Odtenki sive

Nimamo niti konservativcev niti liberalcev, samo slone na statusnem pašniku

Politično sem disfunkcionalen. Po notranjem ustroju in vzgoji, ki jo najlažje opišem kot nekakšno moralno osmozo, sem konservativec. Zato mi je všeč, če dreves v mestih ne obžagujejo na krne; žre me, ko vidim, da deli vrtov in zelenic izginjajo pod asfaltom in postajajo parkirišča za prave osi zla: luksuzne terence. Sem proti igriščem za golf v Sečovljah (in Lipici), o čemer bi morali postati posebej zgovorni v času suš, kakršna je bila letošnja. Domovina mi je mar, zato ne razumem, zakaj bi jo tako zagovorniki svetosti kot zagovorniki enakosti najraje čim prej prodali tujim investitorjem. Bolj na splošno: jezi me, da stare resnice vsevprek radi nadomeščamo z novimi zmotami.

A kaj ko se mi upirajo tudi zatiranje, neenakost ter poseganje v osebno avtonomijo in svoboščine: to so stvari, ki razjezijo liberalca.  Sem torej usodno razklan. Sliši se kot slaba novica.

Vendar ni, ker si to usodno razklanost delim z vsemi drugimi – naša dvojnost je condition humaine, naša skupna in neizogibna človeška usoda.

Profesor socialne psihologije na Oddelku za psihologijo Univerze v Virginiji, Jonathan Haidt, za razklanost človeškega uma uporablja prispodobo slona in jezdeca-krotilca. Slon je tisti del uma, ki ima na milijone let izkušenj in je veliko bolj usposobljen, prefinjen, predvsem pa močnejši kot njegov krotilec, ki je prispodoba precej mlajšega (in šibkejšega) racionalnega uma. Haidt je o človekovi razklanosti napisal knjigo, ki bi lahko postala učbenik. Imenuje se Hipoteza o sreči: Antična modrost in filozofija na preskusu pri moderni znanosti. Izšla je leta 2006, od lani jo imamo tudi v slovenskem prevodu. Iz nje je pognalo novo Haidtovo delo, The Righteous Mind: Why Good People Are Divided by Politics and Religion (Pravičniški um: Zakaj dobre ljudi delita politika in religija). Ocenjevalci te knjige so zapisali naslednje: “Haidt išče več kot zmago. On išče modrost. Zato je Pravičniški um vreden branja . . ., je prelomni prispevek k samorazumevanju človeštva.” “Poučno popotovanje po sodobni moralni psihologiji . . .,  prepričljiva upodobitev bohotno kompleksnega in latentno prožnega moralnega sveta.” in “Tako nujno potreben glas zdravega razuma.”

Haidt torej ne išče zmage, ampak nekaj več. Ta izjava bi lahko obveljala kot higienski minimum slovenske politike. V enem od elektronskih sporočil, ki sva si jih izmenjavala, preden je v slovenščini izšla Hipoteza o sreči, je J. Haidt napovedal, da bo izdal knjigo, s katero bo on, judovski ateist in liberalec, prisolil prijateljsko klofuto SVOJIM. Ta knjiga je Pravičniški um.

Z vidika koristnosti obeh Haidtovih knjig bi bilo prav, da bi ju samo tiho brali – najprej Hipotezo o sreči, ki je micelij, iz katerega je zrasel Pravičniški um –, se o njiju pogovarjali in v skladu z njunim implicitnim “poukom” ravnali. Haidt svojih knjig ni napisal zato, da bi z njima žugali drugim, ampak da bi pobrskali po sebi in se čudili pa tudi zgražali, česa vsega smo zmožni. Žal se na Slovenskem Haidta ni spomnil nihče od tistih, ki bi metaforično klofuto lahko elegantno prisolili SVOJIM. Prvenstvo ima zato minister dr. Žiga Turk. Haidt pa noče biti niti prvak niti zmagovalec . . .,  on išče modrost. Politikom in politično razmišljujočim (taki naj bi v dobro družbe vendarle bili tudi slovenski volilci) bi prišlo prav, da, preden predelajo Pravičniški um, ki je diagnoza in napotilo za zdravljenje družbe, preberejo Hipotezo o sreči, ki znanstveno odgovorno, a hkrati humorno in lahkotno spregovori o simptomih. Simptome je dobro poznati, da lahko kaj rečemo o diagnozi.

Hipoteza o sreči je kot čarobno zrcalce v Sneguljčici, ki pa nam ne gruli, da smo najlepši/najboljši v deželi tej, ampak nas kaže take, kot v resnici smo. Kakšen avtorefleksivni eksperiment bi bil, ko bi se vanj pogledali poslanci vseh slovenskih strank! (Morda bi se kdo celo pritožil, da so mu namesto kraljičinega zrcalca podtaknili sliko s podstrešja Doriana Graya.)

Naj bo kliše še tako obrabljen, Haidt v Hipotezi o sreči človeško žival lušči kot čebulo, dokler ne pride do tistega biserčka na koncu, ki ga ni več mogoče oluščiti. Ampak on ni tako naiven, da bi mislil, da je stvari prišel do dna: zato je dal knjigi naslov Hipoteza . . . Ko bi tako razmišljala slovenska politika – ko bi le ne bili eni in drugi prepričani, da vsaki stvari vidijo do dna in da je vse mogoče doseči z voljo in trmo!

So namreč stvari, ki jih z voljo, hotenjem, še manj pa s trmastim vztrajanjem sploh ne moremo doseči. Vzemimo tako preprosto, a življenjsko pomembno stvar, kot je spanje, pa tudi druge, kot so skromnost, modrost, ljubezen, sreča . . . Obstajajo stvari, ki se jim na ta način ne moremo niti približati. To je za politike vseh usmeritev, ki tako vdano služijo levi možganski hemisferi, nedoumljivo. Leva hemisfera hlepi po moči, nadzoru, merjenju, preštevanju, posedovanju in manipuliranju – konec koncev leva polobla obvladuje desno roko, ta pa tudi grabi, jemlje, zatira. Leva možganska polobla tudi definira stvari in pojave, jih torej “grabi” z besedami in interpretira. Leva hemisfera je očarana nad sicer omejeno virtualno resničnostjo, ki si jo je ustvarila sama in je zato samousklajena, pa tudi samozadostna in torej odklopljena od resničnega življenja. Njena posebnost (neprecenljiva, zlasti ko gre za jezik in še posebej za sistematično misel, pa tudi za temelje preživetja: hrano, streho nad glavo itd.) je ozka pozornost na detajle. Če pa s tem pretiravamo, in to gotovo drži za današnji čas in še zlasti za politike, si zastiramo pogled na veliko sliko. Življenje pa je velika slika, ki jo poseljujemo državljani. Večjo veljavo bi morali dati desni možganski polobli, ki je na široko odprta v resnični svet, z njim plete mreže vsakršnih, tudi nerazumljivih, skritih odnosov, je empatična in nasploh pozorna na vse Drugo, karkoli že to je poleg nas. Einstein je razklanost modernega človeka opisal takole: intuitivni um je darilo, racionalni um je zvesti sluga. Mi pa smo ustvarili družbo, ki časti slugo, na darilo pa smo pozabili. V teh besedah je skrit nasvet za veliko pomembnejše reforme kot so te, ki nam jih pripravljajo.

Ljudje smo obupno, če ne že kar brezupno pristranski. Spodnji odlomek iz Hipoteze o sreči govori o pojavu, ki ga psihologija imenuje “naivni realizem”:

“Ljudje smo prepričani, da svet vidimo neposredno, takega kot v resnici je. Poleg tega mislimo, da so dejstva, kot jih vidimo mi, povsem očitna tudi za druge, torej bi se morali strinjati z nami. Če se z nami ne strinjajo, je možno samo dvoje: ali ustreznih dejstev še ne poznajo ali pa jim pogled zastirajo lastni interesi in predsodki. Ljudje priznajo, da njihova stališča oblikuje družbeno okolje, a take izkušnje vedno razumejo kot poglabljanje svojega razumevanja; tako npr. človeka dejstvo, da je zdravnik, obdari s posebnim vpogledom v težave industrije zdravja. Toda kulturno, družbeno ali poklicno ozadje DRUGIH služi pojasnjevanju njihovih predsodkov in prikritih nagibov; npr. zdravniki menijo, da se pravniki z njimi ne strinjajo glede reforme odškodninskega prava zato, ker jim sebičnost izkrivlja razmišljanje, in ne zato, ker delajo z žrtvami malomarnega opravljanja poklicne dolžnosti (in imajo svoje lastne posebne vpoglede). Naivnemu realistu je jasno kot beli dan, da ideologija in koristoljubje vplivata na vsakogar. 'Razen name. Jaz pa stvari vidim take, kot v resnici so.'

Če bi lahko nominiral enega samega kandidata za 'največjo oviro svetovnemu miru in družbeni harmoniji', bi bil to naivni realizem, ker ga je tako lahko z individualne prevesti na skupinsko raven: moja skupina ima prav, ker stvari vidi take, kot so. Kdor se ne strinja, je obremenjen z verskimi in ideološkimi predsodki ali pa ga žene koristoljubje. Naivni realizem nam ponuja svet, poln dobrega in zla. To nas privede do najbolj zaskrbljujočega pomena izjave modrecev o hinavščini: dobrega in slabega ni zunaj našega prepričanja o njiju.”

Vse nam je tako znano in tako na dlani: čvrsta zaklenjenost v manihejsko mikastenje, udrihanje črnega po belem, levega po desnem, konservativnega po liberalnem in SEVEDA obratno.

Haidt lušči naprej:

“. . .  Modrost je tiha vednost, ki človeku dopušča uravnotežiti dva niza stvari. Prvič, modri ljudje znajo svoje potrebe uskladiti s potrebami drugih in potrebami ljudi in stvari onkraj takojšnje interakcije z njimi (npr. institucijami, okoljem ali ljudmi, ki bi jih lahko stiska ali nesreče doletele pozneje). Nevedni ljudje vse vidijo kot črno ali belo – močno se zanašajo na mit čistega zla – in nanje zelo vpliva lastno koristoljubje. Modri znajo stvari videti s stališča drugega, ceniti odtenke sive in nato izbrati ali svetovati ukrepanje, ki dolgoročno najbolje deluje za vse. Drugič, modri ljudje znajo med seboj usklajevati tri odzive na razmere: adaptacijo (spremenijo sebe, da se prilagodijo okolju), preoblikovanje (spremenijo okolje) in selekcijo (izberejo si novo okolje). Ta druga uskladitev v grobem ustreza znameniti molitvi spokojnosti: O bog, podeli mi mir, da sprejmem stvari, ki jih ne morem spremeniti, pogum, da spremenim stvari, ki jih zmorem, in modrost, da bom ločil ene od drugih. Če to molitev že poznate, jo pozna vaš krotilec (eksplicitno). Če to molitev živite, jo pozna tudi vaš slon (tiho) in lahko rečete, da ste modri. . . ”

Odtenki sive torej niso tako slabi . . .  in naprej:

“. . . Pomemben rek kulturne psihologije je, da vsaka kultura razvija strokovno znanje na katerem od polj človekovega bivanja in delovanja, toda nobena ne more biti izvedena na vseh. Enako velja za oba konca političnega spektra. Moje raziskovanje potrjuje razširjeno  mnenje, da so liberalci vešči razmišljanja o zatiranju, enakosti, avtonomiji in pravicah posameznika, še zlasti pravicah manjšin in nekonformistov. Konservativci pa so, po drugi strani, boljši preiskovalci zvestobe skupini, spoštovanja avtoritete in tradicije ter svetosti. Ko ena stran nadvlada drugo, so rezultati skoraj vedno grdi. Družba brez liberalcev bi bila do mnogih posameznikov neprizanesljiva in zatiralska. Družba brez konservativcev bi izgubila številne socialne strukture in omejitve, na katerih dragocenost nas je opozoril Durkheim. S prihodom svobode bi se razpasla brezpravje in razpuščenost. Modrost je zato najbolje iskati tam, kjer jo najmanj pričakujemo: v duhu oziroma umu naših nasprotnikov. Ideje svoje strani že poznate. Če si lahko snamete plašnice mita čistega zla, boste morda prvič uzrli kakšno dobro tudi na drugi strani . . .”

Težave, ki jih imamo, niso značilno slovenske, ampak značilno človeške; najbrž se jih tako živo zavedamo zato, ker smo jih prignali dlje kot nekateri drugi narodi. Preveč visimo na preprostih skrajnih polih svetovnih nazorov in tragično izgubljamo občutek za odtenke sive. Težave, ki so samo neizogibni del naše človeške usode, od nas zahtevajo, da se trajno trudimo premoščati razkol v sebi in s tem zdraviti razklano družbo. Za začetek bi si morda za uho lahko zapisali vprašanje, ki je hkrati naslov zadnjega poglavja Haidtove knjige Pravičniški um: Kaj ne bi bilo mogoče, da bi bili mi vsi malo bolj konstruktivno sprti?

Janez Penca

(Najhitrejša in najcenejša pot do knjige Hipoteza o sreči je s te spletne strani.)