Kako drugače do jedrske energije

Kopanje uranove rude ni tako energijsko pohlepno kot poznejše drobljenje. Če bi jedrski energiji namenili dominantno vlogo, bi bilo vse prekmalu treba mleti petkrat siromašnejše trde uranove rude z vsebnostjo urana 0,02 odstotka – tj. en del na 5000: za vsako tono uranovega oksida bi morali dobavitelji surovine skopati, zmleti in se nato znebiti okrog 5000 ton granita. Hkrati bi morala industrija začeti posegati po mehkih rudah (peščenjaku) z vsebnostjo samo 0,01 odstotka in tako za eno tono uranovega oksida skopati, zmleti in odstraniti 10.000 ton rude.

Pri tako siromašnih rudah jedrska energija zadene ob mejo, ko se energijsko ravnotežje obrne zoper njo. Če bi uporabljali še siromašnejše rude in ohranjali standarde ravnanja z odpadki na vseh stopnjah, bi proizvodnja jedrske energije zabredla v deficit: v proces bi dovajala več energije, kot bi je dobila iz njega.

Večino gornjih analiz sta opravila jedrska znanstvenika Jan Willem Storm van Leeuwen in Philip Smith. Vendar ju je industrija z močnim protinapadom prisilila, da sta svoje članke popravila: njuni podatki veljajo samo za najsiromašnejše uranove rude, kakršnih danes še ne izkoriščajo. Kljub temu njune ugotovitve ohranjajo težo, kajti nihče jima ne oporeka, da podatkov nista črpala iz verodostojnih virov, za katerimi stojijo s preverljivimi številkami opremljene raziskave.

Nasprotno pa profesor Martin Sevior z Oddelka za fiziko Univerze v Melbournu trdi, da so njune napovedi preveč pesimistične, saj naj bi npr. pri kopanju rude v enem od največjih rudnikov urana na svetu, avstralskem Olympic Dam, porabili desetkrat manj fosilnih virov energije, kot sta trdila v svojem prvem poročilu. Bistveno manj energije naj bi porabili tudi za gradnjo elektrarne in odlagališč vseh vrst radioaktivnih odpadkov. Po izračunih Martina Seviorja naj bi bilo urana še za 200 let. Svetovna jedrska zveza (World Nuclear Association) meni, da je urana ob sedanjem tempu porabe še za okrog 50 let. Kakršnikoli že so izračuni, vedno se v njih zrcali odnos do problema in življenjska zgodba tistega, ki jih pripravlja: Jan Willem Storm van Leeuwen in Philip Smith sta ob izteku sijajnih znanstvenih karier nastopila neodvisno od interesov katerihkoli skupin. Nekaj gotovo povesta tudi podatka, da je profesor Martin Sevior zaposlen na oddelku za fiziko Melbournske univerze in da ima Avstralija enega največjih rudnikov urana na svetu.

Jedrska industrija si prizadeva prikazovati krizo manjšo, kot je v resnici, češ, če bo res potrebno, bomo namesto urana kot gorivo uporabljali torij, tega pa je na pretek. Vendar ZDA, Rusija, Nemčija, Indija in Japonska že 30 let preučujejo torijeve reaktorje, a doslej še nihče ni izdelal komercialnega, ki bi kot gorivo uporabljal torij.

Nikoli se ni dvignil iz pepela lastnih napak

Druga zamisel je ponovna uporaba urana v hitrih oplodnih reaktorjih. To je možno, toda ti reaktorji so bolj zapleteni, dražji in nevarnejši, zato so jih ZDA nehale uporabljati v 70-tih letih, Velika Britanija pa je o njih nehala razmišljati leta 1994. Edinega francoskega, Superphenix, so začeli graditi leta 1974, a je elektriko začel proizvajati šele leta 1985. Še med gradnjo leta 1982 so ga z raketami napadli "eko-pacifisti" in dve sta za las zgrešili prazno sredico reaktorja. Reaktor je – daleč od svojih predvidenih zmožnosti – deloval do leta 1990, ko so ga po dveh nezgodah in avtomatski zaustavitvi po tretji začasno ustavili. Težave so bile tudi drugačne: korozija je načela hladilni sistem s tekočim natrijem, ki je začel puščati. Superphenix so zaradi ogromnih stroškov dokončno zaprli leta 1996. V zadnjih desetih letih delovanja je zaradi napak večino časa miroval in celo porabljal veliko energije samo zato, da so temperaturo natrija ohranjali nad tališčem. Končne stroške te elektrarne so ocenili na 9,1 milijarde evrov. Aprila 2004 so začeli z ugotavljanjem javnega mnenja (simpatično zveneče "lokalno partnerstvo" poznamo tudi pri nas) o načrtih za skladiščenje 5500 ton natrijevega hladilnega sredstva in 70000 ton betona. Odsluženo jedrsko elektrarno je namreč treba varno uskladiščiti (in stroške prišteti k elektriki, ki jo je proizvajala).

Trenutno ni nikjer na svetu kakega obsežnejšega poskusa, da bi se obrnili k torijevim ali hitrim reaktorjem, zato je povsem realno pričakovati, da bo v naslednjih desetih letih uran postal še dragocenejši (dražji), kot je.

Ob nenehnem naraščanju povpraševanja in upadanju preskrbe z uranom ni nemogoče, da se bo v naslednjih nekaj letih cena urana spet močno dvignila. Kanadska, avstralska in ruska vlada zaradi pomanjkanja uranove rude na svetovnem trgu najbrž ne bodo dopustile, da bi trpele njihove elektrarne, zaradi česar bo ostali svet, ki urana nima, še bolj prepuščen na milost in nemilost pešajočemu trgu.

Ker velikih odkritij ne bo, bo šla cena urana v nebo

Težave, v katere bi lahko zabredli zaradi pomanjkanja urana, je pred časom priznala tudi Svetovna jedrska zveza (WNA), ki je predstavila načrt odvijajoče se krize. Toda medtem ko se jedrska industrija zadovoljuje z razpravami o varnosti jedrskih reaktorjev, o pomanjkanju urana noče spregovoriti. Predsedujoči britanske Zveze za jedrsko industrijo Philip Dewhurst je dejal, da je zadnji čas za razmislek o zamenjavi reaktorjev, ki jim je potekel rok, "pa naj bo urana dovolj ali ne". Ob takem zavzemanju stroke za jedrsko energijo bi lahko do krize prišlo že pred letom 2013, cena urana pa bi znala poskočiti do cene plemenitih kovin. Zapraviti po 3 milijarde evrov za reaktor in jih potem v naslednjem desetletju po sili razmer zapirati bi bilo neodgovorno.

Trenutno industrija jedrske energije za naš planet ni kdo ve kako pomemben dobavitelj energije. Proizvaja namreč okrog 16% vse svetovne elektrike (toliko elektrike, kolikor je je ves svet porabil leta 1960), v pokrivanju vseh svetovnih potreb po energiji pa predstavlja le okrog 6%. Recimo, da bi se industrija jedrske energije tako okrepila, da bi v resnici postala pomembna dobaviteljica. Koliko časa bi lahko oskrbovala človeštvo, preden bi porabila vso uranovo rudo, ki bi bila dovolj bogata, da bi še zagotavljala pozitivno energijsko ravnovesje? Če bi svet oskrbovala z vso elektriko, bi vsa koristna uranova ruda na svetu zadostovala le še za 6,8 let delovanja jedrske industrije. Če bi poleg tega svetovno transportno floto na cestah in tirih gnal vodik, ki bi ga pridobivali s pomočjo jedrske energije, bi koristno življenje jedrske industrije trajalo samo še dve leti. Kot dobavitelj redkim simboličnim reaktorjem, da bi pokazala, da si vlade prizadevajo, bi – precej nesmiselno – industrija z gorivom izbrance lahko zalagala še kakšnih 40 let. Toda bistveno dejstvo je: kot resen vir jedrska energija tako, kot jo pridobivamo sedaj, nima blesteče prihodnosti.

Janez Penca