KJE JE GOLF SMISELN
01. okt 2005
Sečovlje: 18 lukenj
Španija je lani na mediteranski obali zgradila 700 000 hiš, v glavnem za tujce. Regije Alicante-Almeria-Murcia so en sam gozd gradbišč, dvigal, buldožerjev in napol zgrajenih igrišč za golf: to je prizorišče, kjer globalne finančne družbe ustvarjajo nekaj, kar tržijo kot "novo Florido" in "Costo del golf".
Golf in voda sta dvojni ključ za prodajo luksuznih domov. Na Portugalskem in v južni Španiji je okrog četrt milijona tako imenovanih sekundarnih domovanj, katerih lastniki so v glavnem tujci, Britanci, Nemci in Francozi. Te hiše se prodaja bistveno dražje, če so v bližini igrišča za golf. V treh omenjenih regijah jih skupaj načrtujejo okrog 120. Povprečno igrišče z 18 luknjami pokriva približno 360 000m2 površine in zahteva, da se ga zaliva skoraj 300 dni v letu. Nizozemski vodni inženir Robert Voogd, ki projektira varčnejše zalivanje zelenic, pravi, da povprečno igrišče z 18 luknjami v sušnem mediteranskem podnebju na leto lahko porabi toliko vode, kolikor je porabi mesto z deset tisoč (10 000!!!) hišami.
In vendar je povsem očitno, da lastniki luksuznih domov ne vedo, predvsem pa ne občutijo, kako usodno sta njihov denar in želja po uživanju spremenila življenja ljudi, ki v tej sušni pokrajini živijo že od nekdaj. Uživajo pač s tesno zatisnjenimi očmi. "Vreme je lepo, a veliko bolj vroče, kot smo pričakovali," pravi Britanka Mary iz mesta Southend-on-Sea, ki prebiva v eni od 1500 hiš v letovišču Mosa Trajectum. Letovišče so na obrobju Murcie zgradili okrog igrišča za golf z 18 luknjami. "Nobenih omejitev glede vode ni. Vsak dan se lahko kopamo po mili volji, sicer pa vodo, kolikor je porabimo, tudi plačamo."
Domačini pa drugače: Gospodinja Sylvie Vasquez iz Murcie preklinja odvisnost lokalnega gospodarstva od turizma. "Nas so vedno učili, naj porabimo čim manj vode. Nikoli se ne kopamo v kadi, samo prhamo se. Voda je tukaj veliko dražja in dragocenejša kot kjerkoli drugje v Španiji, zato jo porabimo manj kot drugod. Suša bo ljudem vzela zaslužek, saj smo bili od nekdaj predvsem kmetje. Eden od pridelovalcev pomaranč je moral prenehati namakati 15000 dreves. "Svoj vodni zbiralnik sem osušil, več vode pa mi ne pripada. 200ha sadovnjaka se bo spremenilo v puščavo. Kaj lahko storim? Nič."
Morda boste rekli, da je španska mediteranska obala pač nekaj povsem drugega kot najsevernejši del Sredozemske obale. Je, a zaradi suše tarna že tudi Slovenija, in v resnici dokaj redne hude in zmerne ciklične suše v Evropi segajo preko celotne Portugalske, Španije, južne Francije, severne Italije, Avstrije, Slovenije, Madžarske in severne Srbije. In če naše suše tudi so samo naravni ciklus, od nas zahtevajo, da se obnašamo temu primerno – naravno. Noben prenos vode z enega kraja na drugega ne zagotavlja trajnostne rabe te dobrine. Samo problem se preseli drugam. In vedno je tako, da se preseli k revnim in jih dela še revnejše. Če je v sečoveljski igri golfa res 620 000m2 kmetijske zemlje in če bi ta igrišča potrebovala pol manj zalivanja kot omenjena španska (samo 150 dni na leto), bi po izračunih prej omenjenega strokovnjaka še vedno porabila toliko vode kot mesto z okrog 10 000 hišami.
Slovenija morda še ima priložnost, da kakšno stvar pusti tako, kot je bila stoletja. Da so ljudje preživeli na sečoveljski zemlji, je dokaz, da so živeli prav. Razsodni državi ni v čast, da v času, ko že vsak osnovnošolec čivka o škodi, ki jo nespodobno bogata in potratna manjšina človeštva z uživaškim življenjem dela naravi, podpira spreminjanje obdelovalne zemlje v igrišča zanjo. To, kar se pri nas dogaja zdaj, so drugi že preskusili. Irci so si npr. včasih pridelovali vso hrano in meso ter lovili ribe. Živijo pač na dobro namočenem zelenem otoku, ki je od vseh strani obdan z morjem. Bili so samozadostni. Potem je prišla skupna evropska kmetijska politika s subvencijami. Najprej za rejo ovac. Polja so spremenili v pašnike in otoku so zavladale ovce. Tudi popasle so ga do gole prsti, tako da je ponekod nastopila huda erozija. Potem je iz Bruslja prišel nov signal: kmečki turizem. Pašniki so se začeli spreminjati v igrišča za golf. Irci so začeli jesti ciprski krompir in nizozemsko surovo maslo. Zadnja leta je dežela gospodarsko zelo uspešna, ker je med drugim postala odskočna deska čezatlantskih družb na poti v Evropo. Predvsem tisti, ki so obogateli, tudi močno hvalijo Evropsko zvezo. A Irci, ki po dolgih letih v tujini obiskujejo domovino, ugotavljajo, da je kapitala, ki se meri z denarjem, sicer dovolj, hudo pa se izčrpava neka druga glavnica, ki ji pravimo socialni kapital, to pa so človeška vzajemnost, medsebojno zaupanje, zaupanje ustanovam, pa tudi pregovorna irska človeška toplina.
Slovenija se nezaznavno z drobnimi, a hitrimi koraki spreminja v deželo zgrešenih prioritet. Majhna kot je, bo čez noč postala menažerija vseh mogočih neumnosti, ki se jih ne bo lahko znebiti. Razni "adrenalinski parki", v gozdovih izsekane poti za čudne vožnje z nenavadnimi vozili, odurna in nevarna poletna sankališča, flote čolnov in splavov na gorskih rekah, zimsko nasilje motornih sani in seveda najnovejša domislica, da nam brez golfa za vsakim zelnikom ni prebiti – vse te abotnosti bi bilo mogoče kolikor toliko znosno prebaviti, če bi bila Slovenija prostrana kot Kanada. Tako pa nam bo odtekla med prsti, ne da bi vedeli kdaj.
Pa še o obči koristnosti golfa za narodno zdravje. Tiste odpuščene tekstilne, usnjarske in druge delavke ter delavci, ki si iz globalizacijskih razlogov ne morejo krepiti zdravja z vihtenjem palic po zelenicah, naj si tega ne ženejo k srcu. Nekega svetovno uglednega športnega trenerja so vprašali, kam bi golf uvrstil na lestvici aerobnih športov. "Golf? Takoj za kajenjem cigar," je odvrnil.
Janez Penca
Španija je lani na mediteranski obali zgradila 700 000 hiš, v glavnem za tujce. Regije Alicante-Almeria-Murcia so en sam gozd gradbišč, dvigal, buldožerjev in napol zgrajenih igrišč za golf: to je prizorišče, kjer globalne finančne družbe ustvarjajo nekaj, kar tržijo kot "novo Florido" in "Costo del golf".
Golf in voda sta dvojni ključ za prodajo luksuznih domov. Na Portugalskem in v južni Španiji je okrog četrt milijona tako imenovanih sekundarnih domovanj, katerih lastniki so v glavnem tujci, Britanci, Nemci in Francozi. Te hiše se prodaja bistveno dražje, če so v bližini igrišča za golf. V treh omenjenih regijah jih skupaj načrtujejo okrog 120. Povprečno igrišče z 18 luknjami pokriva približno 360 000m2 površine in zahteva, da se ga zaliva skoraj 300 dni v letu. Nizozemski vodni inženir Robert Voogd, ki projektira varčnejše zalivanje zelenic, pravi, da povprečno igrišče z 18 luknjami v sušnem mediteranskem podnebju na leto lahko porabi toliko vode, kolikor je porabi mesto z deset tisoč (10 000!!!) hišami.
In vendar je povsem očitno, da lastniki luksuznih domov ne vedo, predvsem pa ne občutijo, kako usodno sta njihov denar in želja po uživanju spremenila življenja ljudi, ki v tej sušni pokrajini živijo že od nekdaj. Uživajo pač s tesno zatisnjenimi očmi. "Vreme je lepo, a veliko bolj vroče, kot smo pričakovali," pravi Britanka Mary iz mesta Southend-on-Sea, ki prebiva v eni od 1500 hiš v letovišču Mosa Trajectum. Letovišče so na obrobju Murcie zgradili okrog igrišča za golf z 18 luknjami. "Nobenih omejitev glede vode ni. Vsak dan se lahko kopamo po mili volji, sicer pa vodo, kolikor je porabimo, tudi plačamo."
Domačini pa drugače: Gospodinja Sylvie Vasquez iz Murcie preklinja odvisnost lokalnega gospodarstva od turizma. "Nas so vedno učili, naj porabimo čim manj vode. Nikoli se ne kopamo v kadi, samo prhamo se. Voda je tukaj veliko dražja in dragocenejša kot kjerkoli drugje v Španiji, zato jo porabimo manj kot drugod. Suša bo ljudem vzela zaslužek, saj smo bili od nekdaj predvsem kmetje. Eden od pridelovalcev pomaranč je moral prenehati namakati 15000 dreves. "Svoj vodni zbiralnik sem osušil, več vode pa mi ne pripada. 200ha sadovnjaka se bo spremenilo v puščavo. Kaj lahko storim? Nič."
Morda boste rekli, da je španska mediteranska obala pač nekaj povsem drugega kot najsevernejši del Sredozemske obale. Je, a zaradi suše tarna že tudi Slovenija, in v resnici dokaj redne hude in zmerne ciklične suše v Evropi segajo preko celotne Portugalske, Španije, južne Francije, severne Italije, Avstrije, Slovenije, Madžarske in severne Srbije. In če naše suše tudi so samo naravni ciklus, od nas zahtevajo, da se obnašamo temu primerno – naravno. Noben prenos vode z enega kraja na drugega ne zagotavlja trajnostne rabe te dobrine. Samo problem se preseli drugam. In vedno je tako, da se preseli k revnim in jih dela še revnejše. Če je v sečoveljski igri golfa res 620 000m2 kmetijske zemlje in če bi ta igrišča potrebovala pol manj zalivanja kot omenjena španska (samo 150 dni na leto), bi po izračunih prej omenjenega strokovnjaka še vedno porabila toliko vode kot mesto z okrog 10 000 hišami.
Slovenija morda še ima priložnost, da kakšno stvar pusti tako, kot je bila stoletja. Da so ljudje preživeli na sečoveljski zemlji, je dokaz, da so živeli prav. Razsodni državi ni v čast, da v času, ko že vsak osnovnošolec čivka o škodi, ki jo nespodobno bogata in potratna manjšina človeštva z uživaškim življenjem dela naravi, podpira spreminjanje obdelovalne zemlje v igrišča zanjo. To, kar se pri nas dogaja zdaj, so drugi že preskusili. Irci so si npr. včasih pridelovali vso hrano in meso ter lovili ribe. Živijo pač na dobro namočenem zelenem otoku, ki je od vseh strani obdan z morjem. Bili so samozadostni. Potem je prišla skupna evropska kmetijska politika s subvencijami. Najprej za rejo ovac. Polja so spremenili v pašnike in otoku so zavladale ovce. Tudi popasle so ga do gole prsti, tako da je ponekod nastopila huda erozija. Potem je iz Bruslja prišel nov signal: kmečki turizem. Pašniki so se začeli spreminjati v igrišča za golf. Irci so začeli jesti ciprski krompir in nizozemsko surovo maslo. Zadnja leta je dežela gospodarsko zelo uspešna, ker je med drugim postala odskočna deska čezatlantskih družb na poti v Evropo. Predvsem tisti, ki so obogateli, tudi močno hvalijo Evropsko zvezo. A Irci, ki po dolgih letih v tujini obiskujejo domovino, ugotavljajo, da je kapitala, ki se meri z denarjem, sicer dovolj, hudo pa se izčrpava neka druga glavnica, ki ji pravimo socialni kapital, to pa so človeška vzajemnost, medsebojno zaupanje, zaupanje ustanovam, pa tudi pregovorna irska človeška toplina.
Slovenija se nezaznavno z drobnimi, a hitrimi koraki spreminja v deželo zgrešenih prioritet. Majhna kot je, bo čez noč postala menažerija vseh mogočih neumnosti, ki se jih ne bo lahko znebiti. Razni "adrenalinski parki", v gozdovih izsekane poti za čudne vožnje z nenavadnimi vozili, odurna in nevarna poletna sankališča, flote čolnov in splavov na gorskih rekah, zimsko nasilje motornih sani in seveda najnovejša domislica, da nam brez golfa za vsakim zelnikom ni prebiti – vse te abotnosti bi bilo mogoče kolikor toliko znosno prebaviti, če bi bila Slovenija prostrana kot Kanada. Tako pa nam bo odtekla med prsti, ne da bi vedeli kdaj.
Pa še o obči koristnosti golfa za narodno zdravje. Tiste odpuščene tekstilne, usnjarske in druge delavke ter delavci, ki si iz globalizacijskih razlogov ne morejo krepiti zdravja z vihtenjem palic po zelenicah, naj si tega ne ženejo k srcu. Nekega svetovno uglednega športnega trenerja so vprašali, kam bi golf uvrstil na lestvici aerobnih športov. "Golf? Takoj za kajenjem cigar," je odvrnil.
Janez Penca