NARAVA NI LEPA
14. apr 2005
Nadrealisti z verižnimi žagami - PO PETIH POMLADIH ŠE VEDNO ZELO AKTUALNO
(Ta članek je izšel v Dolenjskem listu daljnega leta 2002, na blogu pa je bil objavljen leta 2006. Za njim je torej že 9 let prizadevnega mesarjenja mestnega drevja, ki ga v večini primerov plačujemo davkoplačevalci, saj koncesionarji svoje “poslanstvo” največkrat izvajajo nad drevjem, ki raste v parkih in na drugih občinskih zemljiščih.)
V deželo prihaja pomlad in drevesa po mestih je treba spet popraviti. Začelo se je pred nekaj leti in zvenelo je zelo strokovno: drevesna kirurgija. Traja še vedno in počasi izzveneva v mesarjenje mestnega drevja.
V slovenskih mestih drevju trda prede. Slišal sem, da so iglavci v mestu plevel, da breza spomladi po mestih smeti, ker si drzne cveteti in trositi cvetni prah, da bi na cestah gnijoče jesensko listje lahko povzročalo prometne nesreče, da bi ob neurjih lomeče se drevje lahko poškodovalo in rušilo zgradbe, ogrožalo ljudi in povzročalo rane tudi na telesu človekovega najboljšega prijatelja – avtomobila.
V Novem mestu – a resnici na ljubo tudi v mnogih drugih slovenskih in tujih mestih – so zlobnim naklepom mestnega drevja sklenili narediti konec. Zlovešči naravi bodo temeljito pristrigli peruti oziroma veje. Verižna žaga je tako postala najbolj priljubljen instrument mestnih drevesnih kirurgov. Ob pogledu na številna slovenska obcestna in parkovna drevesa me obhaja misel, da se ta kirurgija najbrž ne bi tako bujno razcvetela, če bi bilo treba vse veje, ki so v preteklih nekaj letih s človeško pomočjo popadale z zdravih dreves, požagati z ročnimi žagami.
Ljudem, ki se na Slovenskem v spopadu človeka z naravo postavimo v bran slednje, prisluhne le malokdo, zagotovo pa ne tisti, ki imajo v naravovarstvenih stvareh škarje in platno v svojih rokah. To je sicer skupna usoda slovenskih zagovornikov narave; v tej zeleni deželi politika varovanje narave še vedno pojmuje kot otročarijo ali kvečjemu domeno šolske mladine in njenih naivnih mentorjev, ki jih poteši s kakim slikaniškim projektom, medtem ko "resni" odrasli svet še vedno bije nekakšen zgodnjekapitalistično-socialistični boj z naravo. Zato razumem, da se po mojem prvem vzgibu ob pretiranih drevesnih amputacijah pred dvema letoma ni spremenilo nič.
Morda to pomeni, da so moji pogledi na vlogo mestnega drevja trhli. Kdor tako samozavestno, vztrajno in korenito vihti verižno žago, za svoje ravnanje že mora imeti močne razloge. Zanimivo bi jih bilo zbrskati na plan.
Eden bi bil lahko dejstvo, da tako počnejo tudi v Ljubljani, pa npr. v avstrijskem Gradcu in drugod po Evropi. A nepremišljeno posnemanje – čeprav Evrope - stroki ne more biti v čast. Na koncu koncev je neka druga stroka že posnemala Evropo, ko je šlo za kostno moko, in je pristala tam, kjer je.
Če bi se hoteli znebiti iglavcev in brez in klonili pod teorijo o plevelu in nesnagi, bi jih morali kar vse požagati. A tu samo z vejami ne bi prišli do želenega cilja. Pri odklonilni drži do naravne podobe mestnega drevja pa nas mora zmotiti domišljavi antropocentrizem: mesto namreč še veliko bolj nevarno kot pomladni cvetni prah in jesensko listje onesnažuje promet, a – kar je posebnost tudi v slovenskem merilu – kljub temu še nima ne ulice ne trga, ki bi bila namenjena zgolj pešcu in kolesarju in bi osebnemu avtu rekla odločen ne. Prometnega onesnaževanja zraka, prsti in vode na obče zdravje prebivalcev in mestne narave niti zdaleč ne moremo primerjati z nedolžnim cvetnim prahom, vendar smo pri avtu popustljivi: je popolnoma človeška tvorba in kot takemu smo mu pripravljeni odpustiti veliko več kot nebogljeni brezi. V Novem mestu, kjer avtomobile "kreirajo", še posebej.
Razne lokacije v Novem mestu bi lahko povezali kar v učno pot, na kateri bi s pomočjo nadrealistično iznakaženih dreves spoznavali, kako v mestu (in drugod) z drevjem ne bi smeli ravnati. Ob eni od glavnih novomeških cest stoji breza, ki ima od vrha do tal veje samo po eni strani. Vse, kar naj bi nekoč segalo nad pločnik, so "preventivno" odstranili. Nasproti stoji kostanj, ki so mu prižagali glavne veje in je videti kot jablana, ki jo je hotel sadjar pomladiti. Preventivno žaganje zdravih drevesnih vej, da ne bi nekoč - čez deset, dvajset ali morda petdeset let – suhe padle na pločnik ali cesto in poškodovale človeka ali avto, je naravovarstveni črni humor. Predstavljajte si človeka, ki si preventivno da odrezati nogo, ker ga je strah, da bi si jo zlomil na smučarskih počitnicah!
Morda pa veje, ki segajo nad pločnike in ceste (a so tako visoko, da ne motijo niti pešcev niti prometa) izginjajo zato, da bi jeseni z njih na cestišče ne padalo listje, tam gnilo in vozno površino delalo spolzko. Tudi ta razlog je privlečen za lase. Listje namreč potuje z vetrom, in če bi se ga hoteli popolnoma znebiti, bi morali v mestih postavljati - recimo plastične palme.
Koliko nesreč, poškodb in smrti so v zadnjih petdesetih letih povzročile po zraku leteče suhe veje ali padajoča debla mestnih dreves? Človeško divjanje z avtomobili, objestnost, brezbrižnost in pijanost zadnja desetletja TEDEN za TEDNOM (dobesedno) poberejo po najmanj 5 življenj. (In zavarovalnice nas še kako rade zavarujejo.) Z vejami je tako kot s slovenskim medvedom. Eni bi ga bili pripravljeni kar iztrebiti, a podatki govorijo, da so v srečanjih z medvedom v zadnjih PETDESETIH LETIH življenje izgubili TRIJE ljudje. Je to mogoče primerjati s PETIMI smrtnimi žrtvami prometa vsak TEDEN? Kraljuje nam pač brezpogojna zaljubljenost v vse, kar si izmislimo sami. Zato okroglih 300 prometnih smrti na leto sprejemamo kot nekaj naravno neizogibnega, ob treh žrtvah medveda v zadnjih 50 letih pa se že govori, da krvoločna zvez ogroža Slovence. Antropocentrični, sredotežni pogled na svet in življenje, ki osmišljuje vse neumnosti in nesmisle človeškega izvora, dopušča, da najdemo opravičilo za mislečo žival, ki je v pijanosti ali med objestnim divjanjem z avtom pokončala več človeških življenj naenkrat, a ne za medveda, ki ga je nad človeka ali domačo žival vodil vrojeni instinkt. Odpustka ni niti za vejo, ki bi z drevesa lahko padla zaradi spleta naravnih okoliščin.
Statistika, zdrava pamet pa tudi dendrologija govorijo, da je to, kar se zadnja leta dogaja drevju v številnih evropskih mestih, strokovni, okoljski in naravovarstveni nesmisel. Drevjeslovci so pred letom ali dvema v televizijski oddaji o sprevrženih amputacijah zdravih vej poudarili, da z žaganjem vitalnih vej vsevprek odpiramo vrata številnim okužbam, drevesu krajšamo življenje in spodbujamo rast divjih poganjkov. Ti se že vzorčno bohotijo na drevesih, ki jih po slovenskih mestih skubijo drevesni kozmetiki. Strokovnjaki so brez kančka dvoma povedali, da je smiselno žagati samo suhe ali kako drugače bolne veje in tiste, ki bi fizično motile promet. Po naših mestih so tudi drevesa, na katerih leto dni in dlje visijo odlomljene veje, a jih izvajalci ob rednih pomladnih posegih kar nočejo videti. Te veje bodo nekoč nekomu res padle na glavo. A ne pravemu.
Ali je z mestnimi drevesi mogoče ravnati prijazneje in razumneje? Je.
Nekoč, ko še ni bilo posebnih vozil z dvigali, so ob mokrem snegu delavci komunalnih podjetij z drogovi otepali najbolj ogroženo mestno drevje in nam tako prihranili marsikatero dragoceno molekulo kisika. Bilo je naporno, veliko bolj kot bi bilo z zdajšnjimi tehničnimi pripomočki, a vredno truda, in za to smo jim lahko hvaležni. Drevju bi naredili manj škode, plačniku del (samim sebi, saj so plačniki občine, te pa financiramo ljudje iz davkov) pa nakopali manj stroškov, če bi namesto z vihtenjem verižnih žag delo začeli s temeljitim ogledom mestnega drevja. Nato bi samo suhe in polomljene veje ob deblih odžagali (ne na nekaj decimetrov dolge štrclje, ki opozarjajo na nestrokovnost posegov), zdrave pa pustili pri miru. Odstranili bi tudi tiste, ki pešcem na pločnikih silijo v glavo ali ki ogrožajo tovornjake in avtobuse. Takih je malo. To pa je že tudi vse.
Seveda lahko ob tem kdo izreče privoščljivi "Že, kaj pa če...?" Res je, a naključja moramo vzeti v zakup, sicer bi po tej metodi npr. Ljubljani lahko grozili s potresom, ki je vedno bližje, čim dlje mineva od prejšnjega.
Naj frizerji mestnih dreves še tako modrujejo o posebni funkciji in vlogi drevja v mestu, kot pribito drži, da je narava z genskim zapisom drevesu dala njegovo najboljšo podobo. Nobeno drevo v naravi se na tako brutalen način samo ne znebi vej, kot mu jih oklestijo naši kirurgi. Kaj takega se mu zgodi le ob naravnih katastrofah. Seveda je drevo, ki raste v gozdu, drugačno kot tisto, ki raste na prostem. Gosto rastoče bukve na Gorjancih so vitke kot smreke, s krošnjami, ki se začenjajo visoko nad tlemi, a če se zasejejo na samem, se njihove veje skoraj od tal razbohotijo na vse štiri strani neba. Obe podobi je drevesom dala narava, z genskim zapisom in rastiščem. Zato je oboje dobro. Veliko bolje, kot če vmes poseže kirurg z verižno žago.
Janez Penca, 30.3.2006
V slovenskih mestih drevju trda prede. Slišal sem, da so iglavci v mestu plevel, da breza spomladi po mestih smeti, ker si drzne cveteti in trositi cvetni prah, da bi na cestah gnijoče jesensko listje lahko povzročalo prometne nesreče, da bi ob neurjih lomeče se drevje lahko poškodovalo in rušilo zgradbe, ogrožalo ljudi in povzročalo rane tudi na telesu človekovega najboljšega prijatelja – avtomobila.
V Novem mestu – a resnici na ljubo tudi v mnogih drugih slovenskih in tujih mestih – so zlobnim naklepom mestnega drevja sklenili narediti konec. Zlovešči naravi bodo temeljito pristrigli peruti oziroma veje. Verižna žaga je tako postala najbolj priljubljen instrument mestnih drevesnih kirurgov. Ob pogledu na številna slovenska obcestna in parkovna drevesa me obhaja misel, da se ta kirurgija najbrž ne bi tako bujno razcvetela, če bi bilo treba vse veje, ki so v preteklih nekaj letih s človeško pomočjo popadale z zdravih dreves, požagati z ročnimi žagami.
Ljudem, ki se na Slovenskem v spopadu človeka z naravo postavimo v bran slednje, prisluhne le malokdo, zagotovo pa ne tisti, ki imajo v naravovarstvenih stvareh škarje in platno v svojih rokah. To je sicer skupna usoda slovenskih zagovornikov narave; v tej zeleni deželi politika varovanje narave še vedno pojmuje kot otročarijo ali kvečjemu domeno šolske mladine in njenih naivnih mentorjev, ki jih poteši s kakim slikaniškim projektom, medtem ko "resni" odrasli svet še vedno bije nekakšen zgodnjekapitalistično-socialistični boj z naravo. Zato razumem, da se po mojem prvem vzgibu ob pretiranih drevesnih amputacijah pred dvema letoma ni spremenilo nič.
Morda to pomeni, da so moji pogledi na vlogo mestnega drevja trhli. Kdor tako samozavestno, vztrajno in korenito vihti verižno žago, za svoje ravnanje že mora imeti močne razloge. Zanimivo bi jih bilo zbrskati na plan.
Eden bi bil lahko dejstvo, da tako počnejo tudi v Ljubljani, pa npr. v avstrijskem Gradcu in drugod po Evropi. A nepremišljeno posnemanje – čeprav Evrope - stroki ne more biti v čast. Na koncu koncev je neka druga stroka že posnemala Evropo, ko je šlo za kostno moko, in je pristala tam, kjer je.
Če bi se hoteli znebiti iglavcev in brez in klonili pod teorijo o plevelu in nesnagi, bi jih morali kar vse požagati. A tu samo z vejami ne bi prišli do želenega cilja. Pri odklonilni drži do naravne podobe mestnega drevja pa nas mora zmotiti domišljavi antropocentrizem: mesto namreč še veliko bolj nevarno kot pomladni cvetni prah in jesensko listje onesnažuje promet, a – kar je posebnost tudi v slovenskem merilu – kljub temu še nima ne ulice ne trga, ki bi bila namenjena zgolj pešcu in kolesarju in bi osebnemu avtu rekla odločen ne. Prometnega onesnaževanja zraka, prsti in vode na obče zdravje prebivalcev in mestne narave niti zdaleč ne moremo primerjati z nedolžnim cvetnim prahom, vendar smo pri avtu popustljivi: je popolnoma človeška tvorba in kot takemu smo mu pripravljeni odpustiti veliko več kot nebogljeni brezi. V Novem mestu, kjer avtomobile "kreirajo", še posebej.
Razne lokacije v Novem mestu bi lahko povezali kar v učno pot, na kateri bi s pomočjo nadrealistično iznakaženih dreves spoznavali, kako v mestu (in drugod) z drevjem ne bi smeli ravnati. Ob eni od glavnih novomeških cest stoji breza, ki ima od vrha do tal veje samo po eni strani. Vse, kar naj bi nekoč segalo nad pločnik, so "preventivno" odstranili. Nasproti stoji kostanj, ki so mu prižagali glavne veje in je videti kot jablana, ki jo je hotel sadjar pomladiti. Preventivno žaganje zdravih drevesnih vej, da ne bi nekoč - čez deset, dvajset ali morda petdeset let – suhe padle na pločnik ali cesto in poškodovale človeka ali avto, je naravovarstveni črni humor. Predstavljajte si človeka, ki si preventivno da odrezati nogo, ker ga je strah, da bi si jo zlomil na smučarskih počitnicah!
Morda pa veje, ki segajo nad pločnike in ceste (a so tako visoko, da ne motijo niti pešcev niti prometa) izginjajo zato, da bi jeseni z njih na cestišče ne padalo listje, tam gnilo in vozno površino delalo spolzko. Tudi ta razlog je privlečen za lase. Listje namreč potuje z vetrom, in če bi se ga hoteli popolnoma znebiti, bi morali v mestih postavljati - recimo plastične palme.
Koliko nesreč, poškodb in smrti so v zadnjih petdesetih letih povzročile po zraku leteče suhe veje ali padajoča debla mestnih dreves? Človeško divjanje z avtomobili, objestnost, brezbrižnost in pijanost zadnja desetletja TEDEN za TEDNOM (dobesedno) poberejo po najmanj 5 življenj. (In zavarovalnice nas še kako rade zavarujejo.) Z vejami je tako kot s slovenskim medvedom. Eni bi ga bili pripravljeni kar iztrebiti, a podatki govorijo, da so v srečanjih z medvedom v zadnjih PETDESETIH LETIH življenje izgubili TRIJE ljudje. Je to mogoče primerjati s PETIMI smrtnimi žrtvami prometa vsak TEDEN? Kraljuje nam pač brezpogojna zaljubljenost v vse, kar si izmislimo sami. Zato okroglih 300 prometnih smrti na leto sprejemamo kot nekaj naravno neizogibnega, ob treh žrtvah medveda v zadnjih 50 letih pa se že govori, da krvoločna zvez ogroža Slovence. Antropocentrični, sredotežni pogled na svet in življenje, ki osmišljuje vse neumnosti in nesmisle človeškega izvora, dopušča, da najdemo opravičilo za mislečo žival, ki je v pijanosti ali med objestnim divjanjem z avtom pokončala več človeških življenj naenkrat, a ne za medveda, ki ga je nad človeka ali domačo žival vodil vrojeni instinkt. Odpustka ni niti za vejo, ki bi z drevesa lahko padla zaradi spleta naravnih okoliščin.
Statistika, zdrava pamet pa tudi dendrologija govorijo, da je to, kar se zadnja leta dogaja drevju v številnih evropskih mestih, strokovni, okoljski in naravovarstveni nesmisel. Drevjeslovci so pred letom ali dvema v televizijski oddaji o sprevrženih amputacijah zdravih vej poudarili, da z žaganjem vitalnih vej vsevprek odpiramo vrata številnim okužbam, drevesu krajšamo življenje in spodbujamo rast divjih poganjkov. Ti se že vzorčno bohotijo na drevesih, ki jih po slovenskih mestih skubijo drevesni kozmetiki. Strokovnjaki so brez kančka dvoma povedali, da je smiselno žagati samo suhe ali kako drugače bolne veje in tiste, ki bi fizično motile promet. Po naših mestih so tudi drevesa, na katerih leto dni in dlje visijo odlomljene veje, a jih izvajalci ob rednih pomladnih posegih kar nočejo videti. Te veje bodo nekoč nekomu res padle na glavo. A ne pravemu.
Ali je z mestnimi drevesi mogoče ravnati prijazneje in razumneje? Je.
Nekoč, ko še ni bilo posebnih vozil z dvigali, so ob mokrem snegu delavci komunalnih podjetij z drogovi otepali najbolj ogroženo mestno drevje in nam tako prihranili marsikatero dragoceno molekulo kisika. Bilo je naporno, veliko bolj kot bi bilo z zdajšnjimi tehničnimi pripomočki, a vredno truda, in za to smo jim lahko hvaležni. Drevju bi naredili manj škode, plačniku del (samim sebi, saj so plačniki občine, te pa financiramo ljudje iz davkov) pa nakopali manj stroškov, če bi namesto z vihtenjem verižnih žag delo začeli s temeljitim ogledom mestnega drevja. Nato bi samo suhe in polomljene veje ob deblih odžagali (ne na nekaj decimetrov dolge štrclje, ki opozarjajo na nestrokovnost posegov), zdrave pa pustili pri miru. Odstranili bi tudi tiste, ki pešcem na pločnikih silijo v glavo ali ki ogrožajo tovornjake in avtobuse. Takih je malo. To pa je že tudi vse.
Seveda lahko ob tem kdo izreče privoščljivi "Že, kaj pa če...?" Res je, a naključja moramo vzeti v zakup, sicer bi po tej metodi npr. Ljubljani lahko grozili s potresom, ki je vedno bližje, čim dlje mineva od prejšnjega.
Naj frizerji mestnih dreves še tako modrujejo o posebni funkciji in vlogi drevja v mestu, kot pribito drži, da je narava z genskim zapisom drevesu dala njegovo najboljšo podobo. Nobeno drevo v naravi se na tako brutalen način samo ne znebi vej, kot mu jih oklestijo naši kirurgi. Kaj takega se mu zgodi le ob naravnih katastrofah. Seveda je drevo, ki raste v gozdu, drugačno kot tisto, ki raste na prostem. Gosto rastoče bukve na Gorjancih so vitke kot smreke, s krošnjami, ki se začenjajo visoko nad tlemi, a če se zasejejo na samem, se njihove veje skoraj od tal razbohotijo na vse štiri strani neba. Obe podobi je drevesom dala narava, z genskim zapisom in rastiščem. Zato je oboje dobro. Veliko bolje, kot če vmes poseže kirurg z verižno žago.
Janez Penca, 30.3.2006