NAJ BODO VSEM ODRASLIM MAR VSI OTROCI

Pred časom sem bral intervju s starejšim britanskim trenerjem. Na vprašanje, kaj ga najbolj moti pri delu, je odvrnil, da se otroka, ki dobro (ali slabo) skoči, teče ali vrže žogico, nič več ne upa potrepljati po rami ali ga stisniti k sebi. Časi so taki, da te zaradi bežnega dotika mladoletnika, s katerim mu hočeš pokazati svojo naklonjenost - ga pohvaliti ali potolažiti -, kaj lahko obtožijo spolnega nadlegovanja.

Dotik tujega otroka postaja tabu

Ponekod je skrb za neokrnjeno otrokovo integriteto odrasle potisnila v ljudomrzno obnašanje. Starši, ki pridejo po otroka v vrtec, si ne upajo poigrati se z drugimi malčki in na otroškem igrišču otrpnejo, ko tuj otrok pade z gugalnice in bi mu bilo treba pomagati. Radi bi ga potolažili, a le nemo čakajo, da bo kdo zbral dovolj poguma in se odzval.

Skoraj nezaznavno in brez razprave, ali je to prav in zaželeno, smo se znašli v položaju, ko odraslim ni dovoljena nobena interakcija z otroki, razen če niso sorodniki, prijatelji ali za to poklicno usposobljeni. Evolucija je majhne otroke ustvarila prisrčne, nas pa pravila silijo, da nam je pri odzivanju na njihovo prisrčnost nerodno. Kar se je začelo kot razumljiva želja, da bi otroke zaščitili pred spolnim nadlegovanjem, je mutiralo v nekaj veliko širšega in motečega: predpostavko, da lahko vsak odrasel človek ogroža kateregakoli otroka. Sprevrženo pa je to, da je malo dokazov, da to drži.

V Veliki Britaniji, ki ima šestdeset milijonov prebivalcev, neznanci na leto ugrabijo in umorijo okrog sedem otrok, velikanska večina spolnih zlorab mladoletnikov, tudi usodnih, pa gre na rovaš sorodnikov ali prijateljev. Če otroci v svoji nedolžnosti po eni strani ne vedo, kako morajo gledati nas odrasle, mi po drugi naglo formaliziramo zavest o ogroženosti in jih npr. v šoli poučujemo o »nevarnih neznancih«. V nekaterih zahodnih državah policisti v šolah predvajajo filme, ki kažejo, kako otrok kramlja z neznancem, ki ga nato ugrabi. Na srečo ga rešijo - in že je tu pouk: nikoli ne spregovori besede s človekom, ki ga ne poznaš. Stranger danger je pogubna doktrina, s katero mlademu rodu privzgajamo nezaupanje do kogarkoli, ki ne sodi v njegovo ozko socialno skupino.

Sporno sporočilo: naj vam ne bo mar odraslih

To ni kultura, v kateri smo rasli v 60-tih letih. Seveda smo vedeli za »čudne stričke«, a tudi to, da ne prežijo za vsakim grmom. Odrasli nasploh in še posebej ženske so bili ljudje, na katere smo se lahko obračali po pomoč in ki jim je bilo mogoče zaupati. Oni so nam tudi preprečevali stvari, ki jih ne bi smeli početi, pa naj je šlo za prečkanje prometne ceste ali otroške pretepe. Pravzaprav smo cele dneve preživeli na ulicah, a smo čutili, da odrasli svet ves čas bdi nad nami in našo dobrobitjo. Katerikoli odrasel človek nas je lahko prijazno pozdravil ali pa nas poučil, kako naj se obnašamo. Vzgajali so nas tudi sosedje, še več, vzgajali so nas lahko celo anonimni mimoidoči, ki so si nam drznili posoliti pamet ali pa nas po čem povprašati. Med odraslimi je vladalo soglasje o tem, kaj otroci in mladostniki smemo in česa ne smemo početi, in pri tem so odrasli drug drugega podpirali. Včasih smo ga otroci polomili in nam je kak sosed celo navil ušesa. Ko smo ga doma »zatožili«, je bilo največkrat tako, da so mu starši pritrdili iz preprostega razloga - ker je imel prav. Neredko so nam potem ušesa navili tudi oni.

Danes pa mora odraslega človeka, ki je tujega otroka odločneje pograjal zaradi nesprejemljivega vedenja ali dejanja, pošteno zaskrbeti, ker je posegel na področje, ki naj bi bilo le domena staršev in poklicnih vzgojiteljev. Najmanj, kar lahko pričakuje, je, da jih bo slišal od otrokovih oziroma mladostnikovih staršev.

V zadnjih desetletjih so se strahovi glede zlorabljanja otrok spojili z individualističnim načinom vzgajanja in zdaj ne velja več nobena od zgornjih predpostavk. Otroci so zasebna skrb staršev. Če se odrasli bojijo tujemu naraščaju kazati toplino, pa ga še bolj s strahom grajajo, kajti soglasje o ravnanju ali upravičenosti avtoritete odraslega je popolnoma izginilo. To v naših družbah zapušča pošastno praznino. Danes večina odraslih neznane otroke preprosto »izbriše« - želijo si, da jih otroci, ko so mladi, ne bi dojemali kot grožnjo; bojijo se, da bi potem, ko bodo odrasli, otroci sami postali grožnja. Gre za čudno zmaličeno sporočilo, s katerim oskrbujemo mladino: Živite v svojem svetu in naj vam ne bo mar odraslih. Večino časa, ki ga naši otroci preživijo v javnosti, ne čutijo niti podpore niti sankcij širše družbe. Prepuščeni so sami sebi. Očitno tudi v šoli ne znamo niti hvaliti niti kaznovati dovolj pomenljivo, da bi to znatneje vplivalo na obnašanje današnje mladine.

Tako govori vsakdanja izkušnja. Vzemimo za primer najstnike šole, kjer poučujem. Dijaki med odmori pogosto kadijo pod oknom učiteljskega kabineta. Ker sem kot učitelj pooblaščen, da tudi vzgajam, se mi upre, da bi molčal. Odprem okno ter jih opozorim, da v šolskem prostoru, kamor sodi tudi bližnja okolica šole, ni dovoljeno kaditi. Vljudno ali pa tudi s strožjim glasom zahtevam, naj cigarete pogasijo. Običajen odziv je, da se mladec ali mladenka obrneta na peti in svoje pokadita do konca. Ker nisem njun profesor, sem zanju dovolj anonimen (ali onadva zame), da ne čutita nobene potrebe, da bi v soočenju z menoj spremenila svoje obnašanje.

Česa takega si pred tremi desetletji ni bilo mogoče predstavljati. Če je odrasel človek opozoril mladega, da počne nekaj, kar je zoper družbeno sprejeta pravila, je bil odziv praviloma pozitiven. Delovalo je sicer nekaj strahu pred avtoriteto odraslega, a nič zato, rezultat soočenja je bil ugoden. Zakaj je v nekaj desetletjih prišlo do take erozije obnašanja? Kaj pa, če le ni iz trte izvito, da imamo odrasli tako mladino, kakršno si zaslužimo?

Skozi kdove kateri dober namen vsiljena nevtralnost-sprevržena-v-brezbrižnost do otrok preprosto mora negativno vplivati na njihova stališča. Če ti odrasel človek, ki ga srečuješ vsak dan, ne vrne nasmeha, in ti, ko se spotakneš in padeš, ne obriše opraskanih kolen ali ti ne pomaga, ko se izgubiš, in če pozneje še odkriješ, da ga moraš pojmovati kot potencialno nevarnega, se lahko upravičeno vprašaš: Zakaj bi zrasel v mladostnika, ki bi mu bili mar njegovi občutki, ko mu na vrt mečeš ogorke in prazne plastenke ter bruhaš v njegovo živo mejo? Kakšne zveze si se naučil vzpostavljati s tujci? Prav nič nenavadno ni, da raziskave o medsebojnem zaupanju ljudi (in njihovem zaupanju v institucije) zadnja desetletja kažejo, da se vezi med nami rahljajo, da je socialno tkivo vedno bolj ponošeno.

Kakor danes vzgajamo otroke, je zgodovinsko gledano brez primere - posel prepuščamo zgolj staršem in plačanim strokovnjakom. Gre za strupeno kombinacijo, kajti tako, kot smo se bili odrasli prisiljeni odreči posplošeni odgovornosti za socializacijo mladih, družine, ki to funkcijo še opravljajo, ali razpadajo ali pa so starši tako preobremenjeni z delom in lastnimi potrebami, da jim ostaja malo časa za zadovoljevanje potreb svojih otrok.

Vse to bi nam moralo biti mar, kajti česar se naučimo zelo mladi, nas usodno določa pozneje. Pred leti so prikazovali dokumentarni film o nizozemskem Židu, psihologu, ki se je vrnil v mesto, kjer je živel v času, ko so nacisti okupirali njegovo domovino. Želel je zvedeti, zakaj so v njegovi očitno homogeni ulici nekateri ljudje tvegali vse, da bi zaščitili Žide, drugi pa so brez pomislekov izdajali vse, do katerih so gojili kakršnokoli zamero. Odgovor je našel v njihovem otroštvu. Tisti, ki so jih vzgajali tako, da so ljudi zunaj svoje ozke skupine pojmovali kot »druge«, so bili izdajalci. Tisti, ki so jih vzgojili v duhu »to bi se bilo lahko zgodilo tudi meni«, (1) so se bili pripravljeni žrtvovati. Če želimo družbo, kjer bomo drug drugemu zaupali, moramo njene temelje utrjevati, ne spodkopavati.

Generacijska getizacija

Otroke in mladostnike moramo spet naučiti živeti z odraslimi in starejšimi. V imenu socializacije še povsem majhnega otroka pospravimo v vrtec. Sledita mu osnovna in srednja šola. Ker so starši na delu od jutra do poznega popoldneva, otroci večino svojega budnega časa preživijo v družbi vrstnikov. S starši preživijo prve jutranje ure ali minute dneva in prve ure zgodnjega večera in večer, tedaj pa so eni in drugi ali še ne prav prebujeni ali pa že močno vsestransko izčrpani. Taki pa oboji težko vzpostavljajo kakovosten odnos. V času, ki ga otroci in mladostniki preživijo v vrtcih in šolah, je razmerje med njimi in odraslimi (vzgojitelji-cami, učitelji-cami) približno 1:15, 1:25 in 1:32. Preveč otrok in premalo odraslih za kakršen koli občutni vpliv odraslega sveta.

Razmere podpirajo to rodovno monokulturo in otrokom ter mladostnikom jemljejo možnost, da bi odraščali v dovolj pogostih stikih z odraslimi. V naravi so mladiči s starši toliko časa, dokler ne dozorijo za samostojno življenje. Ne vem, ali je pri kakšni živalski vrsti tako, da bi mladiči večino časa preživeli skoraj samo v družbi enako starih vrstnikov. Pri roki je vedno dovolj odraslih njihove vrste, da jih oskrbijo s poukom o umetnosti preživetja. V volčjem krdelu mladiče vzgajajo tudi druge odrasle živali, ne le njihovi starši. Generacijsko getizacijo lahko primerjamo z enodobnim gozdom, ki je zrasel na goloseku. Tu so vsa drevesa približno enako stara in biološka pestrost take združbe je manjša od tiste, kjer mlada, stara, odmirajoča in odmrla drevesa stojijo skupaj in se dopolnjujejo v veliko bolj zanimiv splet odnosov. Družba, kjer so rodovi pomešani, je doživljajsko bogatejša od družbe, kjer interakcija poteka v glavnem samo med enako starimi. V marsičem je tudi zahtevnejša, saj je treba upoštevati in usklajevati interese povprek več rodov.

Sicer pa v človeški skupnosti - razen v najrevnejših predelih sveta - zgolj preživetje ni več umetnost; je samoumevno in ne posebno težko uresničljivo. Veliko pomembnejši vidik so človeške veščine, tj. spretnost sožitja in sodelovanja, voljnost, da si nekaj deliš z drugim, da ga spoštuješ.

Socialni kapital

Ko začneta zaupanje med ljudmi in zaupanje v institucije pešati, nas mora zaskrbeti. Pred desetletjem je ameriški sociolog Robert Putnam mreže in norme zaupanja ter vzajemnosti poimenoval socialni kapital in odprl nove poglede v delovanje človeških skupnosti, pravzaprav v njihovo vedno bolj pomanjkljivo delovanje. Socialni kapital lahko ustvarjajo formalne organizacije - politične stranke, klubi, društva za opazovanje ptic, sveti staršev itd. - ali neformalne: krog prijateljev, prijaznih sosedov, bralna skupina itd. Kaže se v drobnih rečeh: ko pokimamo tujcu v dvigalu, z roko pozdravimo voznika, ki nam je ustavil pred prehodom za pešce - in velikih: ko tvegamo življenje, da iz deroče reke rešimo neznanca ali vse svoje življenjske prihranke zapustimo dobrodelni organizaciji. Putnam je prepričan, da socialni kapital ustvarjamo z odnosi s sorodniki, sosedi, sodelavci in prijatelji. Za njegovo propadanje krivi televizijo, spremembe v delovnem času in širitev velemest s priključevanjem predmestij in satelitskih mest - delujejo tako, da spodkopavajo pristno bližnje sporazumevanje. Socialnega kapitala je navadno najmanj tam, kjer ga najbolj potrebujejo: v prikrajšanih oziroma socialno izključenih skupnostih. (2) Taka so npr. predmestja francoskih velemest, kjer so bili lansko jesen neredi.

Eno od znamenj pešanja socialnega kapitala je naraščanje asocialnega vedenja. Ljudje postajamo manj občutljivi za kršenje zakona, če gre za dejanja brez jasno opredeljive žrtve, npr. ko obdržimo stvar, ki smo jo našli, goljufamo pri davkih ali lažemo v svojo korist. Do teh dejanj so veliko strpnejši mladi, in čeprav s staranjem njihova strpnost slabi, nikoli ne dohitijo starejšega rodu. V zahodni Evropi opažajo, da asocialna dejanja, kot so vandalizem, hrup in nadlegovanje sosedov v stanovanjskih soseskah upadajo, medtem ko v mestnih središčih, transportnih sečiščih (postaje in postajališča) in na drugih javnih in »neosebnih« lokacijah naraščajo. Asocialno obnašanje v mestnih središčih je usmerjeno na relativne tujce in javno lastnino in ne na zasebno lastnino in znance oziroma sosede. Agresivnost je usmerjena v »drugega«, čeprav smo ljudje to, kar smo, pravzaprav šele »po drugem«.

Spremembe v socialnem kapitalu, vrednotah in asocialnem vedenju so povezane. Bogastvo modernih družb, ki tudi delno temelji na razvoju razredčenih, a razširjenih vrst zaupanja, nas je opremilo s sposobnostjo in samozavestjo, da se otresemo številnih vrednot, povezanih s tradicionalnimi religioznimi in družbenimi strukturami. Toda v novem svetu rahlejšega zaupanja, kjer pri vsakodnevnih odnosih rutinsko zaupamo popolnim tujcem, se je zrahljal tudi naš občutek za drugega nasploh. Naši sosedje v tradicionalni skupnosti so bili resnične osebe. Naši sosedje v današnjih bolj abstraktnih skupnostih so veliko številčnejši, a bolj nejasni, kot slutnje obrazov, ki jih ne moremo povsem priklicati v spomin.

O takem stanju nas pouči primer, kaj se zgodi, če kupcu v trgovini vrnejo preveč drobiža. Če bi se to zgodilo v majhni trgovini na domačem vogalu, bi večina ljudi denar vrnila. Toda le malo jih je, ki bi drobiž vrnili v velikem nakupovalnem središču. Čustvena zavezanost pravilnemu ravnanju, ko se soočamo z bolj anonimno, čeprav v splošnem zanesljivo in zaupanja vredno strukturo moderne družbe, postaja vedno šibkejša. Osebna neokrnjenost je stvar značaja, značaj pa je to, kar smo, ko nas gledajo vsi, in to, kar smo, ko nas ne gleda nihče.

In vendar drug z drugim shajamo bolje kot kdajkoli poprej

Moderne družbe so rešile vprašanje sobivanja, tako da so z zakoni in neformalnimi navadami predpisale primerno vedenje (npr. skupno razumevanje vljudnosti in olike). To je velik dosežek. Danes je v zahodni Evropi stokrat manj umorov, kot jih je bilo v srednjem veku. Razumevanje pravil obnašanja nam omogoča uspešne rutinske odnose s prijatelji in tudi s popolnimi tujci. Toda te etične navade je treba obnavljati z vsakim rodom posebej. Zato ni nenavadno, da vprašanje spoštovanja odmeva skozi stoletja. Peter Puščavnik je v 12. stoletju zapisal: »Mladi mislijo le nase. Do staršev in starosti ne čutijo spoštovanja. Zahteva po disciplini jih dela nestrpne.« Ali te besede iz dvanajstega stoletja ne veljajo tudi za enaindvajseto?

Družba se nenehno obnavlja, zato moramo navade vzajemnega spoštovanja ves čas spreminjati in prilagajati. Pri temeljih so se družbena pravila kljub pešanju tradicionalnih povezav in družbe, ki jih je oblikovala, izkazala za prožna - kot hiša iz kart, ki še kar stoji, čeprav smo odstranili nekaj spodnjih. Na nekaterih področjih, kot so npr. skrb za okolje, živali in Tretji svet lahko rečemo, da mladi rod kaže celo več etične osveščenosti kot njihovi starši. Toda v zadnjih desetletjih rastoča strpnost do sebičnih dejanj, kjer domnevno ni žrtev (odmetavanje smeti, razbijanje urbanega pohištva itd.), opozarja, da se je v naši etični hiši pojavilo preveč razpok. Zato bi morali spoštovanju posvetiti več pozornosti. (3)

V družbi in gospodarstvu relativnih tujcev družbena pravila potrebujemo bolj kot kdajkoli doslej. Potrebujemo prostor, kjer se bomo pogajali in razpravljali, kaj je in kaj ni sprejemljivo, misleč tako na posledice za druge kot za nas same. Mediji in politika v tem procesu igrajo pomembno, a nepopolno vlogo, enako kot neformalne razprave s prijatelji in v družini. Potrebujemo tudi posamično in kolektivno samozavest, da pravila, o katerih smo se sporazumeli, uveljavimo.

Naloga moralne prenove in premisleka ne more izginiti z usihanjem vpliva tradicionalnih religioznih institucij. Če nam ni všeč, da bi to vlogo prevzeli verski voditelji ali politiki, moramo nalogo opraviti drugače. To so lahko okrogle mize na televiziji ali bolj formalni premislek, kjer se s pomočjo mnenja naključno izbranega vzorca sodržavljanov odločimo za skupna pravila ravnanja.

Prav je, da se zanašamo tudi na druge, da nas na pravila opozarjajo in jih včasih uveljavljajo s silo, npr. na učitelje, varnostnike itd. Spoštovanja vedenjskih norm ne zagotavljata samo zakon in kaznovanje, ampak tudi nešteto posredovanj ter namigov s strani staršev, vrstnikov in sodržavljanov. Govorimo o kulturni spremembi, ki ne deluje hierarhično »od zgoraj«, ampak vedno le med enakimi, ko nas npr. navduši izjemen posameznik, sodelavec ali lokalna skupnost, ki se odlikuje po vzajemni pomoči, sočutju itd. Če pravil ne moremo ali nočemo spoštovati, moramo ali ustvariti nova, ki bodo sprejemljiva, ali pa se navaditi na svet, kjer omejeno družbeno zaupanje postaja vedno bolj obnošeno in tanko.

Nered, kjer je preveč otrok in premalo odraslih

Poskrbeti moramo, da tudi drugi odrasli, ne le starši, vzgojitelji in učitelji, prihajajo v dejaven stik z otroki in mladostniki. Močan vzrok nasilja, socialnih nemirov in asocialnega obnašanja je dejstvo, da je ponekod razmerje med številom otrok in odraslih močno v prid prvim. Otroški vojaki v Liberiji, ki so s tovornjaki divjali naokrog in streljali s kalašniki, so bili med najbolj grozljivimi prizori predlanskega poletja. Podobe so bile tako odvratne, da si je bilo težko predstavljati, kaj se skriva za njimi. In vendar je tu ključ za razumevanje nasilja in neredov, ne le po svetu, ampak tudi bližje našim domovom. To so družbe s številnimi otroki in maloštevilnimi odraslimi. Liberijski otroški vojaki živijo v nenavadno mladostni družbi. Tam je starostna mediana - točka, ki razdeli prebivalstvo na enako število starejših in mlajših - le 16,6 let. V Veliki Britaniji je 37,7 let.

Središče za Strateške in mednarodne študije v Washingtonu je odkrilo jasen vzorec: najbolj nemirne točke sveta so dežele z najmlajšim prebivalstvom. Od leta 1995 so bili kar v 16 od 25 »najmlajših« držav na svetu veliki državljanski konflikti. Kaj imajo skupnega Afganistan, Irak, Sirija, Pakistan in nemiri v francoskih predmestjih? V vseh naštetih deželah je starostna mediana nižja od 19 let. Med deželami z najstarejšim prebivalstvom so bili spopadi v zadnjih 15 letih le na Hrvaškem. Na Japonskem, v deželi z največ starimi ljudmi, je mediana pri 41,3 letih, in Japonska velja za eno najbolj miroljubnih dežel na svetu.

Roman Williama Goldinga Gospodar muh je srhljiva slika otrok, ki podivjajo, ko se po letalski nesreči brez odraslih znajdejo ujeti na otoku. Televizijske slike iz Liberije, Demokratične republike Kongo (mediana 16,5 let) ali Siere Leone (mediana 17,9 let) so bile samo strah zbujajoče utelešenje tega romana.

Evropejci spregledujemo zelo pomembno dejstvo, namreč, da so tudi naše najbolj prikrajšane skupnosti bistveno mlajše kot drugi deli dežel. Otroci in odrasli preprosto niso razporejeni enakomerno. V nekaterih skupnostih je razmerje med otroki in odraslimi v prid prvih. V nekaterih naseljih pridejo na 2 odrasla trije otroci.

Gostota otrok že dolgo velja za pomembno prvino pri varovanju naselij pred asocialnim obnašanjem, vandalizmom, pisanjem grafitov in mamili, ki te lokacije vlečejo navzdol. V 70-tih letih prejšnjega stoletja je v zahodni Evropi pri snovanju novih stanovanjskih naselij veljalo pravilo, naj bi bili na enega otroka po trije odrasli. Toda oblasti niso uspele ohraniti ustrezne starostne mešanice populacij. Pravila pač vedno dajejo prednost družinam z otroki, zaradi česar so mnoga naselja napolnjena z družinami - nekatere so enoroditeljske - z majhnimi otroki. Taka naselja so pozneje, ko otroci odrasejo v najstnike in po številu močno presežejo odrasle, gojišče številnih problemov. (4)

Včasih se ljudje pritožujejo, da je v kakem delu njihovega mesta kot na Bližnjem Vzhodu. V teh besedah je zrno resnice. Dežele, ki jih pestijo največje stiske, se bojujejo s socialnimi posledicami dramatične demografske spremembe: niso kos mladostnikom. Medtem pa je Evropi, ki je sicer srednjih let, v določenih okoljih (predmestjih, mestnih četrtih) uspelo replicirati razmere teh mladih in neurejenih družb. To ni naraven pojav, ampak posledica stanovanjske politike in politike socialnega skrbstva. Ti področji povsod urejajo vlade, zato bi bilo prav, da ju uredijo in tudi sicer poskrbijo, da bodo odraščajoči otroci in mladostniki dovolj pogosto v stikih z dovolj velikim številom odraslih.

Razmerje med številom otrok oz. mladostnikov in odraslih bi morali spremeniti tudi v ustanovah, kjer se mladi pripravljajo na odgovorno odraslost: v šolah. Če naj bi naša šola šele postala »dijakocentrična« (možno je, da so imeli pri tem izrazu prste vmes salonski pedagogi s tezo, da doslej slovenski učenec in dijak sploh nista bila v žarišču šolskega dogajanja), bi veljalo razmisliti o razmerju med številom učečih se in številom učiteljev oziroma vzgojiteljev. Učencem in dijakom bi koristilo, če bi jih izobraževali in vzgajali v manj številčnih razredih. Tako bi povečali vpliv odraslih nanje. Na koncu koncev se v odgovorne odrasle razvijajo samo v interakciji z dovolj velikim številom odgovornih odraslih.

(1) Jenni Russell, "Look out for all children", Guardian Weekly 2-8 december 2005
(2) Ben Rogers, "Explaining apathy", Prospect, oktober 2003
(3) David Halpern, "A matter of respect", Prospect, julij 2005
(4) David Willetts, "Too many kids", Prospect, oktober 2005

Pripravil: Janez Penca