Na kaj vas spominja ta 10 let stari članek?

Vse skupaj je bila samo moda. Podržavite!

Kalifornija in Nova Zelandija

Svetu sta pokazali pot v nebesa svobodnega trga. Zdaj imata pomisleke. Ocean ali dva daleč od Evrope sta ti dve človeški združbi zarisali smer k privatizirani prihodnosti: ponudili sta model za novo dobo, v kateri se vlade krčijo in na njihovo mesto stopa biznis. Uganite, kaj naklepata zdaj.

Napotite se na zahod in pristanite v Kaliforniji. S pionirsko krvjo v žilah si Kalifornijci lahko lastijo naziv začetnikov revolucije svobodnega trga 80-tih let. V Kaliforniji si je Ronald Reagan, preden je postal predsednik ZDA, polomil guvernerske zobe. Kalifornija je na referendumu leta 1978 sprejela Proposition 13, s katerim je na obdavčenje posesti poveznila pravno pokrovko. Kamor je šla Kalifornija, ji je sledila vsa Amerika – sprejela je nizke davke in ustoličila pravila svobodne trgovine; to je zdaj globalna religija.

Toda poglejmo si Kalifornijo v začetku 2000-ih. Spodbujeni z elektroenergetsko krizo, ki je Zlato državo večkrat zavila v temo, so začeli njeni politiki razmišljati o koreniti spremembi smeri, v katero so pluli. Spravili so se na nered, ki je nastal s šušmarsko privatizacijo državnega elektrogospodarstva – odločajo se o ponovnem odkupu omrežja, ki so ga razprodali pred manj kot osmimi leti. Kriza, ki sta jo je zaplodila deregulacija in z vajeti spuščeni pohlep, je Kalifornijo stala med 30 in 40 milijardami dolarjev. Preprosto povedano, Kalifornija se je odpravila "re-nacionalizirati" električno omrežje.

Privatizacija na deseto potenco

Nova Zelandija je druga pionirska družba, ki je nekoč koračila na čelu globalnega marša k tržnemu fundamentalizmu. Thatcherizirala se je pred Thatcherjevo in reaganizirala pred Reaganom.  Desno usmerjeni ekonomisti so se zgrinjali na južni Pacifik in pozdravljali modrost Kivijev, ki so privatizirali na levo in desno in bolj besno kot kdor koli drug.

V nekaj kratkih vratolomnih letih sredi osemdesetih so postorili vse: zrahljali ali odstranili so pravni nadzor, znižali davke in "uspešno" razprodali družinsko srebrnino.  "To so bile tržne sile z maščevalnim besom, na deseto potenco," pravi eden od ministrskih veteranov tistega časa.

Danes vlada Novi Zelandiji nova vrsta laburistične vlade, ki je v slabih dveh letih dvignila obdavčenje najvišjih dohodkov, povišala pokojnine, zmanjšala študentske dolgove in okrepila pravice sindikatov. Drznila si je ustaviti globalno težnjo k privatiziranju, še več, tok je celo zasukala v nasprotno smer.

Novozelandske železnice s sedežem v Wisconsinu

Kjer so prejšnje vlade privatizirale celo povračila za delovne nesreče, jih je ta nemudoma renacionalizirala. Začela se je ozirati po železniškem omrežju, ki so ga, tako kot britanskega, v preteklih letih popolnoma razprodali. Po novozelandskih privatiziranih železnicah, Tranz Rail, dežujejo enake kritike kot po britanskih – zaradi pešajoče varnosti in opuščanja prog na podeželju.

Toda novozelandska vladajoča delavska stranka in njeni zavezniki se ne zadovoljujejo z retoričnimi zahtevami po izboljšanju. Namesto tega opozarjajo Tranz Rail, ki celo nima novozelandskega lastnika - ta sedi v daljnem Wisconsinu – da je vlada še vedno lastnik zemlje, na kateri stojijo tiri, in da je povsem voljna ohranjati storitve, ki se družbi TR zdijo nedobičkonosne. Prevedimo v razumljiv jezik: Vlada je pripravljena odriniti politične spletkarje z debelimi mošnjički na stranski tir in renacionalizirati del železnic.

Ljudska banka: ime s socialistično dediščino

In kot da to še ni dovolj, je Nova Zelandija pripravljena iti dlje kot samo odstraniti zgrešene privatizacije. Loteva se zdravljenja mrzlice razprodaje bank, zaradi katere so prišle praktično vse večje novozelandske banke vključno z Banko Nove Zelandije v tuje roke. Levo usmerjena stranka Alliance je predlagala ustanovitev nove banke, ki bo ponujala poceni storitve in posojila z nizkimi obrestmi, in ki bo v lasti in upravljanju vlade. Ta bo za njeno delovanje uporabljala poštno omrežje (edini sistem storitev, ki ga prejšnje vlade niso razprodale). Banki so celo namenili ime, bogato s socialistično dediščino: Ljudska banka.

Pozornost zbujajoča in upoštevanja vredna sprememba. Tam, kjer je Nova Zelandija nekoč hotela javni sektor skrčiti do anoreksičnih razsežnosti, mu zdaj vbrizgava svežo kri. Novozelandski poskus s tržnim fundamentalizmom je po mnenju ministrske predsednice Helen Clark propadel.

Tujci so pokupili, gospodarska rast je usahnila

Gospodarska rast je bila počasnejša kot kjerkoli drugje na Zahodu, dosežki biznisa pa prav na dnu. "Svečeniki privatizacije so nas prepričevali, naj zverini zmečemo še več mesa, naj privatiziramo in privatiziramo, dokler končno vlada ne bi obdavčevala, nadzorovala in sploh počela ničesar več," pravi Clarkova. Njena delavska stranka je tok ustavila in se odločila, da tržnim silam ne bo dovolila blizu zdravju, zidavi javnih stanovanj in izobraževanju, ter da bo "ponovno uravnotežila" gospodarstvo in družbo nasploh.

Zakaj nam bi to moralo biti mar? Saj smo vendar na drugem koncu sveta.

Ker ima Nova Zelandija dolgo zgodovino določanja globalnih tokov in ker se nad slovenskim gospodarstvom zbirajo zadnje privatizacijske nevihte. Nova Zelandija je bila prva, ki je dala volilno pravico ženskam, prva, ki je ustvarila državo blaginje, prva, ki se je zgrozila nad jedrsko energijo in prva, ki je državo scefrala v prid trgu. Če jo zdaj ubira v drugo smer, bi morali biti pozorni: svet ji je sledil tudi prej.

Mogoče pa sporočili iz Los Angelesa in Wellingtona govorita, da se tok obrača v nasprotno smer, proč od naivnega verovanja v zasebni sektor in k novemu zaupanju v javnega? V postideološkem svetu je včasih izbira za javno morda še najbolj razumna. Pragmatizem namesto doktrine, kar deluje, namesto dogme.

Vir:  The Guardian Weekly

OPOMBA: Besede in besedne zveze  “zdaj”, “v preteklem desetletju” in podobne je treba upoštevati v časovnem kontekstu, v katerem je nastal ta zapis: sredi prvega desetletja tega tisočletja. A vendar, ali lahko po zgovornih učinkih globalnega privatiziranja po dolgem in počez – ti pa so lakota milijarde Zemljanov in grozljiva koncentracija bogastva v rokah nekaj deset ljudi – dovolimo peščici ljudomrzniških slovenskih obrazov, da pogoltnejo še tisto malo javnega in državnega, kar nam ostaja?

Janez Penca