Montaigne: Eseji

Montaigne: Eseji
NISEM BOLJ SAM PISAL KNJIGE, KOT JE KNJIGA PISALA MENE

Michel Eyqueme, seigneur de Montaigne, se je rodil leta 1533 na družinskem posestvu v Périgordu, slabih petdeset kilometrov vzhodno od Bordeauxa. Tisto je bil srečen čas evropskega humanizma in renesanse, pa nesrečen čas francoskih verskih vojn med katoličani in protestanti. Wittgensteinov učenec Stephen Toulmin je v knjigi Cosmopolis v tej dobi začutil zametke modernosti. To je obdobje literarnih velikanov Erazma, Rabelaisa, Montaigna, Cervantesa in Shakespeara, strpno, humanistično, naklonjeno književnosti. Odkritja novih dežel, ljudstev in njihovih šeg so dobesedno in v prenesenem pomenu širila obzorja.

***

Michel de Montaigne je napisal eno samo knjigo, Eseje. Že v nagovoru Bralcu pove, kako jo namerava pisati: »Če bi pripadal ljudstvom, za katera pravijo, da še zmeraj živijo v sladki svobodi prazakonov narave, mi verjemi, da bi se z veseljem prikazal v vsej svoji celoti in nag.«

»Samega sebe preučujem bolj kot karkoli drugega,« je dejal in »To je moja metafizika, to je moja fizika.« Do sebe in do drugih je bil brezobzirno iskren. Zato je potreboval precej korajže in dobro mero stoiške prostodušnosti, ki pa jo bolj kot študiju stoe pripisuje svoji flegmatični naravi. Nepopustljivo vztraja pri verodostojnosti svojega avtoportreta, torej pri zvestobi živemu Montaignu. Zato v Esejih popravlja samo napake iz nepazljivosti, tistih ki so mu zlezle pod kožo, pa ne, »tako, da me vsak prepozna v moji knjigi in mojo knjigo v meni« doda in nam zatrdi, da piše čisto tako, kot govori. V nekem odlomku, ki ga je Esejem dodal kasneje v življenju, govori o učinku nenehnega samoopisovanja: »Ker sem se slikal za druge, sem naslikal svojo notranjost z jasnejšimi barvami, kot so bile moje prvotne. Nisem bolj sam pisal knjige, kot je knjiga pisala mene.« Skratka: »Knjiga, ki je eno s svojim avtorjem.« Njegovega vseživljenjskega ukvarjanja z Eseji ne bi bilo mogoče izraziti bolj strnjeno in korenito.

Zapisati vse

Montaigne izreče vse. Pove nam, da nima naravnega vzgiba za pestovanje dojenčkov, da na svojem vrtu komaj loči zelje od solate, da hitro vzkipi in se hitro pomiri, da v seksu uživa samo preden gre spat in nikoli stoje, da ne pozna hujše bolečine od tiste, ko se ledvični kamen zagozdi v urinarnem traktu in ne večjega olajšanja kot tedaj, ko se kamen izloči. Te podrobnosti se primejo. Ne glede na to, kaj vse boste nalovili v Esejih, ledvičnih kamnov ne boste pozabili.

Za Montaigna je introspekcija, to nenehno zrenje vase, hkati tema, metoda in otipavanje življenja samega. Neznansko se boji, da bi zvenel kot prilizljivec, zato je v izrazu neposreden in kot pravi sam, tudi grob, surov. Galantna govorica avtorjev njegovega časa ga ne gane, še več, označi jo za sprenevedavo – resnica je vse. »Resnico priznavam, ko mi škodi, pa tudi, ko mi koristi,« nam pove. Žlahtno neposrednost Esejev v prevodu Branka Madžareviča začutimo tudi slovenski bralci 21. stoletja. Če je, kot pravi sam Montaigne, beseda pol od tistega, ki govori in pol od tistega, ki posluša, lahko slovenski prevod razumemo tudi v tej luči: Eseji so pol Montaignevi in pol Madžarevičevi; teh polovic ne gre jemati dobesedno, ne gre za to, da bi si prevajalec kaj izmišljal, je pa Eseje dolgo in temeljito premišljal. Renesančno delo je zato v vsej svoji izvirni svežini gladko zdrsnilo v postmoderni čas.

Vse človeštvo je naredil za svojo
družino in že stoletja lahkotno
vijuga po oceanu človeških nravi.
Pri njem ni nič ravnega, premočrtnega,
vse je ukrivljeno

Prevod, ki je nastajal dlje od izvirnika

Madžarevič je Eseje prevajal dlje kot jih je Montaigne pisal – četrt stoletja! In ves čas ni odstopal od zlatega pravila mojstrskega prevajanja, namreč da prevod ne sme biti lepši od izvirnika, ampak prav tak z vsemi njegovimi učinki na bralce cilnega jezika. Eseji so knjiga mnogih življenj v mnogih dobah. Avtor bralca v začetku nagovori z besedami: »Tole tukaj, dragi bralec, je knjiga dobre vere. Kar skraja te opozarja, da si nisem zastavil drugega razen družinskega in zasebnega cilja. Nisem se oziral ne na tvojo korist ne na svojo slavo. Moje moči niso kos takšnemu namenu... «

Toda izkazalo se je, da njegove moči segajo daleč preko napovedanih ciljev. Montaigne si je vse človeštvo naredil za svojo družino in že stoletja lahkotno vijuga po oceanu človeških nravi. Pri njem ni nič ravnega, premočrtnega, vse je ukrivljeno. In ne pozabimo, nista ukrivljena samo prostor in čas, ukrivljena je tudi morala.  Zato kar drži poznejša Kantova ugotovitev, da iz skrivenčenega bruna človeštva še nikoli ni nastalo nič ravnega. In tako je Montaigne v svoji skrbi, da bi bil čim bolj navaden in vsakdanji, postal univerzalen. Zato je tolikim ljudem postal atlet ego, drugi jaz. »Kako me je mogel tako dobro poznati!« vzklikamo že več kot štiri stoletja. Pravzaprav je Montaigne človek odnosa, odnos pa je edina resnična koreografija življenja.  »Človeka oblikujejo drugi; sam pripovedujem o njem in predstavljam podobo precej neizoblikovanega posameznika, ki bi ga napravil, če bi ga moral še kdaj vzeti v roke, res čisto drugačnega, kot je.« Njegovo fluidno razumevanje jaza, »jaz davi in jaz drevi sva seveda dva«, je presenetljivo moderno. »Ne opisujem biti. Opisujem prehajanje.« Montaigne vidi svet kot nenehno gibanje in spreminjanje, in tu je kot naročena briljantna Heraklitova misel, da ne moremo dvakrat stopiti v isto reko. Enako moderen je v svojem kulturnem relativizmu, ko se sprašuje, kdo je slabši, ljudožerci, ki svoje premagane sovražnike pojedo, ali Francozi, ki jih lomijo na kolesu. Povsem naš sodobnik je tudi v  pojmovanju vloge ženske, ko pravi »bi dejal, da so moški in ženske iz enakega kalupa: razen vzgoje in navad med njimi ni kdove kakšnih razlik.« 

Montaigne nas nagovarja, pregovarja, zagovarja in nas tako vabi k dialogu, »karkoli že to pomeni«, zapiše prevajalec v svoji sijajni Uvodni besedi, ko ugotavlja, da je veliko lažje povedati, kaj Eseji niso, kot kaj so. Dialogu z njim se poleg nas, slehernikov, niso mogli odpovedati številni velikani evropske literature in filozofije. Branko Madžarevič v rabelaisevsko dolgem nizu  – da, prevedel je tudi Gargantuo in Pantagruela – našteje triindvajset imen, kot so William Shakespeare, Francis Bacon, René Descartes, Blaise Pascal, John Locke, Jean-Jacques Rousseau, Denis Diderot, Johann Wolfgang von Goethe, lord Byrona, Ralph Waldo Emerson, Henri Bergson, Stefan Zweig, Virginia Woolf, James Joyce, T. S. Eliot, Jorge Luis Borges, Erich Auerbach, Hugo Friedrich, Maurice Merleau-Ponty, Claude Lévi-Strauss, Roland Barthes, Jean Starobinski, Michel Butor ter na koncu doda, »če jih omenim samo peščico«.

Branje in prebiranje

Esejev ne beremo, ampak jih prebiramo. Bralci v njih iščemo vse mogoče: zabavo, razsvetlitev, zgodovinski vpogled pa tisti lastni pogled v zrcalo, ob katerem nam postane nelagodno, ko se ošvrknemo z vprašanjem: »Kaj če ta tule res ve vse o meni?« Morda se je podobno, le bolj drzno in strmo v ogledalo zaziral Montaigne – in v njem ni ugledal samo svoje duševne krajine, temveč tudi naše notranje griče in doline. Ogledalo je v renesansi postalo pomemben del sobne opreme.

Na vprašanje kako brati Eseje je lapidarno odgovoril romanopisec Gustave Flaubert, ki je v njihovem avtorju začutil svoj alter ego: neki prijateljici, ki ni vedela, kako naj se jih loti, je dejal: »Ne beri jih za zabavo, tako kot otroci, niti za pouk, tako kot ambiciozneži. Ne, beri jih, da bi živela.« Montaignev znameniti stavek, da je beseda pol od tistega, ki govori in pol od tistega, ki posluša, velja seveda tudi za bralce. Eseji so kot nalašč, da avtorjeva mnenja in sodbe

Montaigne ni nikoli prenehal
pisati Esejev. Izpod peresa mu jih
je iztrgala smrt.

preizkušamo ob svojih pogledih na stvari življenja; konec koncev niso poskus, izkustvo, okušanje le za avtorja, pisal jih je za svojo neizmerno družino slehernikov. To branje nas dela boljše ljudi, kar je značilno za najboljšo literaturo in filozofijo. Montaigne je namreč tudi moralni filozof, ki  ne moralizira: široko razgledan po antičnih vzorih, kot so Seneka, Plutarh, Platon, Aristotel, Vergilij, Ovidij, Horacij, Diogen, Heraklit, Epikur, da navržem le nekaj imen. Njegovi Eseji so preplet stotin citatov iz antične tradicije, a njihove avtorje le redko omeni. Ker se zaveda, da v svoji neizprosni iskrenosti in zvestobi resnici kljub širini renesančnega obzorja in strpnim pogledom humanizma le ne more vsega izreči v svojem imenu, si za ta namen pogosto sposodi spretno »fermentirane« poglede svojih antičnih prijateljev. In reče, naj bralci krcnejo njega namesto Seneke ali ušesa navijejo njemu namesto Plutarhu.

Snop notranjih protislovij

Včasih slišimo filozofe soditi, da je v Esejih premalo filozofije, literarne učenjake pa, da je v njih premalo literature. To dvakrat »premalo« nečesa pa navrže več kot dobro mero nečesa dragocenega v kulturni zgodovini pisane besede: esej. Montaigne ima nekaj skupnega z antičnimi filozofi: tudi on je namreč odličen psiholog. In o filozofiji takole razmišlja v zadnjem, 107.  eseju O izkustvu: »Od filozofskih stališč še najrajši sprejemam tista, ki so najbolj trdno na tleh, se pravi takšna, ki so najbolj človeška in najbolj naša: moja razmišljanja so skladno z mojimi navadami skromna in ponižna. Po mojem se [filozofija] res obnaša otročje, ko se postavlja na zadnje noge in nam pridiga, da je strahoten zakon ženiti božansko s posvetnim, razumno z nerazumnim, strogost s popustljivostjo, spodobno z nespodobnim. In da je užitek živalska lastnost, nevredna, da bi jo okusil modrec. In da je edini užitek, ki mu ga da naslada z brhko mlado nevesto, da dela prav v skladu z naravo stvari.«

Človek je pač snop notranjih protislovij in teh ni moč premagovati s silo; vzeti jih moramo v zakup. Smo pol norost in pol modrost, pravi nekje. Taka je naša narava. Za Montaigna sopojavljanje nasprotstev očitno ni tako trdno zadrgnjen vozel, da ga ne bi mogli razvozlati v dobro vseh strani. Prav mogoče je, da je bil tako kot predsokratiki pomirjen s pogledom, da se neka stvar in njeno nasprotje nujno ne izključujeta.  Morda je tu spet na delu neusmiljeno kratki Heraklit: Pot navzgor je pot navzdol. Heraklit generativno moč sopojavljanja kontrarnosti ponazori z lokom in liro: konca loka vlečeta tetivo vsak na svojo stran. Zato je napeta in lahko sproži puščico. Tudi strune lire so vpete tako, da vsaka stran vleče v svojo smer. Napeta struna zazveni. Ohlapna je nema, tako kot je ohlapna tetiva hroma. Danes so nasprotja, kot sta levo-desno, rdeče-črno itd. nespravljiva. Edini cilj ene plati je, da izniči drugo. Morda pa so oči starih, ki jih ni slepilo utrujajoče preobilje vsega, videle več in jasneje kot vidijo naše.

Montaigne nam implicitno
privzgaja občutljivost za
premislek. Kar priznajmo, da
smo na tem področju uboge
potrošniške pare.

Miselni meandri

Montaignevih 107 esejev, ki jih sicer imenuje poglavja, se dotakne skoraj vsega, kar zaznamuje človeško snov. Naslovi so pogosto opisno zgovorni in se največkrat začenjajo s predlogom »o«, npr. O koristnem in častivrednem, O kesanju, O treh družabnostih, O šomoštrstvu, O Vergilijevih verzih, O vozovih, O nečimrnosti, O domišljavosti, O moči domišljije, O samoti in tako naprej. Bralec kmalu ugotovi, da bo malokje naletel na tako nenavadne miselne meandre kot pri tem francoskem podeželskem vinogradniku, graščaku, pisatelju, praktičnem filozofu, bordeaujskem sodniku in dvakratnem županu, kraljevem svetovalcu ... Nemalokrat se zgodi, da skoraj vse poglavje do zadnjega odstavka ali dveh sploh ne spregovori o rečeh, ki jih napoveduje naslov. Zamere pa ni, kajti na poti k tema odstavkoma se je dotaknil neštetih stvari, ki se skoraj gotovo tičejo tudi s poti zapeljanega bralca.

Lahko rečemo, da ni živega človeka, ki se ne bi srečal z ljubeznijo. O njej ima Montaigne, ki sicer ni imel kdove kako srečnega zakonskega življenja, veliko povedati. V Esejih žene Françoise, hčere predsednika bordeaujskega sodišča, nikoli ne omeni. Poročil se je bolj zaradi očetovega prigovarjanja kot iz svojega nagnjenja: »Če se vse vzame, se na svatbo nisem vabil. Odvlekli so me; in pripeljale so do nje okoliščine, ki mi niso znane.« A po ovinkih in spodobno zastrto izvemo, da zanj ženska ljubezen ni bila španska vas.

Za Montaigna kot za Erazma je telo spet postalo navzoče kot del nas in zato potencialno tudi samo duhovno, namenjeno temu, da je ljubljeno in ne pojmovano kot ječa, v kateri je zaprta

Lahko rečemo, da ni živega človeka,
ki se ne bi srečal z ljubeznijo. O tej
ima Montaigne, ki sicer ni imel kdove
kako srečnega zakonskega življenja,
veliko povedati.

duša. O tem se izrazi jasno in glasno: »Motijo se tisti, ki bi radi potegnili narazen naša glavna sestavna dela in ju ločili med sabo. Nasprotno, moramo ju spet spraviti skupaj in spariti. «

Opravičilo obtožuje

In to v svojem začinjenem slogu, kjer krivdo za morebitno bralčevo zgražanje naprti Platonu, naše žensko-moško sožitje v telesni ljubezni opiše takole: »Bogovi, kot pravi Platon, so nas oskrbeli z neubogljivim in samopašnim udom, ki si skuša kot besna zver vse podrediti z grobostjo svoje sle. Oskrbeli so enako tudi ženske z lakomno in pogoltno živaljo, ki se hoče vsa iz sebe in neučakana, strgati z verige, če ne dobi živeža ob pravem času; in ko jim hoče v besu razgnati telo, se zamašijo pretoki, ustavi se dihanje, nastopi tisoč vrst tegob, dokler jim zaužiti sad obojestranske žeje dodobra ne oškropi in osemeni materničnega dna.« Da, pohota preživi vsako potešitev. Nadaljuje z mislijo, da je »norost, če poskušamo ženskam obrzdati slo, ki je zanje nekaj tako žgočega in naravnega«, in ne pozabi primakniti, da so si žensko vzdržnost izmislili moški, zavedajoč se, koliko vzdržljivejše so v teh rečeh od njih. In ko je že pri besedi, naj kakšno reče še o posebej žgoči temi svojega časa, impotenci. »Slabo premišljena opravičila obtožujejo.« Za potrditev te iskrice nam pove zgodbico iz svojega okolja. »Kot jo je plemič iz moje soseske, ki so ga sumili impotece, tri ali štiri dni po svatbi mahnil nesramno prisegat, da bi se opral, kako je ponoči dvajsetkrat prepregel konje, zaradi česar mu je bila pozneje dokazana popolna neprištevnost, poroka pa razveljavljena.« . Kot nam prevajalec v opombi ob robu pojasni, se pisatelj dotakne te teme v obdobju, ko je bilo sodno preganjanje impotence na vrhuncu. V prvi polovici osemdesetih let 16. stoletja je bilo razveljavljenih nešteto zakonskih zvez.

Sicer pa je za Montaigna ljubezen razmerje, ki terja vzajemnost in recipročnost: to je seveda brezčasen arhetip dobrega odnosa. A kako slikovito zna to povedati! »Druge užitke, ki jih prejemamo, lahko povrnemo s poplačili drugačne narave, ampak tega lahko plačamo samo v isti valuti. Pri tem početju mi užitek, ki ga ustvarjam, v resnici nežneje vznemirja domišljijo od užitka, ki ga občutim. Nič žlahtnega ni v človeku, ki lahko prejema užitek, ne da bi ga sam dajal: podla duša, večna dolžnica, uživa v občevanju z osebami, katerim je breme.« In bi Montaigne tako rajši ne živel več, kot da bi prejemal ljubezen iz usmiljenja in živel od miloščine!

V njegovi neusahljivi reki samorazkrivanja ulovimo tudi natančen opis čustvenih stanj, ki jih moderna nevroznanost štiri stoletja kasneje poimenuje somatska in čustvena empatija: »Živel bi samo v družbi zdravih in vedrih ljudi. Pogled na trpljenje drugih me do kraja potre in v svoji občutljivosti pogosto prevzamem občutke tretjega. Človek, ki kar naprej kašlja, mi draži pljuča in grlo ... Bolezni, ki jo preučujem, se polastim in se je nalezem.« Vsepovsod po Esejih so posejana mesta, kjer poleg temeljnega čustva, ljubezni, lucidno razčlenjuje tudi vsa mogoča druga čustvena stanja in nagnjenja: jezo, ljubosumnost, strah, žalost, nečimrnost, domišljavost, stanovitnost, samoto, užitek, trpljenje, smrt, ter mnoga druga, ki tvorijo gnetljivo človeško snov. Za vse in povsod pa je preskusni kamen on sam.

Pol norci, pol modreci

Montaigne sicer večkrat omeni, da njegova stoiška drža ni toliko plod študija stoikov, je bolj znamenje njegove plebejske flegmatičnosti. Danes je smrt, sicer tako gotova in vseprisotna, tako rekoč pregnana iz naših pogovorov. Celo medicina, ki ima toliko opraviti z njo, namesto besede »dosmrtno« [npr. jemanje zdravil] raje uporablja mehkejši, a glede na knjižni jezik neustrezen izraz »doživljenjsko«. Toda kdor bere Cicerona in Seneko, smrti ne ubeži. Montaigne si je od Cicerona sposodil naslov za 20. esej prve knjige S filozofiranjem se učimo umirati. Na zadnjih straneh eseja človeka nagovarja poosebljena Narava: »Ljudi in njihovih življenj ni mogoče meriti na vatle. Hiron je zavrnil nesmrtnost, ko je od očeta Saturna, boga časa in trajanja, slišal pogoje. Kar predstavljaj si, kako bolj bi bilo človeku neznosno in mučno prenašati neukinljivo življenje od življenja, ki sem mu ga dala. Če ne bi imel smrti, bi me kar naprej preklinjal, da sem te prikrajšala zanjo! Glede na to, kako prikladna je njena raba, sem ji nalašč primešala kapljico pelina, da ji vendarle ne bi preveč vneto in nepremišljeno skakali v objem. Da bi spoštoval zmernost, ki jo zahtevam od tebe, in da ne bi bežal ne pred življenjem ne pred smrtjo, sem oboje pomešala med sladkost in grenkobo.« Ker je bil Montaigne praktični moralni filozof, omenimo še njegov biser krepostne življenjske drže: »Če bom le mogel, bom pazil, da moja smrt ne bi rekla česa, česar ne bi prej reklo življenje.« Da, značaj je to, kar smo, ko nas gledajo vsi, in značaj je to, kar smo, ko nas ne gleda nihče.

Narava je v Esejih ena najpogosteje rabljenih besed. Narava je za Montaigna »eno samo milo za drago, nadomeščanje, plima in oseka«. Narava je modra, modrost pa je pri Montaignu vedra. Če drži, da smo ljudje pol norci in pol modreci, bomo v duhu te dualnosti sprejeli tudi njegov pogled, da obstajajo stvari, ki so same po sebi in po svoji naravi kaotične, neuerejene, in če bi jih hoteli spraviti v red, bi bilo tako, kot bi hoteli s pametjo noreti. Montaigne je razumel nerazrešljivi preplet nasprotij, ki se nujno ne izključujejo in prav zato tvorijo to čudežno pestrost stvarstva. Razumel je, da v naravi – in ljudje smo narava, ki razmišlja o naravi – obstajajo stvari, ki jih ne bomo nikoli razumeli, a delujejo brezhibno. To je avtonomija v svoji najsvetlejši luči: Ne razumem te, a te sprejemam. Tudi zato je menil, da je na svetu tolikih ostrih čeri nujno, da po njem kdaj plujemo tudi z malce lahkotne površnosti.

Montaigne nam implicitno privzgaja občitljivost za premislek. Kar priznajmo, da smo na tem področju uboge potrošniške pare. Na planetu preobilja nepotrebnih potrebščin izgubljamo stvari, ki jih ni mogoče kupiti z nobeno valuto. Empatije je med otroki danes manj kot pred desetletji; toda o njej se še nikoli ni toliko govorilo in pisalo kot danes. Ob epidemiji pomanjkanja občutljivosti za premislek ni nič čudnega, da se nam nekatere odločitve odločevalcev zdijo kratko in malo nore. Ko vrli Gaskonjec prekvasi neko Epikurjevo misel in pravi, da ne bo nikdar zares moder, kdor je bil enkrat zares nor, bi z njo lahko ošvrknil marsikaterega tukajšnjega politika in gospodarstvenika, ki se vztrajno in vedno znova vrača na bojna polja svojih neuspehov ... še pomnite junake Magne?

Župan

Montaigna so 1. avgusta 1581 zapriseženi mestni očetje soglasno izvolili za bordeaujskega župana. Novica ga je dohitela, ko se je zdravil v toplicah toskanskega mesta Lucca. Uradno pismo je prejel 1. oktobra. Za izkazano čast, ki si je ni nameraval zadeti na pleča, se jim je zahvalil, a ker je njihovo voljo pozneje podkrepil še ukaz kralja Henrika III., se je iz Rima, kjer se je tedaj mudil na obisku pri papežu, vrnil domov. Montaigne je bil zaradi svoje verske strpnosti, zmernosti in spravljivega značaja idealen kandidat za čas, ko so bili verski boji med katoličani in protestanti na vrhuncu. V njegovi družini so bili tako protestantje kot katoličani – on se je odločil ostati katoličan, a daleč od gorečnosti katoliške svete lige. Francoski kralji so bili katoličani, mesta, tudi Bordeaux, katoliška, okoliško podeželje, od koder je prihajal Montaigne, pa večinsko protestantsko. Meščanom je bil hvaležen, da so ga nagradili, tako »preden so me spoznali kot tudi pozneje« [za drugi mandat].

Blagra njegove zmernosti in zvestobe zlati sredini pa nekateri njegovi kritiki niso razumeli. Požreti je moral očitek, da je bil preveč pasiven. Takole jih je zavrnil: »Pravijo tudi, da je moj mandat minil brez znamenja in sledi. Če pa ta ni lepa! Očitajo mi nedejavnost v času, ko je bil malone vsak kriv pretiravanja!«

Modra pasivnost

Montaigne se je očitno zavedal, da obstaja nekakšna modra pasivnost, ki omogoči, da se stvari zgodijo manj glede na to, kaj smo storili, kot glede na to, česa nismo.Ta pasivnost odpira vrata tam, kjer jih aktivnost zapira. Montaignevo sporočilo vsem županom tega sveta in morda še posebej slovenskim, ki imajo tako radi blesk potrebnih ali nepotrebnih prenov, se skriva v stavku: »Če česa kdaj ne naredimo, je pogosto enako plemenito, kot če stvar naredimo, ampak manj na očeh.«

***

Montaigne ni nikoli nehal pisati Esejev. Spod peresa mu jih je iztrgala smrt. Pravi bralec se zaveda, da jih tudi prebrati ni mogoče. Lahko jih le prebiramo. Jaz se z njimi pogovarjam ob zgodnjih jutrih. To ni posteljna literatura, ki prikliče spanec. Montaigne je budnica. In teh 5,6 kilograma  vedre modrosti je položenih v prelepo posodo. Platnice slovenskega prevoda Esejev  so vijoličaste. Da bi se prepričal o obstoju ali neobstoju naključij, sem  odprl Slovar simbolov. Vijoličasta je simbol ljubezni in modrosti; je barva zmernosti, sestavljena iz enakih delov modre in rdeče; pomeni bistrino in premišljeno akcijo [Montaigne rad  reče: Jaz stvari tehtam, ne tuhtam]; simbolizira ravnotežje med zemljo in nebom, med čutom in duhom, strastjo in razumom; tudi vrli Gaskonjec je, tako kot Narava sama, človek zlate sredine. In če pod lupo pogledamo renesančne medaljone na naslovnicah treh knjig, se nam bo pred očmi izrisal preplet človeških in mitoloških figur ter rastlinskih oblik, ki nam pripovedujejo, da je stvarstvo ena sama mreža bohotnega življenja. Vse to je neminljivi Montaigne.

[Eseji Michela de Montaigna so izšli pri založbi Beletrina novembra 2023]

Janez Penca, Sobotna priloga Dela, 4. januar 2025