Etika in ekologija
Nobenega »drugje« več
Zemlja je naš edini dom, raziskan, poseljen, skoraj do kraja izkoriščen; vemo, da so njeni viri končni in da smo že močno poškodovali njeno ekološko zgradbo. Zmotno prepričanje ekonomije, da je človeško naravo mogoče motivirati samo s sebičnostjo, je razjedlo občutek za Drugega. V ekološkem smislu to pomeni, da s svojo antropocentrično držo ljudje škodujemo tudi vsej drugi živi in neživi naravi.
Prvi, ki je razumel in izrazil sodobne pretvorbe človeštva, ni bil niti politik niti znanstvenik, temveč pesnik. Paul Valery je v Regards sur le monde actuel (Premišljanja o današnjem svetu) leta 1945 dejal: »In tako se začenja doba končnega sveta.« Čas bi bil, da se iz teh besed česa naučimo: stopamo namreč v novo obdobje človeške zgodovine. Do pred nedavnim se nam je zdel svet skoraj brezmejen. Darovi sveta so bili neskončno obnovljivi; če so nas izgnali iz enega kraja, je bilo za nas vedno dovolj prostora kje drugje. Zdaj tega »drugje« ni več.
Neurejena hiša
Ekologija je ena od redkih znanstvenih disciplin, ki je predana celostnosti. Njeno ime (grško: oikos, »hiša, gospodinjstvo« in –logia, »preučevanje, študij«) pomeni, da preučuje mreže odnosov med živimi bitji ter njimi in njihovim okoljem. Urbana ekologija se ukvarja z raziskovanjem vpliva rasti in razvoja mest na ekološke razmere. Tako pridobljeno znanje naj bi pripomoglo k ohranjanju ali ustvarjanju zdravega in biotsko pestrega mestnega ekosistema.
Težava postmodernega človeka je v tem, da je hišo temeljito preučil, ne najde pa vzgiba, da bi jo uredil. Paradoks današnjega časa je, da imamo neskončno veliko koristnih informacij, ki jih ne izkoriščamo. To ni informacijska doba, marveč doba informacij o informacijah. Pesti nas – skoraj nerazumljiva – neobčutljivost za premislek. Dovolj se nam zdi že to, da vemo oz. znamo, da bi na osnovi znanja ukrepali, pa nam zmanjkuje časa. Preveč ga porabimo za sedenje pred zasloni. Toda brez dejanj so informacije le vedno večji kup blaga (navlake) v spletni banki idej.
Tehnologija nas je izrinila iz naravnega okolja do te mere, da o njem presojamo in odločamo, ne da bi sploh bili v njem. Ustvarjamo simulacijo življenja, s katero poskušamo zamotiti raztreseni rod učečih se otrok in mladostnikov, ki v virtualnih svetovih komunicirajo kot svoji »predstavniki« ali alter egi, namesto da bi delovali ali se z drugimi ljudmi sporazumevali kot resnični ljudje v realnem svetu. Nekdo nekje drugje je pomembnejši od tega, kje sem in s kom sem.
Idioti v pravem pomenu besede
So informacije res tako pomembne? Prebivalci večinskega sveta veliko bolj od medmrežja potrebujejo prave mreže, ki jih bodo zaščitile pred malarijo. Ali morda otroci v Etiopiji umirajo od lakote zato, ker ni dovolj informacij? Je kriminal v velemestih posledica pomanjkanja informacij? So smrtne žrtve prometnih nesreč v moji domovini (že nekaj desetletij zapored povprečno 4-5 na teden) rezultat slabe informiranosti? Privrženci tehnologije pravijo, da nam bodo z umetno inteligenco tlakovali pot do samospoznanja. Dobili smo skoraj instantno globalno komunikacijo – ali je to res pot do vzajemnega razumevanja? Ponujajo nam virtualno resničnost in pričakujejo, da bo ozdravila duhovno revščino.
Nenadoma ugotavljamo, da je čudovita globalna vas v glavnem poseljena z idioti v prvotnem pomenu besede: gr. idiotes je »za-sebnik«, tisti, ki je samo za-sebe, ki zunaj sebe ne vidi in ne priznava nobenih opornih točk ali skupnih vrednot ter vse, kar počenja, utemeljuje zgolj s svojimi vzgibi.
Toda na gosto naseljeni Zemlji bo mogoče preživeti samo, če bomo upoštevali Drugega. V ekološkem smislu upoštevati Drugega pomeni priznati pravico do eksistence vsem bitjem in neživi naravi. Nekomu ali nečemu podeliti avtonomijo pomeni sprejeti ga, čeprav ga ne razumemo; sprejeti, čeprav biva po nam nedojemljivih zakonih. Drža »za-sebe« izvira iz antropocentrične zagledanosti vase oz. prepričanja, da je vse za nas ali celo zaradi nas. Preveč smo se postavili v središče sveta, začutili pokroviteljsko slast vse-vedoče in vse-razumevajoče vrste. Opijanili smo se s fosilnimi gorivi, električno ter jedrsko energijo in znanstvenimi dosežki nasploh. »Če bi vedel, kakšno opustošenje bom povzročil, bi postal urar«, je dejal Albert Einstein. Zadnjih 100 let življenje na Zemlji ni več spopadanje z naravo, ampak kolonizacija in njeno popolno podjarmljenje. Ne gre več za zadovoljevanje potreb vseh, ampak za zadovoljevanje želja bogatega manjšinskega sveta. Ker je želja presežek potrebe, in ker so naravni viri končni, zadovoljevanje želja pomeni, da nekje povzročamo primanjkljaj. Kje, pač ni težko uvideti: v revnem večinskem svetu, ki smo ga do nedavnega imenovali Tretji svet. A medtem ko tega pesti pomanjkanje, bogatega manjšinskega zdeluje preobilje. Zato bi se moral slednji spraševati, kako se upreti nevarnostim preobilja, kako obrzdati potratno življenje in ga spremeniti v dobrega ter varčnega.
Etika kreposti
Odgovor je skrit v vrnitvi k predmoderni etiki kreposti, ki lahko postane podlaga dobrega in srečnega življenja. Sodobni liberalizem to ne more biti, ker ga bremeni huda pomanjkljivost: vso moralo je namreč stlačil v ozek prostor med pravice in dolžnosti. Posledica je, da nihče več noče izreči resnice o tem, kaj je dobro in kaj slabo oz. kaj je prav in kaj narobe, pa naj gre za »poštne nabiralnike« politikov v tujini (karkoli že ti nabiralniki so), milijonsko nagrado bančniku (z denarjem, ki si ga od varčevalcev sposoja banka) ali za ugotovitev, da je avtomobilska industrija za Slovenijo strateškega pomena (to govorijo premierji, ko obiščejo Revoz), čeprav je povsem očitno, da je čez vse razumne meje napihnjena proizvodnja osebnih avtomobilov globalna strateška zabloda. Morala, ki je stlačena med izpolnjevanje obveznosti in seganje po pravicah (delovanje v mejah zakona), je le siromašni minimum, ki ljudem omogoča, da brez prevelikih trenj shajamo drug z drugim. Obveznosti lahko človek izpolni, na polju kreposti pa ne govorimo o izpolnjevanju. Krepost lahko razvijamo v neskončnost in to jo spreminja v predmet občudovanja ali celo ljubezni. Kdor samo poskrbi, da izpolni svoje obveznosti do drugih in ne sega preko dovoljenega, ne zasluži, da bi ga posebej občudovali, saj se samo normalno obnaša. Krepost moramo razumeti v predmodernem (Aristotelovem) pomenu: »Krepost je lastnost, po kateri se odlikuje določena vrsta «. Za človeka je krepost to, kar je za leoparda hitrost in za leva moč. Krepost je izrazito funkcionalna in nima nobene zveze s puritansko zadrtostjo, sovražno vsakršnemu užitku. (Krepost očesa je, da dobro vidi, krepost ušesa je, da dobro sliši.)
Spisek kreposti, tj. človekovih krepkih plati, se je v času in prostoru spreminjal. Antična Grčija je častila pravičnost, zmernost, previdnost, pogum; krščanstvo je dodalo zaupanje (vero), dobrodelnost in upanje, ponos pa je ponižalo v prevzetnost, torej v greh; protestantizem je prispeval varčnost in delavnost; Konfucij in Lao-Ce sta na drugem koncu sveta cenila spontanost ter sinovsko in hčerinsko vdanost. Ali slednja nima opraviti s solidarnostjo med rodovi, ki je po nedavnih anketah pri nas tako zelo na psu? Izobraževalne organizacije bi morale biti tovarne značajev, vsaj toliko, kot so tovarne znanja. Premočrten, čvrst značaj je temelj srečnega in dobrega življenja. Naloga vseh človeških skupnosti je spodbujati, če ne siliti, posameznika h kreposti tudi z zakoni, ki so zasnovani tako, da čim bolj zmanjšujejo skušnjave. Pravo je del morale in ne, kot pravi metafora Friedricha Hayeka, zbirka prometnih predpisov, ki preprečuje prometne nesreče. Država je skupnost ljudi, ki so se zbrali, da bi živeli dobro življenje; država ni nočni čuvaj ali obmejni stražar.
Kljub temu, da se je spisek kreposti v zgodovini spreminjal in so bile nekatere tudi le modne muhe svojega časa, npr. drznost v renesansi, je vrsta takih, ki veljajo povsod in vse čase.
Motnja v naši zvestobi univerzalnim krepostim je nastopila, ko je vajeti v roke vzela ekomonija. Adam Smith je izumil nevidno roko trga, ki naj bi skrbela za dobrobit človeštva. Ker naj bi bil gonilna sila napredka človekov sebični interes, je potreboval protiutež in v Smithovih delih to vlogo povsem naravno igra sočutje. Neoliberalna ekonomija je nanj pozabila, še več, častiti je začela pohlep in kopičenje bogastva – posvečena metoda za doseganje tega pa je brezobzirno tekmovanje. Nevidna roka trga se je spremenila v nevidno roko pohlepa, ki je oktobra 2008 začela deliti klofute vsevprek – predvsem revnemu večinskemu svetu in naravi. Ob vsaki krizi se človeštvo najprej odpove prizanesljivosti do narave. Edvard Kocbek je že pred pol stoletja izrekel besedno zvezo, ki opisuje današnje stanje: perverzno svobodoumje. In sprevržen ta liberalizem zares je, saj vztraja na pogubnem stališču, da je moralno vse, kar človek stori v okviru svojih pravic in obveznosti. Tako stališče pa je z vidika zmožnosti človekovega etičnega uma ponižujoče in zmotno, saj morala ni le del prava, ampak bi moralo pravo biti del veliko širšega polja morale.
Dobro = srečno
Vsem prizadevanjem ponorelega liberalizma navkljub pa ljudje nismo pozabili 2000 let stare etike kreposti. Še vedno iskreno občudujemo pogumno dejanje, ko nekdo skoči v deročo reko in reši življenje, ali samoodrekanje v dobro drugega, kakršen je altruizem Matere Terese. Zakaj to še zmoremo? Podlaga naše občutljivosti za krepostna dejanja je težko določljiva moralna ozmoza, s katero večina ljudi od staršev, učiteljev, vrstnikov in pomembnih drugih, srka tisočletne predstave o tem, kaj je prav in kaj ne. Kreposti niso mrtve, samo v preobilju so postale mlahave, zato zahtevajo nenehno oživljanje. Z njimi se ne rodimo, so nam pa položene v zibelko. Zanje smo odgovorni, z njimi moramo nekaj početi, jih udejanjati z ločevanjem med dobrim in slabim. Čvrstiti jih moramo ves čas, na vseh ravneh, vse življenje. Aristotel in Sofoklej trdita, da človeka lahko razglasimo za srečnega šele, ko je sklenil svoje življenje. Za Grke je veljala enačba: srečno življenje = dobro življenje. Aristotelovo misel lepo objema slovenski pregovor, da je vsak svoje sreče kovač: za dobro življenje je človek odgovoren sam, dobro življenje od vsakogar zahteva vseživljenjski napor. Danes k vzgoji za dobro življenje sodi tudi pouk o tem, kako biti kos preobilju, kar je enako nujna naloga nas, ki živimo v razvitem svetu, kot je v večinskem svetu nujno biti kos pomanjkanju.
Da bi zaživeli dobro, bi morali drug drugemu, posebno pa starejši mladim, pomagati, da bomo postali občutljivi za premislek. Vse preveč vsakodnevnih odločitev sprejemamo v etičnem vakuumu. Okolje, energija, nasilje, lakota so globalni problemi, ki zahtevajo individualno odgovornega in globalno solidarnega državljana sveta. Otresti se moramo menedžerskih puhlic in blebetanja o svobodi izbire. Najti moramo orodja, s katerimi bomo izboljšali občutljivost za premislek. Spoznati moramo, da so nekatere izbire boljše (vrednejše) od drugih in da obstaja hierarhija vrednot, ki ji moramo slediti. V življenju ni glavna stvar svobodna, ampak dobra izbira.
Novo meništvo
Enotnega recepta, kako priti do stanja, kjer bo etika kreposti v samem srcu vzgajanja in izobraževanja, ni. Edino upanje je umik s političnega odra v novo vrsto meništva. V nekaterih državah EU že delujejo lokalne skupnosti, ki bodo skozi mračno dobo, v katero smo že zakoračili, kazale pot s prijaznim intelektualnim in moralnim življenjem. »Ne čakamo na Godota, ampak na novega – nedvomno zelo drugačnega – Sv. Benedikta,« je pred tremi desetletji v knjigi Po kreposti (After Virtue, 1981) dejal britanski filozof Alasdair MacIntyre. Pravilo Sv. Benedikta predpostavlja avtonomnost vsake posamične meniške skupnosti. Samo ugibamo lahko, kakšna bi lahko bila nova podoba sv. Benedikta. Skoraj gotovo ne bo ortodoksen kristjan. Stara vera je bila oblikovana za svet revščine in ne nagovarja zagat, ki jih prinaša družba preobilja. Vznika pa nova, ki bi to znala storiti. Droben primer je naselbina Piskrovezov mehurček, Tinker's Bubble,v angleškem Somersetu. Tam majhna skupnost okoljevarstvenikov upravlja z 20 hektarji gozdov, sadovnjakov in pašnikov. Zemlja je skupna. Ne uporabljajo niti fosilnih goriv niti elektrike iz omrežja. To pridobivajo s sončnimi celicami in parnim strojem, ki ga kurijo z drvmi. Cilj teh ljudi je, da »lahno stopajo po zemlji« - da kar najmanj prispevajo h grozeči okoljski katastrofi. Skupnosti, kot je Tinker's Bubble, veže disciplina, vredna zgodovinskega svetega Benedikta.
Lahko se je norčevati iz radikalnih okoljevarstvenikov. Njihove klimatološke napovedi so pogosto negotove, in celo če so natančne, ni jasno, kako bi lahko peščica navdušencev odvrnila prihajajočo apokalipso. A bistvo je drugje. Zeleno gibanje lahko govori tudi jezik znanosti, toda tisto, kar ga v resnici poganja, je etični imperativ – dobra volja in spoštljiv odnos do drugih. Gre za poskus oblikovanja družbe, v kateri nekatere izbire prepoznavamo kot boljše od drugih in v kateri narava postavlja omejitve svobodni igri želja. V takih spontanih iniciativah predanih ljudi in ne v škripajoči državni mašineriji moramo iskati obnovo življenja v okvirih kreposti.
Janez Penca