FRANCIJA ZAUPA JEDRSKI PRIHODNOSTI

Načrti za še več in še večje reaktorje

Pred kratkim ustoličeni francoski minister za okolje, Alain Juppé, je potrdil uvedbo tretjega rodu evropskih tlačnih jedrskih reaktorjev in nadaljevanje raziskovanja v smeri naslednjega rodu. Dela v zvezi s prvim takim francoskim reaktorjem so se že začela v Flamavillu blizu Cherbourga. Juppé je proti temu, da bi bila Francija v celoti odvisna od jedrske energije in podpira varčevanje in obnovljive vire, a meni, da "se ni mogoče izogniti gradnji novih jedrskih elektrarn".

Francija ima 58 delujočih reaktorjev in je po tem merilu druga na svetu za ZDA in pred Japonsko in Rusijo. Je pa daleč prva glede deleža jedrske energije v celotni proizvodnji in porabi elektrike. Francozi je 79 odstotkov dobijo iz jedrskega vira, medtem ko je svetovno povprečje 16%. Jedrska elektrika sama pomeni 7% vse na svetu porabljene energije in je daleč za nafto (41%), plinom in premogom (oba po 21%) ter vsemi obnovljivimi viri skupaj. Francija se je za razvijanje jedrske energije odločila že v 50-tih letih prejšnjega stoletja, kar je spodbudilo nastanek francosko-ameriškega konzorcija Framatome. Leta 1970 je francosko elektrogospodarstvo EDF začelo graditi šest 900-megavatnih reaktorjev za svoje jedrske elektrarne v Fessenheimu in Bugeyu in pogodbo sklenilo s Framatomom, ki je proizvajal vodne reaktorje pod pritiskom, katerih gorivo je bil obogateni uran.

Po prvi naftni krizi leta 1973 se je vlada pognala v nove ambiciozne načrte. Naftne elektrarne so še vedno prispevale 66% vse elektrike, toda Francija se je odločila zmanjšati svojo odvisnost od uvožene energije (tedaj 75%, zdaj 50%). Z nenehno naraščajočimi cenami nafte je jedrska elektrika postajala vedno bolj konkurenčna. Leta 1974 je EDF pri Framatomu naročila še za 18900 MW reaktorjev. Prvič v zgodovini je neka firma zgradila vrsto identičnih reaktorjev z močno okleščenimi stroški in izboljšano učinkovitostjo.

EDF je leta 1976 naročila še 10 reaktorjev, leta 1978 pa še 20. Leta 1999 so na omrežje priključili še zadnjega v Civauxu.

Izvorni načrt je vseboval 100 reaktorjev in izgradnjo Superphenixa, hitrooplodnega reaktorja, ki naj bi proizvajal več elektrike in porabil manj goriva. Leta 1997 se je vlada odločila, da ga bo razgradila, ker je zaradi okvar več kot deset miroval.

Reaktorji drugega rodu naj bi trajali 40 let. "Cilj je bil pokazati, da lahko realistično računamo na 50 do 60 let koristnega življenja jedrske elektrarne, ne da bi zamenjevali dele, predvsem pa ne reaktorske posode," je dejal Bernard Dupraz, vodja elektrarn pri EDF. Na tej predpostavki bi naložbe v tretji rod lahko raztegnili skozi daljše obdobje. Ameriške oblasti so sklenile podaljšati delovanje jedrskih elektrarn s 40 na 60 let, toda v Franciji Urad za jedrsko varnost dovoljuje podaljšanje le za 10 let.

Prvo generacijo s tehnologijo naravnega urana, grafita in plina so razvili v 50-tih in 60-tih letih. Drugi rod reaktorjev (voda pod tlakom) je sledil med 70. in 90. leti. Raziskovanje tretjega rodu se je začelo leta 1992. Areva, kot se danes imenuje Framatome, gradi dva taka reaktorja, enega na Finskem in enega v Normandiji.

EPR (tlačni reaktor) ni velika tehnološka novost, ampak bolj kombinacija izboljšav, ki so jih preskusili na večini mlajših reaktorjih druge generacije v Nemčiji in Franciji. Ta reaktor je močnejši, porabi manj goriva in bi moral delovati do konca 21. stoletja.

Skupina, ki ga je zasnovala, meni, da je varnejši od predhodnikov. "EPR upošteva po-černobilske zahteve po izboljšani zanesljivosti in ne pozablja na odpor javnosti proti radioaktivnim izpustom," je dejal Bernard Barre, nekdanji šef reaktorskega oddelka pri Francoski komisiji za atomsko energijo. Zdaj dela za Arevo.

"Če bi prišlo do stalitve sredice reaktorja, celotna zasnova jamči, da bo sproščeni vodik zgorel, namesto da bi eksplodiral. Reaktorski oklep je zgrajen tako, da prenese visoko temperaturo in pritisk, ki ju povzroča gorenje vodika. Sistem lovljenja staljenemu reaktorskemu materialu preprečuje, da bi ušel v zrak."

Okoljevarstvene organizacije spodbijajo take trditve, svoje mnenje pa utemeljujejo na delu britanskega znanstvenika Johna Larga. V raziskavi, ki jo je naročil Greenpeace, trdi, da sistematično podcenjujejo tveganja, in pozornost usmerja na dva problema: EPR je močnejši od dosedanjih reaktorjev in uporablja mešano oksidno gorivo, bolj visoko radioaktivno mešanico urana in plutonija. Nesreča, pri kateri bi prišlo do radioaktivnih izpustov, kot se je zgodilo v Černobilu, bi imela za okolje še veliko bolj dramatične posledice.

Reaktorji četrte generacije bodo začeli delovati okrog leta 2040. Uporabljali bodo tehnologijo hitrih nevtronov, ki porabljajo cepitveni uran, ki predstavlja samo 0,7% naravnega urana, in ne-cepitveni uran, ki ga bodo spreminjali v cepitveni plutonij. Na osnovi sedanjih rezerv urana bi francoske jedrske elektrarne tako lahko delovale več tisoč let, medtem ko ob sedanji tehnologiji pričakujejo, da bi lahko delovale 250 let.

Prednost sistemov, ki jih razvijajo Francozi, je v tem, da bi kot gorivo porabili del svojih odpadkov. Zelo toksične manjše aktinide bi reciklirali in ostali bi le stranski proizvodi cepljenja. Ob sedanji tehnologiji se bo v Franciji do leta 2020 nakopičilo 2 milijona kubičnih metrov odpadkov. Za njihovo odlaganje so tri možnosti: ekstrakcija in ponovna predelava, površinsko shranjevanje in globoko geološko odstranjevanje.

Raziskave glede prve možnosti bodo nadaljevali, namreč iz odpadkov naj bi odstranili najbolj škodljive elemente in jih predelali v manj strupene spojine. Prototip transmutacijskega reaktorja četrte generacije naj bi začel delovati leta 2020. Objekti za začasno površinsko skladiščenje naj bi bili zgrajeni leta 2015.

Toda uradno je rešitev še vedno globoko geološko odlaganje. Vendar je iskanje primernih lokacij izzvalo javne proteste in sedaj preučujejo le eno lokacijo v vzhodni Franciji, ki naj bi jo odprli leta 2025.

Naslednji problem je oskrba. Verjetni viri urana znašajo okrog 4,7 milijona ton, kar pomeni, da bi ob sedanji porabi trajali 70 let. Možne rezerve bi utegnile primakniti še 15 milijonov ton, kar bi zadoščalo za 2 stoletji. Uran vsebujejo tudi fosfati, od koder bi ga lahko pridobili še 20 milijonov ton.

Ker se povpraševanje iz leta v leto povečuje s stopnjo od 0,5-1% so obeti boljši. Cena urana je krepko poskočila. Vsi proizvajalci so se zganili in nameravajo odpirati nove rudnike.

Jedrska energija pa vsebuje tveganja, ki jih ne vsebuje nobena druga. Francis Sorin, predstavnik Francoske družbe za jedrsko energijo, pravi: "Če pomislimo, da bi v 20 do 30 letih jedrska energija tako zrasla, da bi se število reaktorjev s 440 podvojilo na 880, to seveda ne bi rešilo vseh naših težav, bi pa s tem naredili precejšen korak." Zanka je v tem, da je celo taka "razumna rast" negotova. "Širjenje jedrske energije je utemeljeno na predpostavki trajnega miru," pravi neodvisni analitik Pierre Radanne. "Toda z naraščajočim tekmovanjem za surovine in vodo se nam obeta nasilna prihodnost."

Z usihajočimi vodnimi viri v igri klimatskih sprememb tudi jedrsko cepljenje postaja negativni igralec. Jedrske elektrarne navadno stojijo ob rekah, iz katerih srkajo ogromne količine vode za hlajenje svojih kotlov. Že danes morajo poleti, ko primanjkuje vode, zmanjšati proizvodnjo elektrike. To pa je ravno v času, ko porabimo vedno več elektrike tudi za hlajenje prostorov.

Čeprav bo morda jedrska energija odigrala določeno vlogo v prizadevanjih, da bi zaustavili klimatske spremembe, verjetno ne bo imela vodilne. Analitik Radanne meni: "Francija ima presežne generatorske kapacitete in obzorje za varčevanje z energijo je veliko. Obstaja zelo resno tveganje, da bi novi reaktorji pogoltnili denar, ki bi ga morali nameniti programom za varčevanje z energijo."

Jean-Michel Bezat, Le Monde, France trusts in nuclear future, The Guardian Weekly, 8. junij 2007

(Članek je dopolnilno branje k sklopu treh nadaljevanj z naslovom "Otipavanje slovenske jedrske pokrajine" v Ampaku oktober, november, december 2007)

Janez Penca