HOJA - prezrta, ker je tako običajna

Oče literarne zvrsti eseja, Michel de Montaigne, se že skoraj pol tisočletja živahno pogovarja z bralci. Pogovor se skozi zgodovino sicer spreminja, a se skoraj vsakič začne z vzklikom: Kako, da je vedel vse to o meni? Bralci preteklih in tudi sedanjega rodu se k njemu vedno obračamo s svojimi specifičnimi pričakovanji. In če nekdo toliko ve o ljudeh, ki so živeli v skoraj poltisočletnem časovnem loku po njegovi smrti, mu ne moremo prisojati samo običajnosti, ampak lahko rečemo, da je brezčasen in univerzalen.

Tudi hoja je običajna, domača, brezčasna in človeško univerzalna. Je svojevrsten pogovor telesa z umom in okoljem, v katerem hodimo. Toda če jo pogledamo z razdalje, če stopimo korak nazaj, se zavemo njene posebne moči, ki je danes, ko se naša telesa sicer veliko premikajo, a malo gibljejo, ne cenimo dovolj.

Hojo imajo v mislih ljubitelji sophie, modrosti že od pamtiveka. A ne le v mislih. Večina filozofov in pisateljev je veliko hodila: Wittgenstein pri Bertrandu Russellu – gor in dol po njegovi sobi –, pa Aristotel, Rousseau, Kant, Kierkegaard,  Nietzsche, Goethe – v naravi ali po mestnih ulicah. Mladi Nietzsche je rekel: “... imam mojega Schopenhauerja, Schumannovo glasbo in dolge samotne sprehode.” Aristotel se je s somišljeniki srečeval v atenskem liceju in legenda govori, da jih je poučeval, medtem ko so se sprehajali v stebriščih – peripatoi. Tej podobna grška beseda peripatetikos se nanaša na hojo, in tako so Aristotelovi sledilci dobili ime peripatetiki.

Angleški romantik William Wordsworth se je rodil v idilični pokrajini Lake District v severni Angliji. Tam je prebival vse življenje, razen ko je odhajal na izlete v druge dele svoje domovine ali na tuje. Naravno okolje, divje, strme gore, globoke doline in  jezera so vse življenje odmevali v njegovi poeziji. Thomas de Quincey je z mešanico sovražnosti in zavisti o Wordsworthu napisal tole: “Njegove noge so vse ženske poznavalke, ki sem jih kdaj slišal predavati o moških nogah, odločno razglasile za neprimerne. A te noge niso kazale nobene nepreklicne deformacije in nedvomno so daleč presegale zahteve povprečnega človeka po hoji. Kajti iz verodostojnih podatkov sem izračunal, da je Wordsworth za življenja prehodil med 280.000 in 288.000 kilometrov. Ta trud mu je nadomestil vino, žgane pijače in morebitna druga spodbujevala človeške psihe.”

Wordswortha torej niso poznali le kot pesnika, temveč tudi kot pešca. Hoja je bila središče njegove eksistence, nekaj tako rekoč brez primere pred njim in po njem. Njej je bil lahko hvaležen za dolgo življenje neskaljene srečnosti, mi pa za večino najboljšega, kar je napisal.

Hoja je bila Wordsworthu veliko več kot zgolj sprehod po slikoviti pokrajini. Ni mu pomenila potovati, temveč biti, pa naj je šlo za njegov znameniti 3000 km dolgi pohod preko Francije v Švico in nazaj s prijateljem Robertom Jonesom, ko jih je štel 21, ali proti koncu svojega dolgega življenja, ko je s počasnimi koraki meril svoj ljubljeni vrt.

Njegov peripatetični predhodnik Jean-Jacques Rousseau, ki je napisal Sanjarije samotnega sprehajalca, je med pisanjem vzgojnega romana Emile ali o vzgoji dejal: “Ko sem zunaj in hodim, mi pride na misel toliko dobrih idej, a ko se ustavim, neham tudi misliti.” V Izpovedih pa je dejal: “Moj um dela samo, ko je ubran z mojimi nogami.”

Ker je bil Rousseau pač Rousseau, stvari niso bile preproste. Sprehajajo se namreč tudi nemške doge. 24. oktobra 1776 se je pisec najbolj slavnega vzgojnega romana, ki je vseh svojih pet zakonskih otrok še kot dojenčke oddal v sirotišnice, odpravil na dolg sprehod v podeželsko gričevje, ki je tedaj še obkrožalo Pariz. Predajal se je veliki strasti svojega kasnejšega življenja, botaniki, in se vedno znova ustavljal ter nabiral rastline in cvetove. Okrog šeste ure zvečer se je vračal v Pariz, ko mu je pri spuščanju po ulici Rue Ménilmontant na pot pridirjala nemška doga. Trk je bil neizogiben. Simon Critchley v Knjigi mrtvih filozofov piše: Rousseau ni čutil niti trka niti padca in k zavesti je prišel šele okrog polnoči. S čeljustjo je z vso težo pristal na tlakovcih. Pozneje je opazil, da si je vse do nosu preklal zgornjo ustnico in da so se mu štirje zobje dobesedno zabili v zgornjo čeljust. Človek bi pričakoval, da je bil zaradi trčenja s psom močno travmatiziran ali vsaj nekako prizadet. Sploh ne. V nekem nenavadnem proznem odlomku Rousseau ta dogodek opiše z besedami: “Čutil nisem niti bolečine niti strahu ali tesnobe. Opazoval sem, kako mi teče kri, kot bi opazoval potoček, ne da bi sploh pomislil, da ima kri karkoli opraviti z menoj. Ves sem se počutil tako spokojnega, da ob spominu na to občutje ne najdem nobenega primerljivega užitka, ki sicer razvnema naša življenja.” S čim vse lahko človeka nagradi dolg poznopopoldanski sprehod! Sanjavi samotni sprehajalec je umrl dve leti pozneje po hudi možganski krvavitvi, ki je bila morda posledica njegovega trka z nemško dogo.

Sprehajalec je bil tudi Charles Dickens. Njegovi sprehodi pa niso bili sproščujoči. Na urbanih pohajkovanjih je ostril občutek za opazovanje ljudi. Dickensova potepanja po nevarnih revnejših londonskih četrtih so bila zelo drugačna od Wordsworthovih podeželskih sprehodov v severozahodni Angliji. Bila so izčrpavajoča, ne poživljajoča. Ko je končal roman Nicholas Nickleby, si je vzel čas za oddih. Na prostem je bil od zajtrka do večerje. Hojo je prakticiral vsak dan. Svoje izlete je imenoval “krepčilne sprehode”. Vsak dan je poskušal hoditi vsaj toliko ur, kolikor jih je namenil pisanju. To je opisoval kot “moralno dolžnost”. Pešačil je v zelo hitrem tempu 7,5 km na uro, in običajno je na enem samem izletu prehodil po 30 ali še več kilometrov. Hodil je hitro in odločno. Tudi zato, ker je redkokdo lahko spremljal njegov korak, je veljal za samotnega sprehajalca. Nekemu prijatelju je zaupal: “Če ne bi mogel hoditi hitro in daleč, bi me razneslo in bi storil konec.” Svak ga je po vrnitvi z enega od sprehodov opisal takole: “Žari kot poosebljena energija, ki mezi iz vseh njegovih por kot iz kakega skritega izvira.” V romanu o Nicholasu Nicklebyju Dickens opisuje junakovo potrebo po hoji: “ ... počutil se je tako živčnega in vznemirjenega, da ni mogel sedeti pri miru. Videti je bilo, kot da izgublja čas, če se ne giblje.” Pozneje piše: “Gibati se moram hitro, ali pa ne morem dihati.” Med hojo je sestavljal zgodbe. Oči je imel uprte predse, izraz na obrazu pa enak kot za pisalno mizo. Hojo je opisoval kot “iskanje nekih podob, na katerih želim graditi”. Domišljijo je nekoč opisal kot “močno lokomotivo”; po sprehodih so ji zrasla krila. Poln navdiha in energije je takoj sedel za pisalno mizo in zapisoval svoje vtise in misli. Govori, da je “moja hoja dveh vrst: ena me vodi naravnost k določenemu cilju v enakomernem tempu; druga je brezciljna, pohajkujoča, povsem potepuška. Ko sem v tem zadnjem stanju, ni noben cigan na svetu bolj potepuški od mene; zame je hoja tako naravna in močna, da mislim, da moram biti potomec – in to ne daljni – kakega nepopravljivega potepuha.”

S hojo se podaljšujemo v spremenljivi svet. To molčečo sopotnico doživljamo vsak po svoje; večini krajša čas, gotovo zato, ker sta čas in prostor povezana.  Hoja nas kratko-časi. Vsak sprehod po pokrajini, piše Rebecca Solnit v uvodu k svoji knjigi Wanderlust, je kot potovanje niti skozi blago, ki ga povezuje v nepretrgano tkivo doživetij – tako drugačno od potovanja z letalom, ki čas in prostor ... nekako razkosa. Podobno velja celo za potovanje z avtom ali vlakom. Nasprotno pa hoja povezuje, v njej se ponovno spojijo mnoge znane delitve. Tako med hojo um in telo lahko delata družno in razmišljanje postane skoraj telesno, ritmično početje. Toliko o kartezijanski delitvi na um in telo. Hoja nas povezuje še na nek drug način: ste kdaj pomislili na uhojene steze iz pradavnine in vse, ki so stopali po njih in jih ni več? Skupna nit hoje nas vdeva v mrežo življenja in blaži bolečino naše umrljivosti.

Zgodovinar G. M. Trevelyan v eseju o hoji piše: “Imam dva zdravnika, levo in desno nogo. Ko sta um in telo v praznem teku, vem, da moram samo poklicati svoja zdravnika, pa bom okreval.” Zdravniki se strinjajo z njim. Pravijo, da poslovneži, uradniki, učitelji, študentje in tudi oni sami, zdravniki, po dnevu trdega dela, ko so napeti, živčni in razdražljivi, ne potrebujejo niti poživil niti pomirjeval, dovolj je nekaj kilometrov urne hoje.

Nekateri se počutimo žive šele takrat, ko nam s čela začnejo kapljati znojne kaplje. Zato radi hodimo navkreber. In vendar ni bistvo v vzpenjanju ali prihajanju na cilj, temveč v tem, da s korakom preprosto segamo v svet okrog sebe. Smisel hoje je  kriptogramsko prefinjeno izrazil kitajski pesnik Li Tai Po v naslovu svoje pesmi O tem, da sem v gorovju Tai-Tien obiskal daoističnega učitelja, ki ga nisem nikoli našel.

Janez Penca