Nergači kot kanarčki v rudniku

13. sep 2010

Ob rojstvu Slovenije in oživljanju kapitalizma so se k nam začele zgrinjati jate gurujev pozitivnega pogleda na svet in trenerjev življenjskega sloga, post-newagevskih duhovnih mazačev in šarlatanskih pridigarjev, ki nas poskušajo prepričati, da so vsi problemi pravzaprav samo problemi pogleda na stvari. Še posebej hvaležno občinstvo so postali menedžerji, ki morajo izžarevali optimizem, samozaupanje, ponos in kar je še pozitivno zvenečih človeških lastnosti. V vsesplošnem navdušenju si je redko kdo drznil pomisliti, da gre morda res samo za zvenenje, za katerim ni kaj prida otipljivega substrata. Kolektivno slepilo pozitivnega razmišljanja je po dolgem in počez najprej ukanilo Ameriko, zdaj pa širi pogubne tipalke tudi drugod po svetu.

Kaj pa, če so optimizem, vseprisotnost pozitivne miselnosti in naivno prepričanje, da si moramo stvari samo dovolj močno želeti, pa se nam bodo zgodile, zgolj trženje razredčene megle? Vsiljeni optimizem človeka oropa sposobnosti kritičnega razmišljanja, to pa je lastnost, ki jo potrebujemo, če hočemo stvari spremeniti na bolje. Vsiljena sreča je postala imperativ in se zrcali v ukazu 'Uživaj!'«, s katerim se ljudje pozdravljajo, ko odhajajo vsaksebi. 'Uživaj!' je sicer zapoved ameriških natakarjev, ko vam na mizo vržejo hamburger. Eno od kukavičjih jajc iz tega gnezda je, ko vam vsi vprek, ne glede na to, da vam gre že od jutra vse narobe, še naprej želijo lep dan.

Pozitivno je lahko negativno

Problem s pozitivnim razmišljanjem ni toliko v tem, da je pozitivno, ampak v tem, da je zgolj razmišljanje. Guruji ali trenerji, kot se radi poimenujejo, nam govorijo, da vse, kar prihaja v naša življenja, pravzaprav sami privabljamo vanja. Vanja pa privabljamo to, o čemer razmišljamo. Šlo naj bi za nekakšen večni kozmični zakon privlačnosti, v resnici pa gre za trženje pogleda, ki pravi, da imate lahko vse, kar si želite, samo želeti si morate dovolj močno. Celo boga je mogoče vpreči v voz svojih hrepenenj. Ena od tele-evangeličanskih duhovnic v ZDA govori: »Prepričana sem, da nam bog želi dajati same lepe stvari.« Za permanente obsedence s pozitivno miselnostjo je svet podoben oddelku trgovine s kataloško prodajo. Samo jasno morate izraziti naročilo, pa bo izpolnjeno.

Kar opisujem, je lahko sicer nesmiselna, a neškodljiva zabloda, toda neomajna vera v odrešenjsko moč pozitivnega razmišljanja ima lahko posredne politične posledice. Če je res, da samo misli določajo človekovo srečo, bogastvo ali blaginjo nasploh, lahko rečemo, da se tisti, ki npr. zabredejo v revščino, preprosto ne potrudijo dovolj. Pozitivno razmišljujoči ljudje dobivajo službe. Negativno razmišljajoče odpuščajo. Negativno misleči zbolevajo, pozitivno misleči ostajajo zdravi ali pa čudežno ozdravijo. Ali kot je dejal nek motivacijski govorec: »Negativci so ena sama velika beda!«

V resnici je pozitivno razmišljanje, kot nam ga prodajajo »trenerji«, izraz najbolj zagrizenega individualizma in noče imeti nič opraviti z občo blaginjo ali kolektivnimi prizadevanji. Če se ti dogajajo slabe stvari, imaš pač smolo – tvoja napaka. Lahko bi rekli, da slepa vera v odrešenjsko moč pozitivnega mišljenja v človeku generira občutek perverzno individualizirane odgovornosti in krivde za vse, kar se mu v življenju zgodi slabega.

Naj menedžerji spet postanejo dolgočasni

Zelo streznitveno deluje, ko si ogledamo zmagoviti pohod pozitivne miselnosti v svetu biznisa. Na tem pohodu se je menedžment iz puste, napol znanstvene discipline prelevil v novo, anti-racionalno, odrešenjsko zvrst vodenja. Zaščitni znak takega vodenja je postala groteskno hipertrofirana menedžerska samozavest, ki naj bi jamčila sprejemanje pravih odločitev, temelječih na 'občutku' in 'intuiciji'. V 90-tih letih je eden od gurujev tedanjega poslovnega sveta dejal: »Stvari potekajo prehitro, da bi jih lahko logično pojasnili.« S tem je podelil blagoslov menedžerjem z 'občutkom' in 'intuicijo'. V vzdušju prekipevajoče samozavesti so ti ljudje vztrajno sejali seme sedanjega finačnega zloma. Vse, ki so bili kritični ali niso mogli 'slediti načrtu', so odrinjali na stranski tir, dokler v rudniku ni bilo nobenega kanarčka več. Potem je počilo.
 

Ameriška pisateljica Barbara Ehrenreich v knjigi Smej se ali umri: Kako je pozitivno mišljenje ukanilo Ameriko in svet zagovarja idejo 'obrambnega pesimizma'. Že nekaj časa vemo, da zmerni pesimisti v življenju shajajo veliko bolje, kot bi radi prikazali oznanjevalci evangelija pozitivnega mišljenja. Ehrenreichova odkriva korenine gibanja za pozitivno mišljenje v 19. stoletju. Meni, da je odziv na morečo težo socialno vsiljene depresivnosti kalvinizma. Zagovorniki tako imenovane Nove misli (New Thought), omamnega zvarka vzhodnih in zahodnih mističnih tokov, so se iztrgali iz krempljev turobnega determinističnega kalvinizma in zagovarjali vero v sposobnost posameznika, da vpliva na svet okrog sebe samo in zgolj z močjo svojih misli. Ehrenreichova je prepričana, da je današnji obvezni perma-smehljaj kombinacija nasilnega odziva na kalvinizem 19. stoletja in krepitve gibanja, ki samega sebe poimenuje Krščanska znanost. Njen pogled je sedaj dobil tudi znanstveno podlago: neka raziskava, objavljena v Australasian Science, ugotavlja, da nam »tečnost« pomaga razmišljati bolj jasno. Raziskovalci so ugotovili, da nergači sprejemajo boljše odločitve in so bolj pazljivi kot njihovi permanentno navdušeni vrstniki. Nesrečneži, so ugotovili, delajo manj napak kot ljudje z večnim srečnim smehljajem na obrazu.

Slaba volja kot orodje evolucije

Kaže, da se je slaba volja razvila iz evolucijskih razlogov: kot alarmni signal, da moramo izostriti pozornost. Če bi signal prezrli, bi se lahko znašli v nevarnosti. »Kaj je bolje: da svet vidimo in doživljamo takega kot je, z vsemi slabostmi vred, ali da zatiskamo oči pred resničnostjo in se opajamo z ezoteričnim optimizmom in pozitivnim razmišljanjem?«

Odgovor na zgornje vprašanje ponuja harvardski akademik Derek Bok v knjigi Politika sreče, ki vsiljeno pozitivnost zavrača z ugotovitvijo psihologov Davida Lykkena in Auke Tellegen. Slednja dva sta namreč odkrila, da so identični dvojčki, ki so jih vzgajali ločeno, tako rekoč enako srečni. Ugotovila sta, da je večina razlik v zadovoljstvu ljudi dedno določena. V svojem članku sta leta 1996 zapisala: »Kdor se trudi biti srečnejši, bo imel približno toliko uspeha, kot če bi se trudil zrasti.«

V Politiki sreče se Bok sprašuje, ali naj bi si vlade prizadevale osrečevati državljane. Odgovor: da, vendar ne s spodbujanjem gospodarske rasti, ampak z izboljšavami okoljskih politik, skrbjo za njihovo zdravje in s krepitvijo zakona in družine.

Bok je samo eden v dolgi vrsti avtorjev, ki so se zadnje desetletje ukvarjali s človekovim zadovoljstvom. Na prvi pogled se zdi trajna sreča močno zaželeno stanje. Trideset let stara raziskava s klinike Mayo v Minnesoti ugotavlja, da optimisti živijo 19 odstotkov dlje kot pesimisti. Odkar je vlada Butana – ekonomisti razvitega manjšinskega sveta se ji zato posmehujejo – kot merilo napredka namesto bruto domačega dohodka uvedla bruto domačo srečo, se je močno zvišala pričakovana življenjska doba, pismenost pa se je z 10 povišala na 66 odstotkov. Poleg dohodka pri merjenju sreče državljanov v Butanu upoštevajo, kako dobro država zadovoljuje njihove potrebe na družbenem, kulturnem, verskem in okoljskem področju. Na koncu koncev naj bi bila država skupnost, ki ljudem zagotavlja boljše življenje, ne pa nekakšen obmejni stražar ali nočni čuvaj, ki ves čas preži, da se ljudje med seboj ne bi požrli. Ne glede na to, kako resno jemljemo eksperiment podhimalajske državice, se velja vprašati, ali morda gospodarska rast in njen neizogibni podaljšek, brezumno potrošništvo res bolj verodostojno kot bruto domača sreča Butana služita kot merilo uspešnosti bogatih manjšinskih družb.

Konstruktivni pesimizem
 

V svetu, kakršen je, gotovo ni razlogov za trajni smehljaj na obrazu in permanentno opitost s pozitivnim razmišljanjem. Odrešilnega odgovora seveda ne najdemo niti v resignaciji in vdanosti v neizogibnost vsega, kar se nam dogaja. To bi pomenilo, da ne verjamemo, da je moč karkoli spremeniti. Morda je odgovor v nekakšnem konstruktivnem pesimizmu, v zavedanju, da svet še zdaleč ni rožnat, da pa ga s premišljenim ravnanjem lahko spreminjamo na bolje.

Janez Penca