Narava je kompleksna, ljudje pa smo samo komplicirani

Ljudje potrebujemo, da nas potrebujejo. K temu nas žene ekologija naše vrste: soodvisna
povezanost vseh z vsemi. Renesančni pesnik John Donne je o edini resnični koreografiji
življenja, odnosu, spregovoril z nepozabno metaforo: Noben človek ni otok, povsem zase. Vsak
človek je kos celine, del kopne zemlje; če morje odplavi grudo prsti, je Evrope manj, kakor da je
bil rtič, prav tako, kakor da je bilo posestvo tvojih prijateljev ali tvoje lastno. Ob smrti vsakega
človeka je mene manj, ker sem včlenjen v človeštvo. Zato ne pošiljaj spraševat, komu zvoni.
Zvoni tebi.

Pred več kot sto leti je misel o povezanosti vsega živega in tudi neživega v kozmosu
izrazil John Muir, ameriški zagovornik narave škotskega rodu: “Ko poskušam pobrati neko
posamično stvar, ugotovim, da je zataknjena ob vse drugo v vesolju.” John Muir do tega
spoznanja ni prišel z zapletenim znanstvenim aparatom. Imel je pripomoček, ki ni bil neznan
tudi poznejšim velikim znanstvenikom 20. stoletja: intuicijo, dragoceni destilat izkušenj.
Zagovornika narave se je imenoval zato, ker se mu je zdel izraz naravovarstvenik za vsemogočno
Naravo preveč pokroviteljski.

Narava je kompleksna, ljudje pa smo samo komplicirani. Tu nastaja disonanca, značilna
za sedanji odnos človeštva do nje. Če je bil prvotni človek od nje odvisen kot dojenček od
materinih prsi, se človeštvo do nje danes obnaša kot podivjani najstnik; a prihaja čas, ko bomo
morali postati njen ljubeči zakonec.

Naša domovina je majhna, tukaj je kjerkoli že tudi povsod. O kakšnem drugje je težko
govoriti. Zato bi se morali biosfere, prebivališča vsega živega, dotikati zelo lahno. Ali bo z nami
vred preživela, je odvisno od tega ali bomo kot vrsta zmogli biti nekako dejavno pasivni, kar
pomeni, da ne bomo ves čas nečesa mrzlično počeli v fizičnem svetu okrog sebe, ampak se
bomo marsičemu premišljeno odrekli. Moč lahko pokažemo tako, da se ji v odnosu do vsega
šibkejšega od sebe odrečemo. Da je biosfera, ki kot tanek film življenja pokriva neživo kamnino
pod seboj, ranljiva in že tudi nepopravljivo ranjena, vemo. Francis Bacon, ki je skoval besedno
zvezo “znanje je moč”, je na prelomu 16. v 17. stoletje namignil, da bi morali Naravo dati na
natezalnico, da bo človeštvu izdala svoje skrivnosti, ki mu jih je prej razodevala prostovoljno.
Naša civilizacija je kljub svojemu vrhunskemu znanju od Baconovih časov stopila še korak dlje:
Naravo je spravila na grmado. Če bolje premislim, nič čudnega: znanje brez značaja je namreč v
najboljšem primeru nekoristno, v najslabšem pa pogubno. Gandi je med sedem družbenih
grehov modernega sveta uvrstil tudi izobraževanje brez značaja. Ker je znanje oz. znanost
moderna religija, njen prevladujoči pogled na stvari življenja pa redukcionistični materializem, se vse suka okrog predmetov. Nenavadno, kako nas je otipljivo, snovno, trdno in trdo zazibalo v nekakšno prijetno gotovost tudi o vsem drugem. (Ne smemo pozabiti, da gotovost gnezdi v levi možganski polobli. Leva polobla je zato domovanje lahkomiselnega optimizma.) A v resnici je negotovost pravo gonilo znanosti, ki se zaveda, da nekaterih stvari v Naravi, ki delujejo sijajno, ne bomo nikoli razumeli. (Ne pozabimo, da negotovost gnezdi v desni možganski polobli, ki bi morala vladati v našem dvodomnem umu. Desna polobla je zato domovanje blagega pesimizma.)

***

Naš odnos do narave določa vrsta pozornosti, ki ji jo namenjamo. Od tega, kako
pristopamo k Naravi, je odvisno, kaj bomo tam našli. Z vrsto pozornosti spreminjamo stvar, ki je
njen cilj. Z njo soustvarjamo svet, v katerem sobivamo z vsem drugim, kar še je poleg nas. Tako
sodelovanje v kozmosu, katerega del smo in čigar delci so v nas, je hkrati velika čast in
odgovornost.

***

Živim dobri dve uri hoda do Gorjancev, ki ločujejo Dolenjsko od Bele krajine. (Ali pa jo
z njo povezujejo, odvisno od našega pogleda.) To hribovje je v 70. letih prejšnjega stoletja
profesor na Oddelku za gozdarstvo Biotehniške fakultete v Ljubljani, dr. Živko Košir, opisal kot
geomorfološki in hidrološki rezervat in kot enega od zadnjih avtohtonih bukovih gozdov v
Srednji Evropi.

Kaj so Gorjanci, ko jim namenjamo različne vrste pozornosti? Za veleposestnika so
lesno bogastvo. Za gorskega kolesarja so poligon za trening, za ornitologa habitat ptic, za
hidrologa vodni rezervat, za geologa skupek apnenčastih kamnin, v glavnem kalcita in dolomita.
Za literarnega učenjaka so Trdinova mitska gora. Največji gorjanski peskokop, goli peščeni
brezup, nekomu koristi, drugega pa opozarja na slovensko posebnost: nikoli sanirane, življenja
oropane predele “raja pod Triglavom”, ki žalijo poglede levo in desno ob patološko razraščajočih
se slovenskih avtocestah. Jaz Gorjance poleti doživljam kot olistani baldahin, pozimi pa kot
asketsko sivo drevesno stebrišče. Za fizika so 99 odstotkov niča in 1 odstotek nečesa, za kar ni
povsem jasno, kaj je (atomi so predvsem prazen prostor). So za vsem naštetim še neki
RESNIČNI Gorjanci? Ne, vsi so resnični. Pozornost je pomembna, ker lahko spremeni svoj
predmet. Še posebej je pomembna, ko gre za Naravo. Določene vrste pozornosti so zanjo
pogubne.

***

Mark Twain je civilizacijo opisal kot kopičenje nepotrebnih potrebščin. Industrijska
civilizacija je svet napolnila s produkti in ga oropala smisla. Ljudje živimo v dvorani zrcal.
Kamorkoli se obrnemo, vidimo sledove svojih dejanj. Industrijska civilizacija je izumila nešteto
predmetov, ki v začetku za človeka, ki jih ima, pomenijo prednost, potem ko jih imajo vsi, pa
postanejo nadležni. Znebiti pa se jih ne more, ker bi bil brez njih močno prikrajšan. Kot na
nogometnem stadionu: nekdo vstane, da bi bolje videl. Potem vstane tisti za njim, pa nekdo
pred njim in nato začno vstajati vsevprek in na koncu stojijo vsi, a nihče ne vidi bolje kot prej.
Sesti pa ne more več, ker ne bi videl ničesar.

Če ste imeli avto v 60. letih prejšnjega stoletja, ste bili zares mobilni. Za vas je bilo
povsod dovolj prostora, na cestah in na parkiriščih. Avto so tedaj imeli redki. Danes ga imamo
tako rekoč vsi, nekateri celo po dva ali tri. Zaradi gneče na cestah smo najmanj mobilni ravno
tedaj, ko bi želeli biti najbolj svobodni. Avto je postal nadloga. Odreči pa se mu ne moremo, ker
je življenje urejeno tako, da ga potrebujemo. Sodobni družbi vlada paradoks nogometnega
stadiona.

Prihaja čas, ko bo za nas in še nerojene rodove pomembneje, da česa ne bomo storili, kot
da ves čas nekaj mrzlično spreminjamo v fizičnem svetu okrog sebe. Slovenija je trajno
gradbišče, na kar so lokalne in državna oblast zelo ponosne. Avtoceste nam gradijo že pol
stoletja, ob njih pa kot gobe po dežju rastejo zoprne škatlaste zgradbe brez oken, značilno
znamenje industrijske civilizacije. Je vse, kar tam skladiščijo, izdelujejo ali sestavljajo res gonilo
napredka? Gandi je dejal: napredek, da, ampak brez rasti. V njegovi opazki se skrivajo številne
poti v boljšo prihodnost. Bil je tudi prepričan, da sta ekonomija in politika brez duhovnosti
nekakšna prostitucija. Kot seks brez ljubezni.

Na sončni strani Alp ljubimo konkretnejše stvari. Minister za infrastrukturo je na primer
Mariboru obljubil logistični center na 300 ha (na treh milijonih kvadratnih metrov!). Svojo
blagovest je na TV Slovenija sklenil z besedami: skladišča, skladišča, skladišča. Tako je to: dežela
cestninarjev in skladiščnikov smo, asfalt pa je naše zveličanje.

Narava, za katero so tehnobirokrati skovali spakljiv izraz “zelena infrastruktura”, postane
koristna šele, ko jo razmesarimo in zalijemo z asfaltom in betonom, kot to zna vsemogočni
DARS.

Industrijska civilizacija časti preobilje. V bogatem svetu so želje nadomestile potrebe.
Pohlep je postal brezsramen. Zato je nujna nenehna gospodarsko rast. Ameriški ekonomist in
interdisciplinarni filozof, Kenneth Boulding, je že pred desetletji ošvrknil svojo “vedo”: “Kdor
misli, da je na končnem planetu možna nenehna eksponentna rast, je ali nor ali pa ekonomist.”
Nezadržna rast je ideologija rakave celice. Neizprosno potrošništvo je po vseh merilih totalitarna ideologija. Te so praviloma gluhe in slepe za povratne informacije. Svoje težave znajo reševati samo z vedno večjimi odmerki enega in istega zdravila. Promet, sla po premikanju, je prav tako vrsta potrošništva in totalitarna ideologija: vedno več cest in avtocest ne redči prometne gneče, ker so v resnici samo povabilo ljudem, naj še pogosteje sedejo v avto. Ameriški strokovnjak za ogljični odtis, David Lin, je pred leti v Ljubljani slovenskemu strokovnemu občestvu zaupal tole: v Los Angelesu imajo najširše, 14-pasovne avtoceste na svetu. Tam 30 km povprečno prevozijo v dveh urah. Njegovo sporočilo je šlo vsem, ki imajo v rokah cestnoprometne škarje in platno, skozi eno uho noter in skozi drugo povsem brez ovir ven. Slovenski prometni homeopati pač vztrajajo pri svojem zdravilu. Najboljše zdravilo zoper prometno gnečo je, da prometa NE omogočamo. Ko se ljudje s tem soočimo in sprijaznimo, najdemo druge, boljše rešitve. Prometna gneča ni naravna nesreča, delamo jo ljudje. Je pa res, da so DARS-ova gradbišča za biosfero velika antropogena nesreča.

Težnja po preobilju in z njim povezan pohlep sta kriva, da naravne omejitve vidimo kot
ovire. Vendar so v resnici blagoslov v preobleki: so razmejitvene črte, ki jih je treba spoštovati,
če biosfere ne želimo spremeniti v sfero smrti. Kaj sploh je smisel življenja? Menda to, da mu
delamo prostor, ne da mu ga krademo.

***

CO 2 je sporen, in to je pravzaprav paradoks. Ljudje in živali smo z rastlinskim svetom
povezani z dihom. Tisto, kar mi izdihavamo, rastline vdihavajo in obratno. Ogljikov dioksid v
rastlinah sodeluje pri tvorjenju sladkorjev, hrane, ki jim omogoča rast. S tega vidika je za rastline
dober, celo nepogrešljiv. Današnja vloga CO 2 v življenju planeta pa samo potrjuje pravilo, da
nobena stvar ni tako dobra, da je še več ne bi moglo povzročiti nekaj slabega. Odgovor je prava
mera, zlata sredina, antična modrost.

Narava je ogljik skrbno zapečatila v zemeljsko skorjo, homo sapiens, razumni človek, pa
je Pandorino skrinjico s fosilnimi ogljikovodiki odprl in ogljik spustil v zrak. Nekaj, kar je
nastajalo milijone let, smo v dobrem stoletju in pol uspeli že skoraj porabiti za svoje udobje –
naredili smo faustovsko kupčijo, saj za udobno življenje požigamo lastno hišo. To je očitna
norost. In nor je, tako pravimo, tisti, ki izgubi razum. Kaj pa če se motimo, kaj pa če je nor tisti,
ki izgubi vse RAZEN razuma: vso mavrico čustev, empatijo, sočutje, občutek za lepo in dobro in
navsezadnje občutek za svojo utelešeno navzočnost v Naravi? To smo mi, ljudje moderne dobe,
siromaki, ki jim zmanjkuje sestavin za izpolnjeno življenje. Vse kaže, da je modernemu človeku
ostala predvsem gola, hladna racionalnost. Ta pa ima vedno več opravka s predmeti in vedno
manj s smislom življenja. Postali smo ujetniki pogleda na življenje, kot nam ga vsiljuje leva možganska polobla, ki šteje, grabi, meri, nadzira, analizira, definira in drobi podobo sveta ter je za nameček še brezobzirno optimistična. Kot pomočnica ali odposlanka desne je koristna, pravzaprav nepogrešljiva, kot gospodar pa je nevarna. 

Čaka nas trdo delo spreminjanja zavedanja o sebi in vsem drugem, kar še je poleg nas.
Banket na našem ekološkem Titaniku bo treba nadomestiti s skromnejšo večerjo, še več,
razkošno plovilo bomo morali zamenjati s preprostejšim. Svojo energijo bomo morali z
materialnega preusmeriti na bolj duhovno polje: še en blagoslov v preobleki. Morda pa za
slovensko planetarno krpico minljivosti (kajti vse je minljivo in vendar življenje kar traja) končno
le prihaja čas, ko bosta ekološka misel in beseda postali meso.

Janez Penca. DELO, Mnenja, 2. junij 2022