KAKO TRŽITI REKO
Ožmimo Krko
V glasilu Mestne občine Novo mesto v zvezi z uvedbo režima plovbe motornih plovil po Krki piše, da je bila ta vrsto let "odtujena od življenja mesta". Uboga reka je dočakala, da se je je usmililo perverzno svobodoumje in jo sklenilo spremeniti v prometnico. Šele tako z vsem sijajem stopa v mestno življenje. To je podobna logika kot prepričanje, da se je "ureditveni načrt Športnega parka Portoval začel uresničevati z izgradnjo nakupovalnega centra Tuš in garažno hišo ob upravni zgradbi stadiona" (isti vir). In imamo zdaj križanca med velikansko trgovino, športnimi tereni, obračališčem za avtobuse in parkirišči. Dobro je, da se ljudje, ki še hodijo sem, ne zavedajo, kako lep športni park bi lahko imeli, če bi se ga od samega začetka lotil kdo z drugačnim obzorjem, kot ga imajo njegovi sedanji spreminjevalci.
Namesto da bi oblast napela vse sile in bencinske more rešila vsaj Glavni trg, je promet spravila še na reko. Plovila na motorni pogon – električni ali bencinski - naj bi močno popestrila novomeški turizem in za nekaj ur podaljšala zadrževanje turistov v Novem mestu. Decembra se je nekomu utrnila sijajna zamisel, da bi na motornem splavu otroke lahko obiskal Miklavž (ali oni na njem pričakali njega). Otroci so bili vedno hvaležen ščit, za katerim odrasli poskušajo udejanjati svoje muhe. No, če bi turiste na splavu v mrzlem decembru zasidrali sredi reke, bi njihovo zadrževanje v dolenjski metropoli res lahko podaljšali za več ur. Plavati v decembrski Krki bi bil pač prevelik izziv njihovemu zdravju.
Hiperaktivni osvajalci prostora so prižgali zeleno luč za kolonizacijo še enega dela javnega dobrega, ki bi to moralo ostati po svoji naravi. Reka, ki nenehno odteka, je namreč neulovljiva ter kot taka od vseh in od nikogar. Krka ima turistične adute, ki jih v času boja za uvedbo "režima plovbe" noče omenjati nihče: mir čarobnega zelenega ogledala mesta, pa zgodbe pernatih prebivalcev obrežnega grmovja, seveda le tam, kjer ga človekov smisel za "red" še ni izkrčil. Tudi ribam ni vseeno, čeprav se ne oglašajo. Ali je to vredno žrtvovati prevažanju na motornih splavih?
Krka sama po sebi se je, podobno kot narava nasploh, svojim človeškim pokroviteljem zazdela premalo koristna. Pred njeno lepoto sicer ostajajo brez besed, a jim samoljubje ne da miru, da je ne bi s svojim pečatom želeli še malce polepšali. Prepričanje, da ji lahko dodajo vrednost tako, da jo "ponudijo ljudem", je znamenje antropocentrične neotesanosti, zaradi katere nam ne le reke, ampak ves svet vedno hitreje odteka med prsti. Vode smo "naredili zase" že s tem, da vanje spuščamo svoje odplake, pa naj bodo očiščene ali ne. Danes je pač treba do sprevrženosti iztržiti vse: naravne vire, zdravje, bolezen, revščino, vsakršno drugačnost in celo smrt – kaj ne bi torej še reke, če nam je že pri roki.
"Nosilce razvoja" anahronistični predmoderni instinkt žene, da ljudem ves čas nekaj "ponujajo", da nenehno spreminjajo in osvajajo prostor in gradijo nekaj novega, v tem primeru spravljajo na reko plovila, na bregove pa pristanišča in priveze zanja. Videti je, da s prav posebnim zadovoljstvom drezajo v še kolikor toliko nedotaknjeno naravo, v njej puščajo sledove in delujejo v skladu s pregovorom Kjer osel leži, tam dlako pusti.
Danes je ljudem, ki po svetu ne hodijo s čvrsto zatisnjenimi očmi, jasno, da je zgraditi nepotrebno nakupovalno središče, spremeniti vrt ali park v parkirišče, obzidati bregove potoka in ga spremeniti v kanal, kaj meliorirati, podreti in ponovno pozidati - mačji kašelj. Veliko težje se je čemu odpovedati, česa ne narediti, ne zgraditi in ne spremeniti, pustiti kak vrt ali park taka, kot sta že dolgo in izpustiti kako vožnjo z avtom. Zelo težko je tudi zgraditi pločnik, kolesarsko stezo ali zdravo streho nad otroškim vrtcem.
Ko sem že pri vrtcih, se sprašujem, kako da se mestnim skrbnikom bolj ne mudi, da bi s streh vrtcev in šol strokovno odstranili več desetletij staro azbestno kritino in jo nadomestili z zdravju neškodljivo? To bi bilo za dobro naših otrok koristneje kot ponujajoča se možnost, da bi jih decembra s splava na Krki pozdravljal Miklavž. Saj ne gre za denar. Tega je vedno premalo. Gre samo za pamet, ki določa prioritete, kam bo tisto malo denarja šlo. (Zgodovinsko gledano pa je denarja vendarle bistveno več kot kdajkoli poprej.)
Krka si zasluži, da jo pustimo, kakršna je. Naj bo njena mirna zelena gladina počitek za oči, njen brezšumni tok pa povabilo k tišini. Plovila in turisti bodo nanjo prinesli hrup in vizualno onesnaženje in ji krnili značaj. Dovolj bi bilo, če bi poskusili obuditi čolnarjenje. V tem primeru bi bila gostota prometa po Krki odvisna samo od tega, koliko so se ljudje pripravljeni upirati v vesla.
Ko sem na enem od srečanj v zvezi z "razvojem" športnega parka Portoval ustvarjalca nakupovalnega središča in parkirne zgradbe ob stadionu vprašal, kako si je mogel predstavljati sožitje športa in rekreacije z rekami avtomobilov, ki pošiljajo vadečim v pljuča izpušne pline, me je navihano pogledal in dejal: "Tako je želela javnost." Občutek imam, da ima ista javnost prste vmes tudi pri motorni plovbi po Krki.
Če bi le vedel kako, bi ji prisolil eno okrog ušes.
Janez Penca
PRIPIS
Po tistem, ko sem v DL objavil svoje mnenje o spuščanju motornega splava na Krko, sta kot odziv nanj novinarka Breda Dušič Gornik in direktor Kompasa Novo mesto Matjaž Pavlin v Dolenjskem listu objavila fotografijo detajla Krkinega brega z nekaj poginulimi ribami in smetmi ter naslednje besedilo:
Reka Krka v resnici ni vedno čarobna in zelena, je pa vsekakor dobro ogledalo mesta. Čeprav ribe molčijo, pa tele na fotografiji vsekakor govorijo svojo zgodbo … "Vsi, ki znajo realno in pozitivno razmišljati, se strinjajo, da bo splav na Krki samo dobrodošel, in sicer tako za ribe, ker posebej ob nizkem vodostaju plovilo premeša in prezrači vodo, kot tudi za umazanijo, ki se nabira na nekaterih mestih, saj po taki umazaniji ne bomo mogli prevažati turistov, ampak bo treba reko čistiti. Od leta 2003, odkar so pristojni pripravljali uredbo in odlok o plovbi, je bila v to vključena vsa strokovna javnost in upoštevani vsi utemeljeni predlogi oz. obveznosti," je prepričan Matjaž Pavlin, direktor Kompasa Novo mesto, ki je tudi posnel fotografijo. (Besedilo: B. D. G., foto: M. P.)
Globina in iznajdljivost odziva na moje mnenje o smiselnosti spuščanja motornega splava na Krko sta mi vzela sapo.
Morda bi veljalo zamisel o prezračevanju rek z motornimi splavi zaščititi s patentom; morda bi bilo treba turiste spraviti na vse slovenske reke in potoke, v katerih plavajo smeti in poginule ribe. Avtorja sta jasno zapisala, da bo treba Krko čistiti zaradi turistov. Pokazala sta svoj (realističen in pozitivno razmišljujoči) odnos do Krke ter slabo razumevanje mojega preprostega članka: reke očitno ni vredno čistiti zaradi nje same, zato potrebujemo "višji" cilj – turiste. Pa smo znova pri človeški samozaljubljenosti: vse, kar je, mora biti za nekoga, ničemur ne pustimo, da bi bilo "kar tako", samo po sebi in samo zase. Iz odziva na svoje pisanje sem se tudi nečesa naučil: Naravi najbolj škodijo realisti in pozitivno razmišljujoči, zato bom še naprej idealist in negativec.
Janez Penca