Kako se drznost zdravo razvije v pogum
Zakaj ima Peter Prevc na velikanki vsako leto vedno večji cmok v grlu?
Dolgo nisem vedel, kako bi si razložil pojav, da zelo mladi smučarski skakalci na letalnicah pogosto dosegajo izjemne daljave. Zakaj se to dogaja? Ali mar niso nujna leta izkušenj in na stotine skokov, da se mentalno prekališ in se spustiš tako rekoč z neba v brezno pod seboj?
Delni odgovor na svoje vprašanje sem našel v davno objavljenem članku (2005) nevropsihologa Paula Broksa v britanskem mesečniku Prospect, v katerem je opisal, kako je na zapuščenem vojaškem letališču sina učil šofiranja. Takole je pripovedoval:
»Glede sinovega učenja vožnje me obhajajo mešani občutki. Po eni strani mislim, da je koristno in nekako 'očetovsko', da ga poučujem neko praktično veščino, po drugi pa me je strah; če je namreč vsaj približno tak, kot sem bil pri 17-ih sam, preprosto še ni zrel za to, da bi se podal na cesto. V tej starosti sem bil samozavesten mladenič z dobro koordiniranimi zaznavnimi in motoričnimi spretnostmi, z dobrimi refleksi in solidnim poznavanjem cestno-prometnih predpisov in pravil. Manjkalo pa mi je nekaj, kar manjka vsem sedemnajstletnikom – do konca razvite povezave v čelnem režnju možganov. Struktura možganov ob rojstvu ni dokončna, ampak sledi fazam rasti in prirezovanja, možgane si namreč lahko predstavljamo kot drevo, ki ga, hkrati ko raste, tudi obrezujemo. Narava, pod čemer razumemo podedovano, in nega oziroma vpliv okolja, pod čemer v športu lahko razumemo trening, se srečujeta in modulirata velikost populacij možganskih celic ter celost njihovih povezav. Začenja se v maternici in se nadaljuje v zgodnjem otroštvu, adolescenci in tudi pozneje, pri čemer se različni predeli možganov razvijajo različno hitro. Čelni reženj, katerega funkcija je med drugim tudi zaviranje tveganega obnašaja, je med zadnjimi predeli, ki dozorijo. Polnega razcveta ne doživi pred 25. letom starosti. Ker njihovi čelni režnji še nastajajo, morda niti ni presenetljivo, da mladi vozniki povzročijo nesorazmerno veliko hudih prometnih nesreč. Raziskave v ZDA kažejo, da niso samo štirikrat pogosteje kot starejši udeleženi v prometni nesreči in trikrat verjetneje v njej izgubijo življenje, ampak tudi to, da prisotnost drugih najstnikov v avtu znatno poveča verjetnost nesreče. Tveganje se podvoji, če sta v avtu dva potnika in početveri, če so trije ali več. To se ujema z eksperimentalnimi študijami, ki kažejo, da mladi dosledno tvegajo več, če jih gledajo prijatelji. Zakaj bi torej svojega sina spodbujal, naj se nauči voziti?«
Tako se je spraševal nevropsiholog Paul Broks in je tudi našel nekaj razlogov v prid poučevanju svojega sina: družina je živela na podeželju, kjer je bil javni transport šibek, poleg tega pa je sina poznal in mu zato zaupal bolj kot njegovim prijateljem.
V dejstvu, da se centri za zaviranje tveganega ravnanja dokončno oblikujejo in povežejo šele okrog 25. leta starosti, sem delno našel odgovor na vprašanje, zakaj je med najboljšimi letalci na smučeh veliko najstnikov in zelo mladih moških. Odgovor, da je za njihov pogum pač zaslužna narava, pa ne bi bil pravilen ali vsaj ne popoln, saj vemo, koliko telesnega in mentalnega treninga ter postopnega prilagajanja (trening je adaptacija, iz te raste napredek) se skriva za letenjem v brezno pod njimi. Potem je tu še Noriaki Kasai, izjema, ki potrjuje pravilo. Kasaijevih vrhunskih nastopov na letalnicah ob njegovih 43. letih pač ne moremo pripisati še ne povsem razvitim centrom za zaviranje tveganega obnašanja. Povezave v njegovem čelnem režnju so se namreč sklenile že, ko je bil Peter Prevc še petletni kratkohlačnik. To je dobra novica tudi za Prevčevo kariero.
Vendar je dobro vedeti, od kod tako mladim ljudem tak pogum. Očitno v skakalnem športu vedo ali pa slutijo, da pogum in drznost nista eno in isto, saj premladim na letalnice ne dovolijo. Na ta način naravi omogočijo, da kolikor toliko v miru opravi svoje delo. Tako je prav, kajti narava ima vedno prav.
Janez Penca