HLADNO NI VEČ KUL

Postopek uravnavanja temperature, vlažnosti in menjavanja zraka v zaprtem prostoru se je izognil sramotenju, ki sta ga deležna osebni motorni prevoz in letalski promet, toda ker se tehnologija hitro širi, se krepi tudi njen prispevek k podnebnim spremembam.

Ste ogljikovo nevtralni?

Če se vozite v dveh tonah luksuznega terenca ("pasivno varnega", kar pomeni, da boste v morebitnem trčenju z lažjim avtom vi toliko bolj živi, kolikor bolj bodo mrtve osebe v drugem), ki je ustrezno klimatiziran, gotovo niste. Za seboj puščate veliko globlje ogljikove sledi, kot tisti, ki vozi lažji avto in ne uporablja ali pa sploh nima klimatske naprave.

Je že tako. Edina rešitev, da ubežimo segrevanju podnebja, ki ga zadnjih 100 let povzročamo z vedno intenzivnejšim izkoriščanjem fosilnih goriv je, da fosilni ogljik pustimo v zemlji. To pomeni, da se bomo morali vsaj delno odpovedati številnim danes samoumevnim, a v resnici sprevrženim užitkom, npr. rekreativnemu vozarjenju z osebnimi vozili, smešno poceni počitniškemu preletavanju oceanov in še nečemu, kar poglablja ogljikove sledi, ki jih zapuščamo zanamcem - pohlevno brenčeči klimatski napravi.

ZDA: 25 milijard litrov bencina na leto za klimatizirane avtomobile

Se bodo zgodovinarji na lansko in letošnje vroče poletje ozirali kot na prelomnico v boju zoper globalno segrevanje? Lansko poletje je večino severne poloble združilo v neugodju. Zazdelo se je, da se ton javnih razprav spreminja. Londonskemu škofu Richardu Chartresu, ki je dejal, da so letalske počitnice na tujem greh, ni sledilo veliko ljudi. Toda redkim energijo použivajočim napravam, ki vladajo življenju razvitega sveta, je uspelo ubežati kritičnemu pretresanju.

Razen eni. Gre za izum 20. stoletja, o katerem redko govorimo ali ga celo ne opazimo, ker je, če dela tako, kot bi moral, praktično neviden. Toda v oblikovanju modernega sveta igra skoraj enako pomembno vlogo kot osebni avto ali letalo in njegov vztrajno naraščajoči prispevek k izpustom ogljika in podnebnim spremembam je enako uničevalen.

Znano je, da so ZDA največji porabnik elektrike na prebivalca na svetu. Manj poznamo odvisnost te dežele od klimatizacije. Američani, ki predstavljajo manj kot 5 odstotkov celotnega svetovnega prebivalstva, so leta 2003 porabili okrog četrtino vse svetovne elektrike; kar tretjino za hlajenje prostorov. To je 8% vse svetovne preskrbe z elektriko. Poleg tega ameriški avtomobili s klimatskimi napravami porabijo 25 milijard litrov bencina na leto, kar znaša toliko kot celoletna poraba nafte v Indoneziji, ki ima 240 milijonov prebivalcev. Danes ima tretjina evropskih avtomobilov klimatske naprave. Število sicer hitro narašča, a pred nami je še dolga pot, preden bomo ujeli ZDA, kjer je avtomobilska klimatska naprava že desetletja del standardne opreme.

Očetovstvo klimatske naprave pripada Willisu Carierju (1876-1950), kmečkemu sinu iz mesta Angola v državi New York, ki se mu je ideja utrnila nekega zgodnjega jutra, ko je na pittsburški železniški postaji čakal na vlak. Opazoval je plast meglice, ki se je valila čez rob perona in je dojel ter izoblikoval nadvse pomembno teorijo o "nadzoru rosišča". Patent so mu podelili pred 101 letom. Njegov izum je bil pravzaprav hladilnik brez izolirane škatle. Hladilni plin je stisnil, dokler se ni utekočinil in ga poslal skozi ekspanzijski ventil, zaradi česar je izhlapel; rezultat je bil hladen zrak, ki ga je v okolico poganjal ventilator. Carrierjevo prvo hladilno sredstvo je bil amoniak. Dandanes uporabljamo freon, vendar je podlaga tehnologije nespremenjena.

Ukinimo vreme

Carrierjeva zgodba je pravzor ameriških sanj: vznemirljiv primer vizionarske sijajnosti in poslovne bistroumnosti, ki se kljub številnim težavam izteče srečno. Carrier se je kot otrok brez konca in kraja ukvarjal s starimi urami in šivalnimi stroji in je naposled dobil štipendijo za študij strojništva na univerzi Cornell. Takoj po diplomi se je zaposlil pri družbi Buffalo Forge Company, proizvajalcu grelcev in ventilatorjev, kjer je kmalu postal vodja oddelka za poskuse. Leta 1902 je v prostorih družbe Sackett-Wilhelms Lithographing and Publishing Company v Brooklynu namestil prvo klimatsko napravo na svetu. Zaradi delovanja toplote in vlage na papir in črnilo tiskarni namreč ni uspevalo tiskati zanesljivih barv. Carrier je pozneje zapustil Buffalo in ustanovil svoje podjetje.

Njegove prve stranke so bila podjetja in ustanove. Prelomni namestitvi, ki sta pripomogli, da je air conditioning začel odmevati tudi v javnosti, sta bila Madison Square Gardens in senat ZDA, po tistem pa filmske dvorane, veletrgovine, uradi in celo vlaki. Gospodarsko pešanje in nato druga svetovna vojna sta njegovo mlado podjetje zavrla. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je tehnologija hlajenja prostorov vstopila v stanovanjske hiše. Učinek klimatizacije na delovne zmogljivosti tovarniških delavcev so dokazali že pred drugo svetovno vojno. Zdaj so jo tržili kot način kraljevanja domačemu življenju. "Nekaj despotskega je v proženju stikal in vrtenju gumbov", pravi Carrierjev oglas iz leta 1959, "in potem občutiti, kako vam odgovori klimatska naprava. To je izraz moči, ki jo lahko danes uživa lastnik hiše."

Milijoni Američanov so začeli povpraševati po klimatskih napravah. Kar je bilo v začetku potratno razkošje, je kmalu postalo obvezni del modernega življenja. "Brezvremenskost" so ljudje razumeli kot korak k tehnološki viziji utopije.

Zaradi teže in velikosti prvih klimatskih naprav je bil njihov skrajni domet osebni avtomobil. Podobno, kot je veljalo za prve avtomobilske telefone v 80-tih letih, so bili prvi klimatizirani osebni avtomobili močan statusni simbol. V 50-tih letih so v Teksasu nekateri pri 35°C vozili s tesno zaprtimi okni, samo da so sosede vlekli za nos.

Kavboji so osvojili Zahod, klimatska naprava pa Jug

Od 1950 naprej lahko klimatski napravi priznamo zasluge za gospodarski razcvet južnih držav ZDA, kamor se še danes usmerja notranja migracija. Pustimo kavboje na zahodu: jug so osvojile klimatske naprave. Podobno velja za mnoge druge dele sveta. Denarna središča Japonske, prestolnice azijskih gospodarskih tigrov, zalivski emirati, kot je Dubai - vse to bi si težko predstavljali brez hlajenja delovnih in bivalnih prostorov. Enako bi bilo tudi s programi in opremo, ki jih povezuje in podpira, kajti računalniška tehnologija v vročem in vlažnem vremenu rada odpoveduje. Brez hlajenja bi se informacijska superavtocesta v vročini začela mehčati. V Južni Ameriki, Španiji in drugod po južni Evropi so klimatske naprave ubile opoldansko siesto. Od ustreznega hlajenja je odvisna tudi vojna zoper terorizem. Tehnološko visoko razvito in skrajno precizno orožje je namreč mogoče izdelovati samo v stabilnih temperaturnih razmerah.

Bolj vidna zapuščina klimatizacije prostorov so grozdi zasteklenih poslovnih nebotičnikov z zapečatenimi okni, ki zarisujejo obzorja velikih mest. Mračna misel, a treba je bilo sile dveh (klimatiziranih) velikih potniških letal, da sta septembra 2001 odprli okna središča WTO v New Yorku. Eden od predhodnikov Svetovnega trgovinskega središča je bila zgradba Johnson Wax Building v Racinu, v ameriški državi Wisconsin, ki jo je leta 1936 zgradil futuristični arhitekt Frank Lloyd Wright. Njena najbolj vpadljiva posebnost je to, da je skoraj popolnoma brez oken in je zato popolnoma odvisna od klimatizacije. Vsem revolucija hlajenja prostora, ki jo simbolizira ta zgradba, ni bila všeč. Med kritiki so bili HL Mencken, Sinclair Lewis in JK Galbraith. Med popotovanjem po Ameriki je zgradbo obiskal tudi Henry Miller. Leta 1945 je objavil zapis o njej z naslovom Klimatizirana mora. "Ta kraj je brezhiben – mrtvaški," je zapisal. "Ko je človek v tem mavzoleju, nima nobene možnosti, da bi ustvarjal. Dol s Frankom Lloydom!" Srd pisateljev je bil po mnenju Marthe E. Ackerman, avtorice dela Hladno udobje: Ameriška romanca s klimatsko napravo, usmerjen v "opazno samozadovoljnost vzpenjajočega se srednjega razreda, ki je svojemu načinu življenja samovšečno dodajal vedno nova bedasta poživila." Vpliv tehnologije, ki je razčlovečevala, je grozil, da bo "iz ameriškega načina življenja pregnal vse naravno, strastno in spontano." To je bila jalova gesta zadnje straže zoper pohod napredka. Danes ima 83 odstotkov ameriških gospodinjstev eno ali več klimatskih naprav in korporacija Carrier v 172 državah zaposluje 45000 delavcev.

Obupno neučinkovita

Ena stvar, ki je obrekovalci prvih klimatskih naprav niso omenjali, a bi jo lahko, je škoda, ki jo ta tehnologija povzroča okolju. Vsem izboljšavam navkljub klimatske naprave ostajajo skrajno potratne. V običajni enoti gre v izgubo kakih 40 odstotkov uporabljene energije. Klimatske naprave po urbanih notranjih dvoriščih in strehah velikih zgradb tudi same veliko prispevajo k lokalnemu segrevanju; zato so številna mesta po več stopinj toplejša kot njihova neposredna okolica. Prispevajo pa tudi h globalnemu segrevanju – Agencija za zaščito okolja ZDA sporoča, da povprečno ameriško gospodinjstvo zaradi delovanja klimatske naprave vsako leto v okolje odda okrog 1500 kg CO2. To sta 2/3 celoletnih izpustov CO2 povprečnega britanskega avtomobila.

Kakšno pa je stanje pri rastočih ekonomijah na Vzhodu – še posebej vzpenjajočem se srednjem razredu Azije in Daljnega vzhoda, kjer številčnost ljudi popolnoma zasenči število ameriških uporabnikov klimatskih naprav? Na Kitajskem se že ponavlja vzorec, ki se je v 50-tih letih uveljavil v ZDA. Zanj lahko uporabimo povsem enaka merila družbenega položaja, produktivnosti delavcev in domačega udobja. Kitajci trdo delajo za zahodnjaški blišč in udobje. V soočenju s temi cilji tako kot v ZDA pred pol stoletja na Kitajskem okolje ne velja nič. Zdaj je tam že več kot 100 milijonov stanovanjskih klimatskih naprav, trikrat več kot jih je bilo pred petimi leti. Prodaja lani se je nekoliko unesla, a so še vedno pokupili 27 milijonov enot. Časopis People's Daily je objavil, da hlajenje prostorov že predstavlja 15% vse porabljene energije na Kitajskem. V poletnih mesecih številka poskoči na 40%.

Hladno ni več "kul"

Podobno kot Kalifornijci so tudi Kitajci, ko povpraševanje presega ponudbo, vajeni sezonskih redukcij elektrike, še zlasti v Šanghaju, kjer redni vladni odloki od nakupovalnih središč, uradov in hotelov zahtevajo, da temperature v prostorih ne znižujejo pod 26°C. Kitajska dve tretjini elektrike še vedno proizvaja v termoelektrarnah, katerih gorivo je premog. Pravijo, da vsakih deset dni na Kitajskem odprejo novo termoelektrarno, ki uporablja premog in ki je dovolj velika, da bi zadostila potrebam po elektriki v mestu, kot je npr. Dallas. Kitajska porabi več premoga kot ZDA, Evropska zveza in Japonska skupaj in je domovanje petih od desetih najbolj onesnaženih mest na svetu – delno tudi zato, ker Kitajci želijo, da bi bili njihovi domovi enako kul (vzemimo to dobesedno in v prenesenem pomenu) kot ameriški.

Vodilni kitajski proizvajalec klimatskih naprav, Haier Corporation, ima v obalnem mestu Qingdao južno od Pekinga tovarne, ki pokrivajo kvadratni kilometer površine. V zadnjih dveh desetletjih je letna rast te korporacije 70-odstotna in zdaj vsako leto zaslužijo 10 milijard dolarjev. Njen šef, Zhang Ruimin je pred kratkim na lestvici najmočnejših poslovnežev zunaj Amerike pristal prav pri vrhu. Tudi doma ga poveličujejo. Svoj slog vodenja je zasnoval na slogu nekdanjega predsednika korporacije General Electric, Jacka Welcha, a je hkrati tudi član centralnega komiteja kitajske komunistične partije. Ruimin je – ali se vsaj ima za takega – eden od novih vladarjev sveta. Njegova korporativna literatura zveni prismojeno. "Haier naj bi bil kot morje," beremo, "ker le morje lahko sprejme vse reke sveta, majhne in velike, daljne in bližnje, ki potujejo sem, da bi se spraznile vanj … Haier je morje samo."

Urbanisti vroče prihodnosti, učite se pri srednjeveških korčulskih mojstrih

Ura napredka se redko zavrti nazaj. "Najboljša lastnost klimatskih naprav je, da človeka zasvojijo," je vodja trženja za Indijo južnokorejske družbe LG Electronics, Salil Kapoor, nekoč izjavil za Reuters. "To je ljubezenska zgodba." In vendar je zasvojenosti mogoče premagati; ljubezen, še posebej strastna, pa tudi nikoli ne traja večno. Človeštvo brez Carrierjevega izuma ni le preživelo tisočletij, ampak je celo razvilo razne vrste učinkovitih strategij za lajšanje razmer, ki jih danes premagujemo s klimatskimi napravami. Mezopotamski despoti so gradili palače z dvojnimi zidovi, vmesni prostor pa so zatrpali z uvoženim ledom. Tloris ulic srednjeveške Korčule je v podobi edinstvenega vzorca ribje kosti, ki močno povečuje osenčenost in z morja med mestne hiše modro usmerja že najmanjše sapice. Ponekod v severnem Pakistanu ljudje preživijo najbolj vroče ure dneva na dvignjeni zasenčeni ploščadi, obdani s palmovimi listi, ki jih od časa do časa namočijo v bližnjih potokih – to tehniko poznamo kot hlajenje s pomočjo izhlapevanja, močno je bila razširjena že v 18. stoletju v Franciji. Britanski vladarji imperialne Indije so učinkovito izkoriščali visoke strope in se obdali z dovolj služabniki, ki so premikali velike pahljače, viseče s stropa. Vključiti klimatsko napravo še zdaleč ni edini način, da se ohladimo v poletni vročini.

Medtem pa tehnološki utopiji, ki si jo je nekoč za Ameriko predstavljal Willis Carrier, grozi, da bo postala svetovna dis-topija. Ohlajanje v poletni vročini je prav v središču nečesa, kar fiziki imenujejo "pozitivna povratna zanka", s čimer hočejo povedati, da čim bolj vroče postaja, tem bolj radi ljudje obrnejo gumb klimatske naprave na višjo številko. Posledica tega je, da okolje postane še bolj vroče. Energy Bulletin zadržano piše: "Pozitivne povratne zanke pomenijo, da se pojavi krepijo, in če jih pustimo nenadzorovane, vodijo v razmere, ki jih opisujemo z izrazom nasičenost…. Ta rezultat je običajno nezaželen." Kako, je bilo čutiti lani v Kaliforniji, ko so visoke poletne temperature tako povečale povpraševanje po elektriki, da je morala država kolobariti z redukcijami. Enako se je zgodilo v Teksasu in celo v Londonu. V zadnjih petih letih se povpraševanje po elektriki v Kaliforniji, ki je šesto največje gospodarstvo na svetu, povečuje za 6% na leto. Distributer Pacific Gas and Electric je za veliko porabo delno okrivil veliko število digitalnih in računalniških družb s sedeži v državi; tovrstna industrija za svoje delovanje potrebuje notorično intenzivno hlajenje delovnih prostorov.

Običaj je, da se svetovni politiki srečujejo na "vrhovih", kjer si "delijo izkušnje", iščejo "nove rešitve" in obljubljajo, da "bodo delovali v smislu izobraževanja javnosti o nujnosti agresivnih načinov spopadanja s klimatskimi spremembami". Okrogle mize, kjer ta srečanja potekajo, se seveda kopajo v klimatiziranem zraku.

Naš predsednik, ki je predan boju zoper podnebne spremembe, saj je že pred davnimi leti letel v Južno Ameriko na prvi Okoljski vrh, se je na obiske pri lani najbolj odmevni slovenski družini vozil s težkim luksuznim terencem, kakršne zaresni bojevniki za boljše in manj razkošno življenje na planetu že kakih deset let razglašajo za prvovrsten simbol okoljske neotesanosti.

Poslušaje me, kaj govorim (in pišem) in ne glejte, kaj počnem.

Pripravil Janez Penca, z gradivom iz publikacije Prospect, VB