EKONOMIJA - Znanost, mehka znanost ali samo poklic?

(Daljnega leta 2005 nisem bil jasnoviden, samo prave reči sem bral.)

Ob branju normalnih evropskih časopisov (kot temu reče Drago Jančar) dobiš vtis, da mora biti življenje poklicnih ekonomistov nadpovprečno polno zadreg in razočaranj. Prednost amaterskega statusa je, da ti ni treba služiti nobeni "opciji" razen svoji radovednosti, pa še za buške, ki jih ljudem povzroča ekonomija, ko prevrača kozolce, ti ni treba odgovarjati.

Počitnice so za sprostitev in obnovo moči, zato se poleti manj predajam vznemirjenjem, ki jih prinašajo sprotni časopisi, in več berem stare. Letos (tj. leta 2005) so bili to zadnji trije letniki Le Monde diplomatiqua. Vsega tako ali tako ni mogoče prebrati sproti, marsikaj pa je dobro preleteti še enkrat in primerjati s tistim, kar se dogaja tu in zdaj. Vladimir Nabokov je v Predavanjih o literaturi (1980) o ponovnem branju dejal: "Nenavadno, ampak človek knjige ne more brati. Lahko jo samo znova bere. Dober bralec, velik bralec, aktiven in kreativen bralec je lahko samo ponovni bralec." Veselje, da sem po definiciji Nabokova velik (ponovni) bralec, mi lahko pokvari le črv dvoma, da sem morda samo velik pozabljivec.

Ko je počitniški mir izginil, sem v roke spet vzel sveže časopise. V Sobotni prilogi sem prebral veličasten protinapad dr. Miča Mrkaiča, namenjen Aleksandru Aristovniku in Boštjanu Berčiču, ki sta "v primitivnem pamfletu in na podel način" poprej napadla njegov članek s 26. avgusta z naslovom Kaj je narobe s sedanjim davčnim sistemom? Prebral nisem niti članka, ki je spodbudil sramotilni spis niti tega spisa samega. Vse mi jih je požrl dopust. O njih ne morem reči nič. Predramili pa sta me imeni dveh ameriških ekonomistov (Nobelovcev Fynna E. Kydlanda in Eda Prescotta), ki ju omenja dr. Mrkaič, ker sem se spomnil, kaj je v zvezi z njima pred letom in pol v Le Monde diplomatique napisala Hazel Henderson. Dr. Mrkaič opisuje svojo sijajno znanstveno zgodovino. Za izvirno uporabo predpostavk (individualna racionalnost, maksimizacija koristnosti in racionalna pričakovanja) in za prispevek k ekonomski teoriji, "so mi profesorji ekonomije na univerzi Carnegie Mellon podelili nagrado Alexander Henderson Award for Excellence in Economic Theory za najboljši doktorat leta 1998. Naj omenim, da je bil takrat med profesorji na naši univerzi tudi Nobelovec Fynn Kydland, ki je pred tem za doktorat dobil isto nagrado kot jaz, poleg njega sta to nagrado dobila tudi Nobelovec Ed Prescott, pa John Muth, "izumitelj" teorije racionalnih pričakovanj in še veliko vrhunskih ekonomistov."

Hazel Henderson je v Le Monde diplomatique februarja 2005 objavila članek z naslovom Nobelova nagrada, ki to ni, v katerem omenja Nobelovca, ki ju navaja dr. Mrkaič. Hendersonova je tudi avtorica knjige Zgraditi svet, v katerem zmagujejo vsi, soustvarjalka Calverton-Hendersonovih kazalcev kakovosti življenja ter avtorica televizijske serije Etični trg; www.hazelhenderson.com.

Ekonomija sproti dokazuje, da je mehkejša od drugih, tako imenovanih trdih znanosti. Zanjo je značilno to, česar se Friedrich Nietszche dotika z aforizmom: 'Nekaj mi povzroča velikanske težave, ki kar nočejo izginiti: nedopovedljivo več je namreč odvisno od tega, kako stvari poimenujemo kot od tega, kaj v resnici so… Ustvarjanje novih imen in ocen ter navideznih resnic je dovolj, da ustvariš nove "stvari"' (Spomnimo se “novih produktov”, s katerimi nas osrečujejo ponujajo banke.) Isto misel včasih med vrsticami včasih pa v razviti obliki izrazi dr. Jože Mencinger. Očitajo mu gradualizem in domačijskost, kar je za hitropotezne svobodnjake žaljivka, ampak zato, da se razvoj ne sprevrže v katastrofo, imajo največ zaslug "gradualisti" in "nazadnjaki". Ti skrbijo, da sveta razvojniki ne porabijo od danes do jutri, in z zaviranjem človeštvu kupujejo čas, da več in bolje premišljuje. O obeh sijajnih Nobelovcih, ki jih navaja dr. Mrkaič, predvsem pa o zadregah ekonomije prepisujem, kar je decembra leta 2004 v članku Nobelova nagrada, ki to ni, zapisala Hazel Henderson.

"Peter Nobel, dedič ustanovitelja Nobelovih nagrad, se je v začetku letošnjega leta pridružil številnim znanstvenikom, vznemirjenim zaradi zmede v zvezi z nagrado, ki jo Banka Švedske v spomin na Alfreda Nobela vsako leto podeli za dosežke v ekonomski znanosti. Potem ko je milijon dolarjev "težko" nagrado leta 1969 začela podeljevati švedska centralna banka, se je zlila s pravimi Nobelovimi nagradami in jo pogosto zmotno imenujejo "Nobelova spominska nagrada".

Švedski časopis Dagens Nyheter je 10. decembra 2004 objavil dolg uvodnik treh avtorjev: matematika in člana Švedske kraljeve akademije znanosti Petra Jagerja, višjega predavatelja za tehnologijo in nekdanjega okoljskega ministra Mansa Lonnrotha in ekonomista ter nekdanjega poslanca švedskega parlamenta Johana Lonnrotha. Prispevek podrobno razčlenjuje, kako številni ekonomisti – tudi tisti, ki so prejeli nagrado Banke Švedske –, matematiko zlorabljajo za oblikovanje nerealističnih modelov družbenih procesov.

Nobelova nagrada za špekulante

Peter Nobel je Hazel Henderson v ekskluzivnem pogovoru dejal, da Alfred nikoli v nobenem svojem pismu ni omenjal nagrade za ekonomijo. Dejal je: "Švedska Riksbanka je … s podeljevanjem 'Nobelove' nagrade prav z uporabo zaščitenega imena 'Nobel' posegla v tuje pravice. Dve tretjini njenih nagrad za ekonomijo so podelili ameriškim ekonomistom Čikaške šole, ki kreirajo matematične modele za špekulacije na trgih vrednostnih papirjev – kar je povsem v nasprotju s ciljem Alfreda Nobela, namreč izboljšati življenje človeštva nasploh."

Nasprotovanja so pridrla na površje potem, ko je Banka Švedske nagradila ameriška ekonomista Finna E. Kydlanda in Edwarda C. Prescotta. Pri podelitvi so se sklicevali na njun članek iz leta 1977, ki s pomočjo matematičnega modela dokazuje, da bi morale biti centralne banke celo v demokracijah neodvisne od vpliva izvoljenih zakonodajalcev. Navedek, ki je spremljal nagrado, je poveličeval njun članek, češ da je "daljnosežno vplival na številne reforme na raznih koncih sveta", med drugim na Novi Zelandiji, Švedskem in v Veliki Britaniji.

Te dvomljive reforme pa so velik problem za izvoljene predstavnike ljudstva v demokracijah, kjer visoko cenijo preglednost politike odločanja. Monetarna politika je v srcu načina, kako se v družbah delijo bogastvo, dohodek in priložnosti. Ko narašča brezposelnost, pretirano trda monetarna politika težko udari po delavcih, številni majhni dolžniki pa prenašajo glavne sunke visokih obresti. Upnikom in lastnikom kapitala gre v takih razmerah dobro.

Danes so ideološki odkloni neoklasične ekonomije in nerealnost mnogih nenatančnih ali zmotnih predpostavk, ki so podlaga veljavnih učbenikov ekonomije, že bogato dokumentirani. Fiziki, matematiki, nevroznanstveniki in ekologi z vsega sveta skupaj s svojimi švedskimi kolegi zahtevajo, naj Banka Švedske nagrado razširi, primerno poimenuje in jo loči od Nobelove – ali pa ukine.

Modna matematika kot preobleka

Ugovori prihajajo od predstavnikov "trdih", tj. naravoslovnih znanosti, katerih izsledki so podvrženi preverjanju in ovržbi. Prepričani so, da nagrada za ekonomijo jemlje vrednost vsem pravim Nobelovim nagradam in povzroča zadrege. Ekologi, biologi, strokovnjaki za naravne vire, inženirji in termodinamiki kritizirajo ekonomijo in se sklicujejo na delo Nicholasa Georgescu-Roegena iz leta 1971. Toda celo hibridnim "panogam" (ekološki ekonomiji, ekonomiji naravnih virov in drugim) ni uspelo ubežati temeljnim napakam ekonomije. Njene doktrine mnogi kritiki primerjajo z religioznimi prepričanji, recimo predpostavko o nevidni roki trgov (da o nevidnem komolcu niti ne govorimo).

Zdaj je končno na površju vprašanje, ali je ekonomija zgolj poklic ali znanost. Že dolgo trdim, da je samo prvo, ker je večina njenih načel popolnoma različnih od preverjenih načel v fiziki, na osnovi katerih lahko npr. na Luno pošljete vesoljsko ladjo. Pokazala sem, da Paretovo načelo optimalnosti ignorira poprejšnjo distribucijo bogastva, moči in informacij in lahko pripelje do nepoštenih socialnih izidov. Preoblačenje takih zamisli v modno matematiko služi za preobleko njihovim ideologijam.

Praksa, da se v ekonomiji napačne predpostavke in koncepte matematizira, naredi odklone, katerih podlaga je samovoljno izbran sistem vrednot, neprepoznavne. Ekonomija vprašanja, ki so za javnost pomembna, predstavlja kot preveč "tehnična" in potemtakem javnosti ali celo zakonodajalcem nerazumljiva. Na ta način ekonomisti pridobivajo vpliv pri bogatih in močnih institucijah - ki jim navadno "dajejo kruh" - in zato zanje ne veljajo enaka merila odgovornosti kot za druge poklice. Če npr. človek zboli zaradi zdravnikove napake, ga lahko toži; zaradi slabih nasvetov ekonomistov pa lahko popolnoma nekaznovano "zbolijo" cele dežele, odgovornost njihovih "zdravilcev" pa je slej ko prej neulovljiva.

Model, ki pripada zgodnjim plazilskim možganom

Znanstveniki, ki preučujejo strukturo in delovanje možganov ter živčevja, biokemiki, pa tudi psihologi, antropologi, behavioristi ter evolucijski biologi napadajo najbolj trpežno zablodo ekonomije – zamisel o racionalnem gospodarnem človeku, ki tekmuje z vsemi drugimi, da bi čimbolj nahranil svoj sebični interes. Ta model, ki temelji na strahu in pomanjkanju, pripada zgodnjim plazilskim možganom in pokrajinam človekove primitivne preteklosti. In vendar je nevroznanstvenik Paul Zak z Univerze v Claremontu zaupanje, ki človeku omogoča, da se povezuje in sodeluje, povezal z reproduktivnim hormonom oksitocinom.

David Loye (Darwinova izgubljena teorija o ljubezni, Excel, 2000) je ponovno pregledal izvirne zapiske Charlesa Darwina in pokazal, da Darwin kot glavnih dejavnikov človeške evolucije v žarišče ni postavljal tekmovalnosti in preživetja najmočnejših. Bolj ga je zanimala človekova sposobnost medsebojnega povezovanja in zaupanja, sodelovanja, vzajemnosti, ter evolucija nesebičnosti, ki so vse dejavniki uspešnosti človeške vrste. Tudi druga, popolnoma nedarvinistična dela o teoriji iger kažejo v isto smer. (Kako bi se sicer ljudje razvili iz tolp lovcev in nabiralcev in ustvarili mesta, korporacije, Evropsko zvezo ali Združene narode?)

V veliko žalost matematikov se ljudje ne obnašamo kot atomi, žogice za golf ali morski prašički. Resnični ljudje - v nasprotju z racionalnim gospodarstvenikom ekonomistov – se pogosto obnašajo iracionalno in so silno zapleteno motivirani: mnogi, zlasti ženske, uživajo v negovanju drugih, delitvi dobrin z njimi in sodelovanju, pogosto celo kot neplačani prostovoljci in prostovoljke. Prizadevanja, da bi bila ekonomija s pomočjo računalništva bolj znanstvena, bodo morda obrodila sadove v prihodnosti, toda nedavni model Sugarscape (projekt, ki raziskuje umetno družbo), je samo re-kreiral prepade med revnimi in bogatimi in okrepil trgovinske vojne.

Prepir o nagradi, ki jo podeljuje Banka Švedske in ki so jo, tako sem prepričana, uvedli zato, da bi poklicu dali pridih znanosti, je zaoral do globljih spornih vprašanj. Prav mogoče je, da smo priče širjenju velikega akademskega škandala. Čeprav ga bo najbrž Svetovni gospodarski forum poslovnih in vladnih elit v Davosu spet namenoma prezrl, pa bi moral biti v žarišču naslednjega Svetovnega socialnega foruma."

Tako se je o znanstveni trdoti oz. mehkobi ekonomije razpisala Hazel Henderson. Človek si ne more kaj, da ne bi dobil občutka, da so "mehke" tudi Nobelove nagrade prej omenjenih ekonomistov. Znanost, ki je sprejela "nevidno roko trga", metaforo Adama Smitha, in "učinek curljanja", ki predpostavlja, da od kopičenja bogastva pri vrhu piramide nekaj vedno pricurlja tudi revnim ob njenem vznožju, zasluži, da se vsaj začasno preseli med narekovaje. Ekonomija se obnaša, kot da so naravni in človeški viri neizčrpni. Vsak otrok ve, da so končni. V končnem svetu, iz katerega (zaenkrat) ni mogoče posegati ali celo zbežati, pa se statusno prerivanje, s katerim nas je ta znanost uspela zasvojiti, vedno konča z vsoto NIČ. Če vse svoje dejavnosti gledamo in ocenjujemo samo skozi prizmo ekonomije, lahko svoj napredek definiramo samo glede na položaj drugega. V takih razmerah moje napredovanje nekoga vedno obsodi na nazadovanje. Ne more biti drugače, če je kapitalistična ekonomija uzakonila neizogibnost načela boja vsakogar z vsakim. Darwina bi morali brati tako, kot ga je bral David Loye.

Toliko glede ljudi. Glede planeta pa lahko pričakujemo, da ga bo ekonomija rasti in nenehnega iskanja priložnosti, kako bi kje koga ali kaj (ob čim manjših stroških) do kraja oskubli, pripeljala do neuporabnosti. Ekonomija je bolj kot fiziki podobna biologiji. Mutacije so hitre in nepričakovane, a je zaenkrat vse tako gladko speljano, da hrbet – lokalno in globalno - čudežno vedno podstavijo revni. Največkrat je o pojavih mogoče govoriti "za nazaj". Zato je ekonomija še najbolj stanovitna, kadar samo opazuje in stvari opisuje take, kot so.

Ko človek bere o dva tisoč petsto milijardah dolarjev neodplačljivega dolga, kolikor finančni analitiki ocenjujejo, da ga revni dolgujejo bogatim kljub 500 let trajajočemu pretoku naravnih bogastev iz revnega v bogati svet, si želi, da ekonomija ne bi bila nič več kot le dekla v službi boljše prihodnosti človeštva, še zlasti tistega njegovega dela, ki mu niso mar Nobelove nagrade za teoretične akrobacije, ampak zgolj praksa vsakdanjega preživetja.

Janez Penca, in navedeni vir: Le Monde diplomatique, februar 2005