Intervju v reviji Jana z Janezom Penco

Poleti je v reviji Jana Urška Krišelj objavila pogovor s prevajalcem in založnikom biografije Michela de Montaigna, ki ga je napisala Sarah Bakewell. Ker zaradi omejenega prostora v reviji Jana ni bilo mogoče objaviti vseh misli iz pogovora, je za tiste, ki jih zanima Michel de Montaigne, oče literarne zvrsti eseja, tu objavljen celoten intervju.

Montaignev življenjepis KAKO ŽIVETI lahko z užitkom beremo kot uvajanje v njegove Eseje, ki jih v slovenščino prevaja Sovretov nagrajenec Branko Madžarevič. Eseji so monumentalno delo, ki ga je Montaigne pisal vse življenje. Prevajalec je napovedal, da bo prevedeno do leta 2016, najkasneje 2017. Eseji so knjiga z nad 1000 stranmi.

Urška Krišelj: Zanima nas kako živeti? Kateri od Montaignevih nasvetov vam je najbližje?

Janez Penca: Blizu mi je vseh dvajset odgovorov na vprašanje Kako živeti? – dvajset poglavij knjige Sarah Bakewell, o kateri je Evald Flisar dejal, da je tako izvirno zastavljena in spretno izpeljana, da bralec lahko le strmi.Teh dvajset odgovorov-poglavij skupaj namreč spleta zaščitno mrežo, ki bi nas lahko obvarovala pred udarci življenja. Pravim lahko, ker Montaigne ne poučuje, kaj šele pridiguje, on samo pripoveduje in ponuja, naj izberemo tisto, kar mislimo, da je prav. In najbolj hranljivo, kar iz njega posrkamo (ali pogoltamo, kakor kdo) je tiho, implicitno znanje. Šola nam posreduje eksplicitno znanje, ki ga seveda vsi potrebujemo. Toda podlaga modrosti je vendarle tiho znanje. Ali kot je dejal Proust: ”Modrosti človek ne dobi kar tako, odkriti jo mora sam, ko je prej prehodil pot, ki je ne more opraviti nihče namesto njega, zakaj ta pot je razgledišče na stvari življenja.”

Toda najbližje mi je odgovor, ki se glasi: “Varuj svojo človečnost!” V času verskih vojn, ki so Francijo v 16. stol. pestile skoraj štiri desetletja, in katerih konca Montaigne ni doživel, je imel priložnost spoznati grozote, ki so jih čisto navadni ljudje zagrešili nad drugimi čisto navadnimi ljudmi. Okrutnost se je Montaignu gnusila. Sovražil jo je kruto. “Za zadajanje bolečine drugemu sem tako občutljiv, da tega celo v službi razuma ne morem početi. In ko so me okoliščine (bil je sodnik v Bordeauxu) pozvale h kaznovanju zločincev, pogosto nisem zadostil pravici”, je priznal.

On, tudi sam čisto navaden človek, tako navaden, da rodovi bralcev ob branju njegovih esejev že 400 let vzklikamo “Kako je mogel toliko vedeti o meni!”, je govoril, da občutek za dobro in prav domuje v njem, da mu ga ni nihče pojasnjeval, bognedaj vcepljal. Oscar Wilde je isto izrazil na duhovito zajedljiv način, ko je dejal, da se ničesar, kar je vredno znati, ni mogoče naučiti. V nasprotju z občim prepričanjem moderna nevroznanost ugotavlja, da smo ljudje vnaprej nastavljeni za dobro in da nepošteno ravnanje od nas zahteva napor volje, ne obratno. Zato, da bi bili dobri, se nam torej sploh ni treba truditi. Preko vzgoje pa to poteka kot nekakšna moralna osmoza.

Nietzsche se je strinjal z Montaignem, da med ljudmi šteje le humano, prisrčno razumevanje, čeprav je njemu samemu to delalo težave. Spregovoril je o izrazih “prijaznega razpoloženja v medsebojnih odnosih, o nasmehih v očeh in stiskih rok, sproščenosti, ki navadno obdaja vsa človeška dejanja. Vsak učitelj, vsak uradnik to sestavino prinese tja, kjer meni, da izpolnjuje svojo dolžnost. To je trajna manifestacija naše človeškosti, njeni žarki svetlobe, da tako rečem, v kateri uspeva vse . . . Ustrežljivost, prijaznost, odprto srce…”

Montaigne je Nietzscheja tako kot miljone bralcev od 16. stol. do danes očaral z dobrohotnostjo.

UK: Kaj bi priporočili ljudem zdaj v tej (danes na novinarski redakciji so novinarke rekle da brezizhodni, brezupni) situaciji, kot da vlada apatija? Je to občutje, ki ga nekateri občutijo, odraz našega notranjega sveta ali je nalezljivo, da se vsi kar naenkrat tako počutimo? Kaj bi Montaigne porekel na to?

JP: Apatija je lahko dvoje: pomanjkanje zanimanja za okolico, za svojo usodo ter odsotnost čustev ALI udejanjanje duševnega miru (pri stoikih, h katerim se je po trike zatekal tudi Montaigne).

Midva z Montaignem bi sicer priporočila prisebnost. Pravim midva, ker sem nekaj takega, kar priporoča Montaigne (njemu pa sta to “priporočila” Seneka in Epiktet) na lastni koži pred štirimi desetletji kot atlet preizkušal sam: Opazil sem, da po zmagah nisem bil posebno evforičen, a da me tudi porazi niso posebej potrli. Na naslov državnega prvaka sem skoraj pozabil dan po tistem, ko sem ga osvojil, prav tako pa mi ni šlo do živega, kadar sem ga polomil. Pozneje mi je to moje čudno obnašanje uspelo celo ubesediti: Zmage prenašaj trezno, poraze pa prisebno!

Priporočam dobrohotnost. Prav je, da drug drugemu želimo dobro. Priporočam čim manj skrajnih razpoloženj. Danes je tako rekoč zahteva, da se nalezeš vsega: enkrat moraš biti pesimist, nato spet optimist. Pa politične stranke: vse besedičijo o enotnosti … ampak vse pod hudo različnimi zastavami. Neuresničljivo. Modra politika pa bi morala skrbeti za več enakosti med ljudmi.

Pri pesimizmu iščem dobre, pri optimizmu pa slabe plati. Tako samega sebe imuniziram pred skrajnostma obeh. Če gredo stvari rakovo pot, je pesimizem čisto navaden realizem. Sicer pa so ugotovili, da imajo pesimisti tudi dobro plat: rezervni program, za vsak primer, če bo tako hudo, kot predvidevajo. Pesimist je kanarček v rudniku in kot tak zelo koristi optimistu (ki bo preživel malce tudi na njegov račun).

Optimizem zna biti nevarno orožje. Kreditni krah leta 2008 je pridelek brezobzirnega optimizma. Vsi so prisegali na bedasti kliše, ki mu v angleščini rečejo win-win situation. Položaj, v katerem bomo vsi zmagovalci. To v končnem, porabljivem svetu, kjer se vse vrti okrog izkoriščanja naravnih virov, ni mogoče. Danes so vsi dolžni drug drugemu in dolga ne more odplačati nihče. To je sad optimizma. Lahkomiselni optimist je mesečnik, ki ob polni luni z zaprtimi očmi stopa po slemenu strehe in si žvižga veselo popevko.

Če ste me že pooblastili za priporočila, priporočam držo konstruktivnega pesimista; stvari niso dobre, vendar je v naši moči, da jih obrnemo na bolje. Montaigne pa bi dodal: “Rešitev za svet, vržen s tečajev, je le ta, da se vsak posameznik spet nasadi na tečaje ali da se nauči živeti tako, da z obema nogama ostaja na tleh.”

UK: “Dvomi o vsem!”, bi nam morebiti le pomagalo.

JP Rešetu dvoma se danes ne moremo odreči še veliko bolj kot v Montaignevih časih, ker plavamo v morju informacij, od katerih imajo mnoge izrazito nepoštene, manipulativne namene. Dvom je tudi terapija. Velika prednost skeptikov je v tem, da jim ni treba nikoli skrbeti, da bi v čemerkoli ne imeli prav. Če v debatah zmagajo, pokažejo, da imajo prav. Če izgubijo, je to samo dokaz, da so imeli prav, ko so dvomili o svojem znanju. To jih dela hkrati umirjene in zelo kljubovalne. Ali kot je dejal Montaigne (o pristnih pironskih skeptikih):

“Če predpostavljate, da je sneg črn, bodo oni trdili, da je bel. Če rečete, da ni niti eno niti drugo, morajo oni vztrajati, da je oboje. Če po presoji vztrajate, da o tem ne veste ničesar, bodo oni trdili, da pač veste. Da, in če jim s pritrdilnim aksiomom zatrdite, da o tem dvomite, se bodo spravili na vas in utemeljevali, da ne dvomite, ali pa da ne znate presojati in dokazati, da dvomite.”

“Zdaj jih boste najbrž že utišali z udarcem po nosu, a celo to jim ni mar, ker jih ne gane misel na to, da je lahko kdo nanje jezen, poleg tega pa jim tudi telesna bolečina ne povzroča večjih skrbi. Kdo pa lahko reče, da je bolečina slabša od užitka? In če jim delec kosti predre možgane in jih ubije, kaj potem? Je živeti kaj bolje kot umreti?” (Sarah Bakewell, Kako živeti?)

Dvom kot odrekanje sodbi je lahko koristno orodje, dvom kot univerzalno sumničenje pa je strup za medčloveške odnose. Je namreč v opreki z zaupanjem, s tem dragocenim raz-položenjem, ki med nami tke vezi. Zaupanje je dragocena naložba, zato ga je vredno negovati, čeprav nas od časa do časa pusti na cedilu. Tako kot nasmeh praviloma na sogovornikov obraz privabi nasmeh, tudi zaupanje na drugi strani rodi zaupanje. Dvom torej da, sumničenje ne.

UK: . … prav tako, da bi se na novo naučili sobivati z drugimi. Morebiti bomo drug drugega res potrebovali bolj kot zdaj mislimo, zadovoljni s svojo samozadostnostjo.

JP: Lahko bi si mislili, da je bil Montaigne, zaprt v svojem stolpu in obdan s knjigami antičnih velikanov, nekako odmaknjen od resničnega življenja. Ne bi se mogli bolj motiti! Konec koncev je bil dva mandata župan Bordeauxa, težavnega mesta, ki je moralo čim mirneje pluti med Scilo protestantskih in Karibdo katoliških vročičnežev.

To krmarjenje mu je dobro uspevalo, saj je imel izjemen čut za Drugega.

Montaigne zna izmenjati pogled z drugim bitjem – tudi z živaljo. Preden je to ubesedilo 20. in 21. stoletje, je vedel, da z distanco ustvarjamo razmere za dve povsem nasprotni si čustvi: machiavellijansko zlobo IN empatijo. Za oboje moramo svoje oči nekoliko odmakniti od “predmeta” opazovanja. V tem je bil Montaigne mojster. V nekem znamenitem odlomku glasno premišljuje: “Ko se igram z mačko, kdo ve, če je ne zabavam bolj kot ona mene?” In v neki drugi inačici istega besedila doda: “Drug drugega zabavava z nagajivimi potegavščinami. Če imam jaz trenutke, ko se odzovem njenemu vabilu k igri ali pa ga zavrnem, jih ima tudi ona.” Montaigne si mačkin pogled nase sposodi enako voljno, kot svojega posodi njej, in to 400 let preden je moderna znanost spregovorila o empatiji.

Vse življenje ga je tudi živo zanimalo soočenje zmagovalca in poraženca; obnašanje ljudi v konfliktu. Kaj storiti? Ali naj poraženec pokaže pogum in kljubuje, ali naj se na milost in nemilost preda zmagovalcu? Ali naj zmagovalec pokaže usmiljenje ali pa naj poraženca na mestu pokonča? Kot tenkočutni psiholog je v resničnih življenjskih situacijah, kjer bi lahko bil žrtev, vedno potegnil daljši konec. A vse o sobivanju z drugimi pove naslednji odlomek iz knjige Kako živeti?:

“Naše stoletje potrebuje njegovo prepričanje, da nobena vizija nebes, nobena predstava apokalipse in nobena perfekcionistična fantazija ne sme prevladati niti nad najdrobnejšim jazom v stvarnem svetu. Montaignu se zdi povsem nepredstavljivo, da bi lahko človek s “pokoli in poboji ustregel nebesom in naravi, kar sicer univerzalno sprejemajo vse religije”. Kdor je prepričan, da bi lahko življenje zahtevalo kaj takega, pozablja, kaj pravzaprav vsakodnevno življenje je. Tak človek pozablja, da ko gledaš kužka, ki ga držiš nad vedrom vode, ali celo mačko, ki je razpoložena za igro, gledaš bitje, ki ti vrača pogled. Nobenih abstraktnih načel, samo dva posameznika, iz oči v oči, ki drug od drugega upata na najboljše.”

UK: Opusti nadzor! Na to sem se spomnila danes, ko prebiram še eno knjigo o spregledanem poslanstvu spolnosti … Saj res, kaj je na to temo porekel Montaigne, ki je bil v teh rečeh menda zelo dejaven? Je zdravo ali ni zdravo in take reči, če vam ni nerodno?

JP: Rabelais, Erazem, Shakespeare, Montaigne so bili vendar renesančniki! Vsaj za Montaigna vemo, da je bil sila radoživ. Njegov zakon je bil po merilih njegovega časa, in ta so bila precej drugačna od današnjih, znosen do zgleden. Svoje zakonske dolžnosti je izpolnjeval nerad, “z eno ritnico”, kot se je izrazil, in je opravljal, kar je bilo nujno za spočenjanje otrok. Montaigne navaja Aristotelovo modrost: “Mož bi se moral svoje žene dotikati preudarno in trezno, kajti če bi jo objemal preveč pohotno, bi jo užitek odnesel preko meja razuma.” Zdravniki njegovega časa so tudi opozarjali, da bi lahko pretiran užitek povzročil, da bi se sperma v ženskem telesu sesirila in tako ženska ne bi mogla zanositi. Bolje je, da mož ekstazo podarja kje drugje, kjer je vseeno, kakšno škodo lahko povzroči. “Perzijski kralji”, pripoveduje Montaigne “so svoje žene vabili na svoje gostije; toda ko jih je vino resno ogrelo in so pohoto spustili z vajeti, so jih poslali nazaj v njihove sobane.” Potem so jim pripeljali vzdušju primernejšo žensko družbo.

Pri tej stvari je Cerkev držala z Aristotelom, zdravniki in perzijskimi kralji. Spovedniški priročniki tistega časa kažejo, da je mož, ki se je v grešne prakse zapletel z lastno ženo, zaslužil večjo pokoro, kot če je isto počel s kako drugo žensko. S kvarjenjem ženinih občutkov je tvegal, da bo pogubil njeno večno dušo, s čimer je izdal svojo odgovornost zanjo. Če se poročena ženska že mora nalesti razuzdanih navad, je bolje, da se jih naleze od koga drugega, ki ga taka dolžnost ne bremeni. Kot je Montaigne pripomnil, je večina žensk tako ali tako raje izbrala to možnost.

Montaigne je ženske znal očarati s humorjem, inteligentnostjo, ljubeznivostjo, celo z nekoliko preglasnim govorjenjem, ko so ga zanesle kake ideje. Če mu je bila katera všeč, je njegova vzvišenost izpuhtela v zrak: “Dvorim jim in se za njimi mečem tako ognjevito, da mi redko spodleti, da se ne bi z njimi povezal in nanje naredil vtisa, pa naj pristanem, kjerkoli že je.”

Ker je vse to in še marsikaj zapisal, mu vsaj ne moremo očitati, da bi kaj prikrival. O tem, kako intenzivne spolne izkušnje je znal pričarati svojim ljubicam, pa je bil realističen. Včasih žensko srce ni prav pri stvari, “včasih so za stvar samo z eno ritnico”. Ali pa fantazira o kom drugem. “Kaj pa če tvoj kruh pomaka v okusnejšo omako?”

In kaj naj rečem na vse to sam? Odgovor na to vprašanje naj da življenje samo.

UK:. Zmernosti se učimo. Kaj vam pomeni zmernost. Jo razumete kot eno od kapitalnih kreposti po Aristotelu?

JP: Aristotel je krepost definiral kot lastnost, po kateri se odlikuje neka vrsta. Kreposti so za nas to, kar je za leoparda hitrost in za leva moč. Krepost ušesa je, da dobro sliši, krepost očesa pa, da dobro vidi. Krepost je torej izrazito funkcionalna. Res je, zmernost je bila poleg poguma, preudarnosti in pravičnosti ena od poglavitnih kreposti antičnega sveta. Krščanstvo je dodalo vero, upanje in dobrodelnost ter degradiralo ponos, za pogane krepost, v prevzetnost, torej v greh. Renesansa je bila naklonjena drznosti, puritanci so dodali varčnost in delavnost. Konfucij je čislal sinovsko in hčerinsko poslušnost, Lao Ce pa spontanost.

Kreposti so pomembne zato, ker so opeke, s katerimi zidamo dober značaj. Zmernost, srednja pot v našem času, ki tako zelo ceni ekstreme, je balzam, ki blaži hlastanje za senzacijami. Kot učitelj sem vse delovno življenje preživel v razredu in sem zato trdno prepričan, da bi morale šole predvsem postati tovarne značajev. Etike ni moč poučevati eksplicitno kot večino drugih šolskih predmetov, pot do nje je treba najti z branjem pravih knjig in poglobljenim pogovarjanjem o njih. V šoli sem med drugim pogrešal tudi to, da bi eno knjigo (leposlovje ali stvarno literaturo) brali vse leto in se o njej pogovarjali vsaj vsak teden. Znanje brez značaja je namreč v najboljšem primeru neuporabno, v najslabšem pa pogubno. Samo pomislite na atomsko bombo, pa tudi na manjša zla, recimo doping v športu: zgleden primer vrhunskega znanja, s katerim se igrajo ljudje brez značaja.

UK: Pojdi po svetu! Pa boš videl, da doma sploh ni tako hudo. Pijemo vodo iz pipe in se ne bojimo bomb...Včeraj sem intervjuvala kolegico, ki se je vrnila iz Konga in Nubskih gora.  Kakšen luksus živimo. Kaj nam sploh manjka?

JP: V razvitem svetu nam ne manjka nič, kar je mogoče pridobivati. Mislim celo, da bi razviti svet potreboval nov Marshallov plan za boj proti preobilju, nekakšno protiutež Marshallovemu planu po drugi svetovni vojni, ki se je bojeval proti pomanjkanju v uničeni Evropi. Leta 1955 je Robert McNamara, tedaj glavni direktor Forda, na Univerzi v Alabami dejal: “Preizkus vašega rodu ne bo, kako se boste odrezali v stiski, temveč kako dobro boste prenašali razcvet.”

Naj gremo po svetu? Danes se veliko potuje kar tja v en dan, zato ker so potovanja sprejemljiva celo za denarnice zmerno premožnih. Če pa človek pomisli, da en sam potnik, ki iz Nemčije leti na počitnice na Sejšele, pri tem pridela toliko CO2 kot Bušman v vsem svojem približno štiri desetletja trajajočem življenju, lahko z razlogom spremeni klimo svojega razmišljanja.

Če bi potovali po Montaignevo, 17 mesecev iz Francije preko Švice in Nemčije v Rim in nazaj, na konjskem hrbtu (sonaravno in trajnostno), bi tudi videli in doživeli bistveno več, kot vidijo in doživijo današji svetovni popotniki, ki kot po tekočem traku preletavajo celine in oceane. Danes gre v resnici za cilje, o poti govorijo samo še priročniki za osebno rast. Vendar se ne bi branil izleta v Perigord na Montaignev grad pogledat njegov stolp in okroglo knjižnico – recimo z avtobusom. Poln avtobus potnikov je energijsko prijaznejši prevoz kot vlak, da o letalu ne govorim.

Ampak ljudje, ki okrog sebe sejejo dobroto, naj kar potujejo: zdravniki brez meja, Tomo Križnar … Njihova široka srca odtehtajo ogljikov dioksid, ki ga pri tem proizvedejo.

UK: Kaj porečete na vse te materialne dobrine, ki jih pošiljamo sosedom v nekdanjo Jugoslavijo (ob letošnjih poplavah)? Kaj to govori o nas? Kaj bi na to porekel Montaigne?

JP: Prav je, da delamo tako. Pravzaprav ni dobrodelnost nič posebnega, že v krščanskem srednjem veku je veljala za krepost in je normalen vzgib tistega dela naše genetske in predvsem socialne dediščine, ki nas 10-odstotno dela čebele. 90-odstotno smo sicer še vedno šimpanzi, ki se ravsajo za vire, status, posedovanje in partnerje. Pa še nekaj: Bognasvaruj tega, da bi se zato, ker komu pomagamo, valjali v samozadovoljstvu in navdušenju nad svojo plemenitostjo, češ kako smo mi vsi skupaj “eni dobri ljudje”.

Montaigne je bil gostoljuben človek. V času verskih vojna in vmes, ko so se brezposelni vojaki potikali po Franciji in ropali, kogar in kar se je še dalo oropati, so bila vrata njegovega gradu vedno nezaklenjena in vratar pravzaprav ni bil čuvaj, temveč postaren mož, ki je prijazno sprejemal popotnike. Meni bi bil gostitelj Montaigne všeč – gostom namreč ni težil s protokoli in narejeno gostoljubnostjo, ampak jim je pustil, da so se pri njem kar malce izgubili in res počeli tisto, kar jim je bilo ljubo.

Sočutje je naravna nastavitev normalnih ljudi. Tudi ekonomist Adam Smith, ki je izumil nevidno roko trga – ta naj bi poravnavala vse gube našega življenja – je samoumevno govoril o prvini, ki korigira njene gibe: o sočutju.

Že nekaj časa je znano, da nas bolj osrečuje, če kaj damo, kot če kaj dobimo. In če tisto, kar damo, koristi prejemniku, imamo dve zadovoljni stranki. To je danes redkost.

UK: Najprej se moraš roditi...Izvedeti, za kaj si sploh prišel na ta svet? Se odrešiti bremena ega, pričakovanj ... Kaj vse je še s temmislil?

JP: Kaj je smisel življenja? Menda to, da v življenje prinašamo več smisla!? Montaigne se je rodil leta 1533, v stoletju, ko je bilo “normalno”, da je prvo leto starosti preživel samo vsak drugi otrok. Malega Michela so takoj oddali v neko kmečko hišo na posesti njegovega očeta Pierra, ki je menil, da je prav, da otrok od vsega začetka začuti vonj ljudi, ki jim bo pozneje gospod. Poleg okusa mleka kmečke dojilje, seveda. Ko so ga po letu dni vzeli domov, je padel v očetov drugi vzgojni eksperiment. Pierre je najel učitelja latinščine, nekega Nemca Horsta, ki je pozneje postal v Franciji znamenit zdravnik. Z dečkom se je smelo govoriti samo latinsko. V ta namen so se nekaj latinščine naučili tudi posli v hiši, pa seveda mama in oče. Poskus je trajal šest let in tako je Michelov materni jezik postala pravzaprav latinščina. Po šestih letih poskusa mu je bila francoščina enako tuja kot arabščina. Nato ga je oče poslal v šolo v Bordeaux in tam je bil mali latinec prava zvezda. Spominja pa se, da je ta zvezda začela bledeti, ker se mu pač v druščini šibkih sošolcev ni bilo treba učiti.

Montaigna so na pot premišljevanja o življenju napotili klasični pisci Plutarh, Seneka, Ovid in drugi. Od njih se je naučil, da so nizka pričakovanja najboljši recept za srečo. Posvojil je stoiški pregovor amor fati, ljubi svojo usodo: človek mora sprejemati življenje tako, kot mu prihaja naproti, voljno, ne da bi se vdajal jalovemu hrepenenju po tem, da bi reči spreminjal. Ta “zvijača” je bila zanj naravna. “Če bi moral znova živeti,” je pisal vedro, “bi živel tako, kot sem doslej.”

Stoiška modrost je vsekakor umetnost tanjšanja ega. Ob neki priložnosti si je predstavljal, da leti v nebo, da bi lahko gledal dol in videl, kako nepomembne so vse človeške skrbi s take razdalje.To je počel tudi Seneka. A včasih je dovolj že to, da stopimo na kak klin višje na lestvi, s katere opazujemo življenje, in že se nam pokaže drugačna podoba.

Ko beremo Montaignev življenjepis, z odprtimi usti strmimo nad njegovo modernostjo. Montaigne ve, da naš cilj ni nebo, kot nam dopovedujejo današnji motivacijski govorci, on ni tako kot oni z obema nogama čvrsto zasidran v … zraku … temveč stoji na blatnih, zemeljskih tleh. Ve, da je v sami človekovi naravi, da je omejen in da za polno življenje, kamor poleg določene mere svobode sodita tudi varnost in občutek zakoreninjenosti v neko tradicijo, potrebujemo vsaj metaforični akvarij. Če ta akvarij raztreščimo, se pred nami ne bo odprla brezmejna svoboda, temveč bo nastopila paraliza.

UK: Ta je težka. Najbrž najtežja. Preživi ljubezen in izgubo. In zaupaj naprej...da niso vsa drevesa trhla, kot bi rekla Neža Maurer ...

JP: Montaigne je bil kot mladenič obseden s smrtjo. Nič nenavadnega, ko pa je tako nenasitno hlastala po njegovih najbližjih. Od njegovih šestih otrok je preživela in odrasla samo ena hči. V nesmiselni nesreči pri igri, podobni današnjemu tenisu, mu je umrl brat. V glavo ga je zadela žogica in pet ur po tem je izgubil zavest in umrl, najbrž zaradi možganske krvavitve.

Najhuje pa ga je prizadela smrt prijatelja La Boetieja; razlog za njuno prijateljstvo je opisal z danes že pregovornim “ker je bil on in ker sem bil jaz”. Nekatere človeške reči presegajo izrazno moč besed, zato je o njih najbolje molčati.

Montaigne je šele preko groze človeške minljivosti vstopil v polno življenje. Morda so mu v začetku preveč gospodovali njegovi filozofi, ki so mu iz davnine dopovedovali: “Ničesar ne imejmo v mislih pogosteje kot smrt.” In on sam je zapisal: “Vsak trenutek si v domišljiji upodobimo vse njene vidike. Ob konjevem spotiku, padcu strešnika, najmanjšem vbodu z buciko takoj začnimo tuhtati: Kaj če je bila smrt sama?”

Montaigne se je z vsemi mogočimi tehnikami antičnih mislecev prebijal skozi pretres ob izgubi prijatelja, ki mu ga je vzela kuga. Še najbolje od vsega je bilo, ko je odkril terapevtsko moč pisanja. Ko je v pisani obliki svetu izročil pripoved o la Boetiejevi smrti, si je pomagal prizor podoživeti in ga tudi preživeti. V resnici si ni nikoli povsem opomogel – tudi to je normalno – toda naučil se je živeti v svetu brez njega.

UK: Lepo je, da spodbuja branje, pozabljanje večine prebranega in to, da bodimo počasne pameti.  Sama si o tem mislim svoje in mi je seveda všeč, me pa zanima vaš komentar?

JP: Montaigne je bil veličasten bralec. V enem od esejev se je pridušal, da v njegovem pisanju ni nič njegovega, da je to samo šopek tujih rož, ki jih je povezal s svojim trakom. A čisto tako le ni bilo. Ljudje namreč iz knjig odnašamo in vanje tudi prinašamo svoje poprejšnje bralne in druge življenjske izkušnje. Zato je vsaka knjiga, ko je prebrana, hkrati tudi na neki način ponovno napisana – z odtenki bralčevih prispevkov.

Medtem ko je Montaignev oče Pierre knjige zbiral, jih ljubil, fetišiziral in jih ni bral, je Montaigne o njih poskušal govoriti nekako mimogrede, nekoč je celo dejal: “Ljudje, ki imamo malo stikov s knjigami …”

Vendar jih je moral strastno brati. Gotovo se je še kako zavedal, da iz praznega vodnjaka ne moreč črpati vode. Najbrž se je glede knjig obnašal nečimrno na način kot marsikateri odličnjak, ki rad zbuja vtis, da se nič ne uči. Kakor koli že se nam je trudil dopovedati, da malo bere, ni mogel skriti dejstva, da veliko piše. Eseji so nastajali 20 let in v zaporednih izdajah ni nič izpuščal, popravljal – samo dodajal in dodajal, tako da so kipeli kot kaša iz povesti o čarobnem Lončku kuhaj.

Pozabljanje in slab spomin sta del nepopolne človeške usode. A Montaigne si je gotovo zapomnil več, kot je zaupal bralcem. Pa še nekaj: Slab spomin iz ljudi dela slabe lažnivce!

In težko bi v zadnjih 400 letih odkrili človeka, ki bi prostodušneje in iskreneje govoril o sebi: o svojih napakah, premajhnem penisu, treh stolicah dnevno (v toplicah), ledvičnih kamnih, ki so mu parali urinarni trakt, beneških prostitutkah, ki so mu že samo za pogovor pošteno razparale denarnico, papežu, ki je nekako erotično pomigal s palcem na nogi, ko sta mu ga s francoskim veleposlanikom poljubljala na obisku v Vatikanu.

Pozabljivost ima še eno dobro plat. Ponovno branje istih knjig. Vladimir Nabokov je dejal, da je pravi, vrhunski bralec samo ponovni bralec. Ne vem, ali moj primer vendarle ne sodi v kak drug bralski razred, ampak včasih me prevzame (zaradi izjave Nabokova) blagi ponos, ko neko knjigo jemljem v roke drugič ali tretjič. In prav zares jo berem drugače – knjiga je resda enaka, drugačen pa sem sam, ki sem med dvema branjema pridobil še kakšno življenjsko in bralsko izkušnjo in se – postaral.

Ko nas Montaigne prepričuje, kako pozabljiv je, nam v isti sapi pove, da je brez težav pozabil kakršnokoli žalitev in je imel zato malo zamer. Na kratko, kaže, da je prek sveta letel na mehki odeji dobrohotne zamaknjenosti.

UK: Bodi pozoren je zdaj ena taka slavna zlajnana predpostavka. ZDAJ! Čuječnost! Ampak tole s pisanjem in razvijanjem tokom zavesti mi spet postane všeč. To je govoril, trobil tudi pokojni dr. Rugelj. (Mimogrede dve leti sem bila ob njem in snemala dokumentarec.) Dal mi je ogromno. Hvala bogu in njemu za to izkušnjo. Tudi njega bomo, tako kot Montaigna, razumeli z zamikom. Tako nam je govoril pred odhajanjem. Veliko sem se naučila ob njem.

JP: Doktorja Ruglja sem spoznal proti koncu 1980-ih. Svojim zdravljencem je v branje priporočil mojo knjigo Trideset tisoč korakov, priročnik za treniranje rekreativnega in maratonskega teka. Nekaj malega sva se pogovarjala tudi o vrhunskem športu in v spominu se mi je razločno izpisana ohranila njegova misel: Rekorde bi morali dosegati v osami! Razumel sem ga, mislim, da prav – rekord ni za druge, je zame, je plod mojega dela in brskanja po sebi, namenjen pa ni spektaklu, razkazovanju, ampak je zelena luč, da smem biti nase (vsaj rahlo) ponosen. Dr. Rugelj je ljudem pomagal početi reči, na katere so bili lahko ponosni, trde, telesne reči, kakršna sta maraton in hoja v gore, in miselne, kot je pisanje esejev, kar jim je vse pomagalo k razsvetljenju. Takole pravi Sarah Bakewell v svoji knjigi o Montaignu: ”Razsvetljenje je tisto, kar se naučiš na lastnem telesu, to so stvari, ki se ti dogajajo. To je odgovor tistega mojstra zena, ki je na vprašanje, kaj je razsvetljenje, učenca z gorjačo kresnil po glavi.”

In to je hkrati odgovor vsem, ki so dr. Ruglju očitali, da je trd in niso razumeli, da je tresk njegove gorjače namenjen razsvetljenju, ne bolečini.

UK: Hvala za vse odgovore, na koncu mi pa napišite, kdo ste vi, kako se vidite, kaj vas navdihuje (poleg Cresa in vrtnarjenja in branja in prevajanja in ukvarjanja z ljubimi) kje na poti ste in kam želite priti

JP: Navdihujejo me ljudje, ki vidijo več, kot vidim jaz. Kam želim priti, mi je še zastrto. Želim pa stopati s čim lažjimi koraki in za seboj puščati čim manj sledi.