne more biti.
Če je res tako, je edini razumen odziv, da jim nazorno pokažemo, da takoj razločljivi neugodni učinki pač so. Zbosti bi jih morali z velikanskim davkom ali pa tako, da bi njihovo ljudomrzniško obnašanje preprosto prepovedali. Tega ni težko izpeljati: vlade bi za nove avtomobile lahko določile najvišjo povprečno porabo bencina. Za začetek bi mejo postavili pri 8 litrih na 100 km, vsaki dve leti pa bi jo še znižali. To bi velike cestne požeruhe in ubijalce takoj nagnalo s trga (začasna izjema bi bili lahko kmetje).
Druga možnost pa je, kot danes počne večina vlad: puščajo, da bogati uničujejo svet v imenu svobodne izbire, tega sijajnega izgovora za pomanjkanje voditeljskih sposobnosti.
The Guardian Weekly, pripravil J. Penca
PS: Zanimivo je vedeti, kateri pomembni in "pomembni" Slovenci se vdajajo drobnim slabostim in si kupujejo ta gigantska vozila (tudi hummer) in potem pozorno poslušati, kaj jim kot javnim osebam uhaja spod jezika o demokraciji, človeški toplini, varovanju narave itd. itd. itd.
Janez Penca
George Monbiot: Lotiti se moramo okoljske more, s katero nam grozijo težka luksuzna terenska vozila. Z davki bi jih morali pregnati s cest.
Financial Times, 3. julij 2004, osrednji del časnika: "Francoska cestna taksa grozi bencinskim požrešnežem." Francoska vlada upa, da bo naprtila do 4000 dolarjev davka lastnikom novih vozil s štirikolesnim pogonom (4x4), ki uničujejo francoska mesta in pražijo ta planet.
Financial Times, 3. julij 2004, priloga Kako potrošiti: "Zmočite temu otročičku glavo". Novo amfibijsko vozilo "bo najmočnejši štiripogonec na cesti ali v vodi". Njegova najvišja hitrost je čez 160 km/h na cesti in 50 km/h v vodi. Proizvajalci brzdajo njegovo ceno, da bi ljudi prepričali, da je pred njimi nov simbol napredka.
Zdaj bomo lahko enako kot ceste uničevali tudi naše reke. In to je napredek.
Niti Financial Times niti proizvajalčeva spletna stran ne povesta, koliko litrov goriva Gibbs Aquada porabi za prevoženih 100km ali, še bolje, koliko metrov prevozi z 1 litrom bencina. Ženska na prodajnem oddelku niti ni razumela, kaj mislim z litri bencina na 100 km. (Morda od teh ljudi zahtevam preveč: predstavnica Oddelka za transport Združenega kraljestva še ni slišala za ogljikov dioksid.) A če vas le zanima, Financial Times razloži, zakaj bi tako vozilo utegnilo priti prav tudi vam: "Tale vas bo odpeljal v šolo ali navzgor po Amazonki." Praktično, še zlasti, če vaši otroci hodijo v kakšno šolo ob Amazonki - z drugimi besedami, brez takega vozila boste težko shajali.
Če se bo Gibbs Aquada prijel, se bo planet še bolj segreval. Če se bo še bolj segreval, bodo poplave pogostejše. Če bodo poplave pogostejše, boste Gibbs Aquado potrebovali, da boste otroke lahko spravili v šolo.
Britanski premier ugotavlja, da je sprememba podnebja "najpomembnejši posamični problem, s katerim se soočamo kot globalna skupnost". Glavni vzrok podnebnih sprememb je proizvajanje ogljikovega dioksida. Najhitreje naraščajoči vir ogljikovega dioksida v razvitih industrijskih državah je transport: v Veliki Britaniji se je od leta 1990 do 2002 npr. povečal za 50%. Večino ga sicer lahko pripišemo letalskemu prometu, drug razlog pa je, da se je prodaja velikih terenskih osebnih vozil v tem času podvojila. Zdaj vsako leto 150 000 Britancev kupi eno od teh pošasti, s katerimi se v glavnem vozijo po mestnih ulicah.
Uradno največje luksuzno terensko vozilo v mestnem okolju porabi 19 l goriva na 100 km. Neuradno pa so ameriški novinarji izmerili, da npr. Ford Excursion pri mestni vožnji porabi 63,9 l bencina na 100 km! Če bi s povprečnega avtomobila presedlali na veliko terensko vozilo, bi v 12 mesecih porabili toliko dodatne energije, kot če bi imeli televizor neprekinjeno vključen 28 let.
Vojna z Irakom je bila očitno vojna za 4x4. Nekdanji britanski minister za okolje Michael Meacher je pred kratkim v Guardianu omenil, da bi ZDA lahko shajale brez uvoza zalivske nafte, če bi se varčnost njihovih avtomobilov izboljšala le za toliko, da bi z litrom bencina prevozili samo kilometer več. Posebne davčne olajšave omogočajo ameriškim podjetjem, da orjake kupujejo za drobiž, in tako zdaj 46% zasebne "flote" tvorijo prav ti avtomobili. Če bi odpravili davčne olajšave, bi gladko odstranili glavno spodbudo, ki je ZDA gnala v vojno z Irakom.
Naši modni dodatki torej kosijo Iračane, prebivalce Bangladeša in Sahela. Morijo pa tudi nas. Ker so velika terenska vozila s pogonom na vsa štiri kolesa višja in težja, je 27-krat bolj verjetno, da železje pri trku ubije (podatki ameriškega Zavarovalniškega inštituta za varnost na avtocestah) potnike v navadnem avtomobilu, kot če gre za trčenje "enakovrednih". Iz istega razloga ti velikani ob trčenju pobijejo dva- do trikrat več peščev in kolesarjev kot manjši avtomobili.
Ker nas vse skupaj segrevanje Zemlje zelo skrbi, bodo sedaj vlade sledile francoski in ljudem vzele veselje do kupovanja potratnih velikanov. Seveda se šalim. "Industrijska civilizacija," opaža nadzornik Mustafa Mond v Huxleyevem romanu Krasni novi svet, "je možna le, če ni samoodpovedovanja. Tešitev želja do skrajnih zgornjih meja, ki jih še dovolita higiena in ekonomija. Sicer se kolesa nehajo vrteti."
Večina vlad razvitega sveta pa skrbi, da se med vožnjo v brezno kolesa vrtijo vedno bolj veselo. Zato je ženska v prodajnem središču uporabila natančno iste besede kot moški, ki predstavlja Družbo proizvajalcev in trgovcev z motornimi vozili: "Kaj kdo vozi, je stvar osebne izbire." Obdavčenje ali celo prepoved vožnje s temi vozili, mi je dejala, bi omejilo pravico ljudi do "svobodne izbire". Isti argument bi seveda lahko veljal tudi za zakone, ki državljanom ne dovolijo, da bi npr. na delo prinašali raketne metalce.
Če upoštevamo, da samo eden od osmih lastnikov sploh kdaj zavije s ceste in da samo dva od petih kdaj z njimi zapeljeta iz mesta, zakaj hudiča te stvari sploh vozijo? Zakaj po cesti valiti do 7,6 ton (Hummer H1) težka vozila, če enako dobro služi navadno kolo?
Delno zato, ker je ljudi strah, da bi končali pod 7,6 tonami kovine. Če ti orjaki maličijo navadne avtomobile, si ga raje kupite še sami, tako kot si mora civilist v Somaliji kupiti kalašnikov 47, da se počuti varnega pred drugimi civilisti s kalašnikovi 47.
Delno pa gre kupčija z luksuznimi terenskimi vozili zato, ker je naše življenje tako brezupno dolgočasno. Ko vozite defenderja, explorerja ali pathfinderja, se čisto tako, kot kaže reklama, počutite v nenaseljeni divjini, pa čeprav kolesa tečejo po broadwayskem asfaltu. Med vojno v Iraku je New York Times poročal o Američanih, ki so hummerje (največja terenska vozila na štirikolesni pogon) kupovali iz "domoljubnih nagibov": enote v Iraku so namreč uporabljale enaka vozila. (Logično bi bili morali svoje domoljubje kazati tudi tako, da bi z brzostrelkami nažigali po mimoidočih.)
In če ste še naprej resno zaskrbljeni zaradi puščobnega življenja ali velikosti svojih genitalij, svoj poltovornjak še vedno lahko zapeljete na zelenico, razmesarite nekaj trate in pokažete iz kakšnega testa ste.
Morda pa je razlog za ljubezen do tega železja le globlji od golega ennuija in občutka negotovosti. George Marshall, ki za organizacijo Dvigajoča se plima preučuje podnebne spremembe, meni, da ljudje, ki kljub očitni globalni klimatski in grozeči naftni krizi kupujejo te avtomobile, počnejo nekaj, kar imenujemo "reaktivno zanikanje". S tem, ko kažejo, da je mogoče porabljati ogromne količine fosilnega goriva brez takoj razločljivega škodljivega učinka, si dokazujejo, da problema pač ne more biti.
Če je res tako, je edini razumen odziv, da jim nazorno pokažemo, da takoj razločljivi neugodni učinki pač so. Zbosti bi jih morali z velikanskim davkom ali pa tako, da bi njihovo ljudomrzniško obnašanje preprosto prepovedali. Tega ni težko izpeljati: vlade bi za nove avtomobile lahko določile najvišjo povprečno porabo bencina. Za začetek bi mejo postavili pri 8 litrih na 100 km, vsaki dve leti pa bi jo še znižali. To bi velike cestne požeruhe in ubijalce takoj nagnalo s trga (začasna izjema bi bili lahko kmetje).
Druga možnost pa je, kot danes počne večina vlad: puščajo, da bogati uničujejo svet v imenu svobodne izbire, tega sijajnega izgovora za pomanjkanje voditeljskih sposobnosti.
The Guardian Weekly, pripravil J. Penca
PS: Zanimivo je vedeti, kateri pomembni in "pomembni" Slovenci se vdajajo drobnim slabostim in si kupujejo ta gigantska vozila (tudi hummer) in potem pozorno poslušati, kaj jim kot javnim osebam uhaja spod jezika o demokraciji, človeški toplini, varovanju narave itd. itd. itd.
Janez Penca