ESEJ ZA DANAŠNJO RABO

Enotnost je lahko ekscesna

V času, ko politična pamet z vseh vetrov poziva k enotnosti, zdrava pamet ugotavlja, da je pravo krepčilo, ki ga potrebujejo sodobne družbe, večja enakost. Zgodovinska praksa kaže, da je enotnost največkrat samo orodje ali celo orožje za ločevanje od drugih in drugačnih. Nasprotno pa enakost združuje. Najbrž je pogoj za zdravje družbe res to, da se nihče ne počuti večvrednega od svojega soseda. Ali kot so med drugo svetovno vojno rekli v Veliki Britaniji: za moralo ljudi je veliko pogubnejša lady v razkošni limuzini kot eskadrilja Göringovih bombnikov.

Enotnost je privlačna. Reforme bodo uspele le, če bomo dovolj enotni. Stranke se počutijo močne, če so dovolj enotne. Tudi politična latovščina Evropske zveze ne more ubežati tej namagneteni besedi. Veliko se govori o enotnosti v različnosti in o “ever closer Union”, vedno tesnejši (bližnji, zaupnejši) Uniji.

Prefinjeno sprevrženo 

Enotnost je politični režim prejšnje države negoval s posebnimi nameni. ZK se je s svojima podaljškoma sindikatom in zvezo socialistične mladine razcvetala na kompostu enotnosti. Skrbela je, da je bilo nekaj milimetrov pod frizuro povprečnega državljana vse lepo zlikano. Enotno. Se še spomnite gesla Bratstvo in enotnost? Tedanji ideologi so v geslu francoske revolucije Svoboda, enakost, bratstvo enakost prebrisano nadomestili z enotnostjo. Svobodo so izbrisali. Kjer je svoboda, se namreč lahko krešejo mnenja. Če so vsa mnenja enotna, ni konfliktov. Od tod izvira navidezni mir totalitarnih ureditev. Nič svobode, nič konfliktov. Podlaga bratstvu ne more biti enotnost. V normalnih družinah bratje razmišljajo različno. Podlaga bratstvu je enakost. Zato sta se bratstvo in enotnost prejšnje države sesula v prah. Preprosto nista bila za skupaj.

Zaradi negativnega prizvoka, ki ga beseda enotnost tovori iz prejšnjih časov, bi naš decembrski praznik zvenel bolj čilo, če bi se namesto Dan samostojnosti in enotnosti imenoval kar tako, kot se je do septembra 2005: Dan samostojnosti. Če pa že potrebuje besedno okrasje, bi mu lahko dodali “in soglasja”. Soglasje namreč pomeni skladnost, ujemanje, ubranost, ki so vsi veliko prijaznejši pojmi kot enotnost in bolj kot slednja opisujejo vzdušje časa, ko smo se kot državljani odločili stopiti na samostojno pot: harmonijo, sozvočje, blagoglasje.

Poklicna deformacija političnih panjev 

Hrepenenje po enotnosti je poklicna deformacija političnih panjev. Primer: Potem ko je pred referendumom za vstop v EZ vladni evroagitprop (pod vodstvom dr. Alje Brglez)oznanil, da pri nas evroskeptikov sploh ni, je razkrinkal in poimenoval tudi prepotrebnega notranjega sovražnika: evrooponente in evroflegmatike. Piko na i v boju za enotno razmišljanje državljanov je postavil tedanji zunanji minister, ki je evroskeptike hitropotezno razvrstil med bebce in jugonostalgike. Nato smo Slovenci v poklekovalni maniri vstop kronali s skoraj 90-odstotnim "da". Visoki predstavnik Evropske zveze se je tedaj v Cankarjevem domu pošalil: "Tako enotno izrekanje na referendumu bi lahko pričakoval samo še Saddam Husein." Pohvala pa taka! 

Verodostojne evropske države (Finska, Švedska, Avstrija) so v prejšnjem krogu širitve svoj vstop izglasovale 52-, 57- in 66-odstotno. Enotnost – pa čeprav brez soglasja - kot odsev miselnih vzorcev prejšnjih časov še močno pritiska na možgane slovenskih političnih samoizbrancev. Drugod v Evropi je drugače. Britanci imajo npr. v Evropskem parlamentu 12 predstavnikov stranke evroskeptikov (UKIP, Neodvisna stranka Združenega kraljestva), kar je 16 odstotkov vseh njihovih poslancev.

Navdih, toda za kaj? 

Enotnost je sicer lahko neskončno navdihujoča, saj poziva, naj ravnamo kot ljubeča bitja panja (ki so v skrbi za drugega sposobna pozabiti nase) in ne kot sebični posamezniki, ki se nenehno borijo za pičle vire. Koga ne bi navdihnile naslednje besede:

“Naše gibanje zavrača pogled na človeka kot posameznika, ki je zazrt vase in zasužnjen z naravnim hrepenenjem po sebičnem uživanju tukaj in zdaj; ne vidi le njega, ampak tudi ljudstvo, deželo in rodove, povezane med seboj z moralnim zakonom, s skupnim izročilom in poslanstvom, ki duši težnjo po kratkoživem predajanju užitku. Gradi višje življenje, zasidrano v dolžnosti, življenje, osvobojeno časovnih in prostorskih omejitev, življenje, v katerem posameznik s požrtvovalnostjo in odrekanjem koristoljubju sega po čisti duhovni eksistenci, v kateri najde svojo pravo človeško vrednost.”

Navdihujoče, dokler ne zveste, da gre za odlomek iz Doktrine fašizma Benita Mussollinija. Fašizem je psihologija panja, prignana v groteskne višine. To je doktrina naroda kot superorganizma, v katerem posameznik ni več pomemben. Torej se vsak voditelj, ki poskuša ljudi pripraviti do tega, da pozabijo nase in se zlijejo v ubrano moštvo, ki si prizadeva za skupni cilj, spogleduje s fašizmom?

Demonstracije so lahko praznovanje ali spektakel 

Barbara Ehrenreich je v poglavju knjige Plešoči na cestah tak pogled zavrnila. Opozarja, da je ekstatični ples pravzaprav evolucijska biotehnologijs za razkrajanje hierarhije in povezovanje ljudi v skupnost. Ekstatično plesanje, praznovanja in karnevali vedno odpravljajo ali preobračajo hierarhije vsakdanjega življenja. Moški se preoblačijo v ženske, kmetje se pretvarjajo, da so plemiči, in voditelje lahko zasmehujete, ne da bi se vam bilo treba bati posledic. In ko je vsega konec in se vsak vrne v svoj običajni stan, so ti stanovi malce manj togi in povezave med ljudmi različnih stanov malce toplejše.

 Fašistični shodi, ugotavlja Ehrenreichova, pa temu niso bili niti približno podobni. To so bili spektakli, veličastne predstave, ne praznovanja. Izrabljali so strahospoštovanje za krepitev hierarhije in za povezovanje ljudi z bogu podobnim likom voditelja. Ljudje na fašističnih shodih niso plesali in zanesljivo niso zasmehovali svojih voditeljev. Ure in ure so pasivno postavali, ploskali, ko so mimo njih korakale formacije vojakov, ali brezumno pozdravljali ljubljenega vodjo.

Vsem nam je znano, kako kremenito enotni so bili Nemci in Italijani v času vzpona nacizma in fašizma. Kako filigransko enotno so korakali njihovi vojaki na zastrašujočih shodih pred drugo svetovno vojno! Mnogi se z grozo spominjajo monolitne komunistične stranke. O posledicah brezhibne enotnosti teh zgodovinskopolitičnih spačkov vse povedo koncentracijska taborišča in gulagi ter njihova večdesetmilijonska smrtna žetev.

Pojmi, ki tvorijo geslo francoske revolucije, svoboda, enakost in bratstvo so stkani v univerzalen recept za boljši svet. Uglašeni so sijajno: le v enakosti se lahko počutiš svobodnega in bratiš se lahko le kot enak z enakim. Ali se je siromak kdaj bratil z milijonarjem? Morda v kaki cukreni nadaljevanki, v realnem svetu pač ne.

Ladje bogatih plujejo varno, čolni revnih se prevračajo 

Globalizacije, ki se je pred desetletji kot strela z jasnega in vendar že popolnoma odrasla pojavila obsijana z avro inkluzivnosti (priložnost za vse, plima, ki naj bi dvigala tako ladje bogatih kot čolne revnih itd. – mar niso te fraze napovedovalke večje enakosti?), že lep čas ni več. Prevladujejo mračne prakse plazilskega kapitalizma: boj vseh z vsemi, uveljavljanje surove ekonomske in vojaške premoči, uničevanje narave in poveličevanje neenakosti.

Britanska socialna epidemiologa Richard Wilkinson in Kate Pickett v knjigi Velika ideja: zakaj je enakost boljša za vse, ki jo opisujejo kot neizogibno berilo osveščenega državljana sveta naslednjega desetletja, ugotavljata, kako neenakost načenja družbene odnose in ljudem zleze pod kožo. V bogatih deželah zdravje ni samo vprašanje tega, v kakšnih materialnih razmerah živijo ljudje in kakšen dostop do zdravstvene oskrbe imajo. Odvisno je tudi od tega, kako jim občutke o življenju krojijo njihovi medsebojni odnosi in družbeni položaj. Stresi, ki jih povzroča neenakost, se odražajo v slabšem telesnem in duševnem zdravju ljudi, povečanem nasilju in propadanju socialnega kapitala, tj. vzajemnosti, medčloveškega zaupanja in zaupanja v delovanje institucij. Mnoge bogate družbe so vsej materialni uspešnosti navkljub prav zaradi izrazite neenakosti popolne socialne polomije. Ljudje v takih družbah pogrešajo spoštovanje, ki je usodno povezano s tem, na katerem klinu družbene lestve stojijo. Wilkinsonove skrbne analize kažejo, da ni nujno, da bi morali poskušati doseči utopično visoko raven enakosti med ljudmi in da pozitivno vplivajo že majhna zmanjševanja neenakosti. Zgled za to so vedno znova skandinavske države, Danska, Švedska in Finska, kjer ni niti skrajno bogatih niti skrajno revnih.

Zato bi bilo prav, da bi se v Sloveniji bolj kot z enotnostjo ukvarjali z enakostjo. Prvo smo že okušali, pa se nam je od nje pokvarila prebava. Veljalo bi poskusiti še z drugo, očitno tudi že preskušeno in vsekakor bolj blagodejno dieto.

Janez Penca, založnik in prevajalec knjige Velika ideja: zakaj je enakost boljša za vse, Novo mesto: Penca in drugi d.n.o., 2012