Kako so se razvili razviti

Ne glej, kaj počnem, temveč poslušaj, kaj ti govorim

Zgodovina razkrinkava mit o svobodni trgovini in ponuja stare, preskušene recepte, po katerih pa nerazvitim ne pustijo posegati. 

Kot političnega analitika vas pošljejo v državo Tretjega sveta. Dežela ima najvišje povprečne carine na svetu, večina njenih prebivalcev nima volilne pravice, kupovanje glasov in volilne prevare so nekaj samoumevnega.

Dežela ni še nikoli nobenega uradnika zaposlila z javnim razpisom. Njene javne finance so negotove, investitorje skrbi, ker nihče ne odplačuje dolgov. Zakona o konkurenci nima, odpravila je zakon o bankrotu in ne spoštuje avtorskih pravic tujcev. Na kratko povedano, vse počne v opreki s priporočili Mednarodnega denarnega sklada, Svetovne banke in Svetovne trgovinske organizacije.

Se vam zdi kot recept za razvojni polom? Sploh ne. Govorimo o ZDA, le da se piše leto 1880, ko je bila raven ameriškega dohodka podobna dohodku današnjega Maroka in Indonezije. Kljub "napačni" gospodarski politiki in neustreznim institucijam so bile ZDA tedaj ena od najhitreje rastočih in hitro bogatečih dežel na svetu. Še posebej zanimivo postane, ko se ozremo na politiko trgovanja. Mnogi vrhunski ekonomisti, med njimi tudi Adam Smith, so Amerikancem več kot stoletje dopovedovali, naj ne ščitijo svoje industrije – točno tisto, kar današnja razvojna prava vera zahteva od dežel v razvoju.

Toda Amerikanci so dobro vedeli, kakšno igro igrajo. Mnogi so še predobro vedeli, da je Velika Britanija, ki jim je pridigala svobodo trgovanja, obogatela zaradi zaščite domače industrije in subvencij. Protekcionistična politika, ki je poganjala britansko industrijsko revolucijo, je šla celo tako daleč, da je bilo protizakonito pokopati mrtveca, ne da bi prej dokazali, da je bil mrtvaški prt stkan v britanski tkalnici.

Junak ameriške državljanske vojne in predsednik ZDA med 1868 in 1876, Ulysses Grant, je nekoč navrgel, da "bo tudi Amerika, ko bo čez 200 let iz protekcionizma iztržila vse, kar ji lahko ponudi, sprejela svobodo trgovanja." Kako daljnovidno – le da je njegova dežela s tako politiko dosegla še veliko več, kot je napovedoval.

Dejstvo je, da se bogate države niso razvile na osnovi politik in institucij, ki  jih zdaj same priporočajo deželam v razvoju. Skoraj vse so nad svojo industrijo bdele s tarifnimi zaščitami in podporami. Ko so stopile na pot razvoja, sploh niso imele osnovnih institucij, kot so demokracija, osrednja banka in poklicno državno uradništvo.

Bile so izjeme, kot sta Švica in Nizozemska, ki sta vedno trgovali svobodno. A tudi ti dve nista nikoli delovali v skladu z današnjo razvojno pravo vero. Predvsem nista sprejeli zaščite patentov in sta si radodarno stregli s tujimi tehnologijami.

Ko so obogateli, so začeli razviti od nerazvitih zahtevati, naj udejanjajo svobodno trgovino in vpeljujejo "napredne" institucije – če je bilo treba, preko kolonializma in s pogodbami, v katerih je ena stranka – vemo katera – vedno vlekla krajši konec. Vodilni nemški ekonomist srede 19. stoletja, Friedrich List, je trdil, da so na ta način razvite dežele želele "odsuniti lestev", po kateri so splezale na vrh, in revnim odvzele možnost, da bi jim sledile.

Po drugi svetovni vojni so zaradi občutkov postkolonialne krivde in politike hladne vojne nerazvitim deželam tudi na področju gospodarske politike dovolili precejšnjo svobodo. Nekaj desetletij je bilo "spodnašanje lestve" manj sunkovito. Toda v zadnjih dvajsetih letih se je okrepilo, in sicer tako, da so razvite dežele na manj razvite pritisnile z zahtevo, naj sprejmejo pravila svobodnega trgovanja, odprejo kapitalske trge in sprejmejo stroge patentne zakone.

V tem obdobju je gospodarska rast manj razvitih dežel močno usahnila. Povprečna letna rast dohodka na prebivalca se je prepolovila s 3% (med 1960 in 1980) na 1,5% (med 1980 in 2000). Rast v zadnjem desetletju in pol se je na primer v revnih afriških deželah nekoliko dvignila zaradi naložb v izkoriščanje naravnih virov, a se to na blaginji prebivalcev teh dežel ne pozna – rast bruto domačega proizvoda očitno ne povečuje neto domače srečbnosti. Zakaj je tako, menda ni treba razlagati. Sicer pa se je zmanjšala tudi rast v razvitem svetu, a kljub temu narašča prepad med bogatimi in revnimi. V svetu z omejenimi naravnimi viri je upanje na nenehno rast nič več in nič manj kot brezobzirni optimizem.

Kako naj bi se lotili tega poloma? Najprej bi bilo treba pošteno spremeniti pogoje  v zvezi z dvo- ali večstranskimi denarnimi podporami deželam v razvoju. Sprejeti bi morali dejstvo, da recepti institucij, kot so Svetovna trgovinska organizacija, Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka ne delujejo, in da ni "najboljših postopkov", ki naj bi jih uporabljali vsi od kraja.

Drugič, pravila Svetovne trgovinske organizacije bi morali napisati znova, tako da bi dežele v razvoju lahko bolj dejavno uporabljale carine in podpore.

Tretjič, spodbujati bi morali izboljšavo institucij, a tega ne bi smeli enačiti z vsiljevanjem zbirke angloameriških institucij v vse dežele; proces tudi ne bi smel biti prehiter, kajti razvoj institucij je dolgotrajen in drag postopek.

Z gospodarskimi politikami in institucijami, ki so primernejše za njihove razmere, bi se manj razvite dežele lahko razvijale hitreje. To bi dolgoročno koristilo tudi razvitim, ker bi okrepile trgovino z njimi in dobile priložnost za naložbe. Da tega razviti svet ne vidi, je posebna tragedija današnjega časa.

Avtor Ha-Joon Chang poučuje na Ekonomski fakulteti univerze v Cambridgeu. Članek temelji na njegovi knjigi Kicking Away the Ladder – Development Strategy in Historical Perspective (Spodnašanje lestve- zgodovinski pogled na razvojno strategijo), ki je izšla pri založbi Anthem Press, London. Leta 2010 je pri založbi Allen and Lane izdal knjigo “23 stvari, ki vam jih o kapitalizmu ne povedo”.