"KULTURA" DOPINGA

Bližnjice so za nestrpne.

Na otoku Cresu je vzpetina, kamor me 'potegne', ko je voda premrzla za plavanje. Takrat rad hitreje ugriznem v kolena in na vrhu uživam, ko se v telesu umirjajo sokovi. To pomeni, da včasih na poti ne vidim stvari, ki jih je vredno videti. Zato do nekega letošnjega vzpona nisem opazil, da se od steze, po kateri sem hodil, vijejo komaj opazne zanke, ki so očitno ostanki prvotne, v mehkejših krivuljah speljane pešpoti.

Bližnjice so spremenljivke, ki nastopajo v funkciji cilja. Kjer ni cilja, se ljudem navadno niti ne ljubi utirati bližnjic. Bližnjice so zato, da hitreje prideš na cilj. Od prvotnih poti se ne razlikujejo samo po dolžini, ampak tudi po videzu in občutku, ki ga imaš, ko nanje polagaš korak. Navadno so bolj razdrapane, blatne ali kamnite in nasploh bolj negotove in za hojo neprijetne; ne le zato, ker jo po njih ubira večina ljudi, ampak tudi zato, ker po strmih bregovih potekajo manj povprek in bolj naravnost proti cilju – navzgor. Taka pot je izpostavljena eroziji.

Na bližnjice spominja doping. Z njegovo pomočjo je pot do cilja - zmage ali rekorda - hitrejša. Ne gre niti brez erozije, moralne in fizične, ki pa ju uporabniki dopinga lahkega srca vzamejo v zakup. Najbrž je vzrok v tem, da živimo v družbi, kjer je tveganje nekaj vsakdanjega, celo pozitivnega in kjer ni več simbolnega reda sprejetih pravil, ki bi nam predpisovala, kako naj se obnašamo. Vse svoje vzgibe od sloga oblačenja, etnične pripadnosti, spolne usmerjenosti itd. do doseganja rekordov vedno bolj doživljamo kot stvar izbire. Vse je osvojila "refleksivnost", vse dojemamo kot nekaj, kar se je moč naučiti in za kar se je moč preprosto odločiti. Množično jemanje dopinga je odsev postmodernega spleta dejavnikov, za katerega je značilna človekova nagnjenost k eksperimentiranju s svojim življenjem.

Goebels je menda rekel: 'Ko slišim besedo "kultura", sežem po pištoli.' 'Ko slišim besedo "kultura", sežem po čekovni knjižici,' pravi cinični producent v Godardovem Le Méprisu. Levičarsko geslo obrne Goebelsovo izjavo: 'Ko slišim besedo "pištola", sežem po kulturi.' Kultura je lahko učinkovito protiorožje pištoli. Izbruh nasilja tli v človekovi nevednosti in omejenosti. Toda to idejo spodkopava vzpon nečesa, kar filozof in psihoanalitik Slavoj Žižek imenuje 'postmoderni rasizem', za katerega je značilna neobčutljivost za premislek – tako se neonacistični obritoglavec, ki pretepa črnce, zaveda, kaj dela, a to vseeno počne. [1]

Tudi športnik, ki jemlje doping, ve, kaj počne, pa ga vseeno jemlje. V svoji nevednosti ali omejenosti nad seboj izvaja nasilje, a mu kultura tega očitno ne pomaga preprečiti - je popolnoma neobčutljiv za premislek, kar se, ko ga razkrinkajo, praviloma kaže v skrajno neokusnem pojasnjevanju početja, ki se mu vdaja.

Stari so rekli: 'Kar se mora, ni težko.' Podobno je Kant formuliral kategorični imperativ: 'Svojo dolžnost zmoreš izpolniti, zato ker jo moraš.' Običajni negativni pristavek tej formuli je definicija moralnega zadržka: 'Tega pač ne moreš storiti, zato ker ne smeš.'

Danes je Kantov 'Zmoreš, ker moraš,' obrnjen na glavo v 'Moraš, ker zmoreš.' To je pomen viagre – pravi Žižek v svojem sijajnem eseju iz leta 1999 -, ki obljublja obnovo moške erekcije na povsem biokemičen način in obide vse psihične težave. Zdaj, ko za erekcijo poskrbi viagra, ni izgovora: imej seks, kadarkoli moreš; in če ga nimaš, bi se moral počutiti krivega. To je harmonizirano z modrostjo new agea, ki pravi: 'Dolžan si doseči samouresničitev in samoizpolnitev, zato ker to zmoreš.' [2]

Človek se nasiti tudi tega.

Zamenjajte viagro za doping in erekcijo za rekorde ter zmage, pa ste sredi krasnega novega sveta današnjega športa. Moraš, ker (dodobra kemiziran) zmoreš. Tihi zagovorniki dopinga vprašanje o uporabi nedovoljenih ergogenih sredstev radi zrinejo na načelno raven (vzeti sintetični vitamin C je npr. enako kot vzeti sintetični anabolni steroid ali eritropoetin, oboje je namreč vnašanje tuje substance v telo) ali pa naredijo problem iz poseganja v osebno svobodo (objavljanje imen naj bi npr. škodilo "osebni neokrnjenosti" kršiteljev). Ampak v športu, ki je onesnažen z dopingom, niso samo onesnaževalci, so tudi tisti, ob katere nesnaga pljuska. Ogoljufani so vsi, ki verjamejo, da je prav, da srce nosiš na dlani in da nimaš nobenih skrivnosti, kaj šele umazanih. Ogoljufani so zato, ker "rekord" ali "zmaga", nad katerima so se iskreno navduševali, nista vredna, da bi ju zapisali brez narekovajev. S pomočjo dopinga dosežena zmaga je zmaga na kemičen način, bližnjica do samouresničitve in samoizpolnitve (ter pogosto napolnitve mošnje), ki se na daleč izogne človeškim (miselnim, duševnim, celo biološkim) omejitvam športa. Na koncu koncev pa je tako zmagovanje tudi poseganje v integriteto ljudi, ki šport spremljamo in verjamemo v veljavnost športnih in univerzalnih pravil obnašanja. Držo sodobnega kršitelja lepo ilustrira misel iz eseja Slavoja Žižka Nikomur ni treba biti zloben[3] o "liberalnih komunistih", katerih cilj ni 'služiti denar, ampak spreminjati svet (in pri tem zaslužiti še več denarja).' Navzven torej plemeniti cilji, osebna rast, domnevno pogumno trkanje na skrajne meje človeških zmogljivosti, vzorništvo … v oklepaju pa prevara, pohlep, bolno častihlepje.

Z dopingom onesnaženi šport je podoben totalitarnemu sistemu. Totalitarna moč gre dlje od tradicionalne avtoritarne, ki preprosto zahteva, da se pokoriš njenim zahtevam. 'Totalitarna moč zahteva, da opravljaš svojo dolžnost in pri tem uživaš. (Tako deluje totalitarna demokracija: ni dovolj, da ljudje sledijo vodji, morajo ga tudi ljubiti.)'[4] Postmoderni totalitarni šport pričakuje isto: ni dovolj, da ga prenašaš, pričakuje, da ga boš občudoval, nagrajeval in obsipaval s častmi.

Včasih, ko smo samo "vedeli", so veljala strožja (a ne slabša) pravila obnašanja. Danes, ko ne le da vemo, ampak se tega vsevprek tudi "zavedamo", je svet veliko bolj odprt in sprejemljivih je vedno več različic obnašanja. Zdi se, kot da je vse samo stvar izbire, podlaga izbiranju pa zgolj in samo "kar mi godi".

Meni kljub tako spremenjeni duhovni pokrajini ostaja všeč hoja po daljših poteh, na katerih je manj erozije kot na bližnjicah.

Janez Penca


[1] Slavoj Žižek, You May! Slavoj Žižek on the Meaning of Viagra, LRB, 18. marec 1999
[2] Slavoj Žižek, You May! Slavoj Žižek on the Meaning of Viagra, LRB, 18. marec 1999
3 Slavoj Žižek, Nobody has to be vile, LRB, 6. april 2006