MENTALNE ZMAGE

Zakaj so "bronasti" srečnejši od "srebrnih"?

Kaj določa občutek ugodja? So to stvari, ki se nam dogajajo, ali zaznava tistega, kar bi lahko bilo?

Primer takega razmišljanja, ki ga psihologi opisujejo z izrazom "protidejstvenost", je, kar se dogaja, ko lovite vlak. Če vam skoraj uspe in se vam vrata zaprejo tik pred nosom, ste pogosto bolj nejevoljni, kot če bi prišli pol ure prepozno.

Psihologija je začela preučevati moč protidejstvenega razmišljanja in zadnji izsledki kažejo, da bi ta mentalna navada znala najpomembneje določati, kako zadovoljni ste s svojim življenjem. Rezultati kažejo, da uspešni in častihlepni svoja očitno gladko tekoča življenja sprevrnejo v vrsto "za las zamujenih vlakov", zaradi česar postajajo nesrečni.

Ena od najbolj zanimivih in hkrati spornih raziskav je ugotovila, da so bili na OI v Barceloni pred 13 leti nosilci bronastih medalj očitno srečnejši od tistih, ki so osvojili srebrne. Ugotovitev je bila presenetljiva, ne najmanj zato, ker je osvojitev srebrne medalje po definiciji boljši izid kot osvojitev bronaste. Zakaj torej relativno dolgi obrazi drugouvrščenih?

Psihologi na čelu z Victorijo Medvec z univerze Cornell v ZDA trdijo, da čustvene odzive športnikov v bistvu poganjajo primerjave z najlažje predstavljivim alternativnim izidom. Za osvajalce srebrne medalje je ta izid zlata medalja; za nosilce bronastih medalj je ta izid četrto mesto.

Lastnike srebrnih medalj so mučile misli kot: "Skoraj sem osvojil/a zlato medaljo, " medtem ko je tretjeuvrščene navduševala misel "Osvojil/a sem medaljo!" Ta ugotovitev je postala učbeniški primer, kako protidejstvenost lahko vpliva na čustva.

Zakaj se športniki, ki so osvojili srebrno medaljo, raje ne primerjajo s tekmeci za seboj kot s tistimi na vrhu? Če nas primerjava v smeri navzdol dela bolj zadovoljne, kaj nekatere od nas žene, da se nenehno primerjamo z boljšimi od sebe in se zato počutimo slabše?

Tesni izidi zgrabijo našo pozornost na način, da povsem obvladujejo naše razmišljanje. Kako? Tako, da iz nas izženejo konkurenčne in morda bolj racionalne načine pojmovanja in vrednotenja naših dosežkov.

Psihologi in ekonomisti so opazili, da znatnega povečanja bogastva ne spremlja tudi enako izboljšanje občutka zadovoljstva. Ta paradoks so pojasnili s težnjo, da se primerjamo asimetrično – z drugimi besedami, osredotočimo se na tiste, ki so boljši od nas.

Študije o bogastvu in dohodkih ena za drugo ugotavljajo, da naše splošno dobro počutje določajo ljudje, s katerimi se primerjamo, in ne tisto, kar objektivno imamo. Za mojo srečo je torej pomembna izbira referenčne skupine.

Primerjava postane posebej prikladna, ko v ospredje stopi osebni odnos – tako npr. druženja bivših sošolcev močno spodbudijo tekmovalne instinkte. Druge referenčne skupine, ki podobno zaostrijo primerjalno razmišljanje, so sosedje, delovni kolegi in družina. Daniel Nettle, psiholog z britanske univerze v Newcastlu, ironično ugotavlja, da je bogat moški pravzaprav vsak, ki zasluži 100 funtov več kot mož ženine sestre.

Zanimiva izjema takemu razmišljanju je študija ekonomistke s Sorbonne, Claudie Senik. Odkrila je, da se v nestabilnih gospodarstvih, kakršno je npr. rusko, posamezniki z referenčnim dohodkom bogatih ne primerjajo zato, da bi bili slabe volje, ampak ker ga razumejo kot kazalec njihove možne prihodnosti. Senikova meni, da v določenih gospodarstvih posamezniki, ki opazujejo bogataše okrog sebe, to jemljejo kot znamenje, da bi se njihov lastni dohodek lahko v kratkem zvišal, kar prispeva k njihovi sreči.

Če človekovo srečo določa tisto kar bi lahko bilo, je dobra novica to, da lahko zgrabimo nadzor nad njo tako, da se bolje zavemo, kaj se plete v našem okolju, kar našo pozornost speljuje k posameznim primerjavam, pričakovanjem in alternativnim izidom, in tako oblikuje naše razmišljanje. In ko tako obupani gledate za vlakom, ki ste ga spet za las zamudili, se raje potolažite z mislijo, da bi za njim lahko tekli tako hitro, da bi vas potem, ko bi ga ujeli, v vagonu zadela srčna kap.

Ali se že ne počutite bolje?

Raj Persaud, specialist psihiater v londonski bolnišnici Maudsley, Financial Times 10.-11. september 2005; članek v svojem dnevniku v Sobotni prilogi Dela z 12. novembra 2005 omenja prof. dr. Renata Salecl