DAVOS: Globalni izraz normalizacije neetičnega vedenja

Te dni na Bledu poteka srečanje slovenskega združenja književnikov, ki se ga udeležuje tudi predsednik mednarodnega združenja PEN, kanadski esejist, pisatelj, filozof in kritik John Ralston Saul. V knjigi Propad globalizma (The Collapse of Globalism, 2005) zajedljivo-šaljivo piše o Svetovnem gospodarskem forumu v Davosu, kamor hodijo svetovno menedžersko aroganco častit tudi najvišji slovenski politiki. J. R. Saul mi je dovolil uporabiti nekaj misli iz omenjene knjige.

Svetovni gospodarski forum se trudi biti očarljiv. V enem od povzetkov letošnjega srečanja je zapisano: “Naraščajoče neenakosti v dohodkih ne povzroča slabo vodenje korporacij, ampak “veliko globlje sile”, vključno z razvojem tehnologije, pojavom globalnega trga in potrebo po inovativnosti. Vodenje korporacij na to ne vpliva. Pravi pogovor mora potekati o tem, kako do inovativnosti in ustvarjalnosti, ki ju potrebujemo...” Predsednik uprave Alcatel-Lucenta pa: “Pogovarjati se moramo o inovativnosti, resnični trajnosti in reformah – ne o korporacijah in pohlepu. Gre za sprejemanje odločitev. Podati se moramo v preobrazbo. Pogovarjati se moramo o ustvarjanju delovnih mest, ne o njihovi varnosti.”

Čeprav so letos v Davosu govoričili tudi o tem, kako bo treba kapitalizem spremeniti, da bo bolje služil družbi, je že iz zgornjih navedkov videti, da Davos ljubi predvsem samega sebe. Zato je pozval, naj se ne pogovarjamo o pohlepu korporacij in neenakosti v dohodkih (ki jo seveda povzroča pohlep), temveč o inovativnosti, trajnosti in reformah (o čemer se pogovarjamo že desetletja). Krivdo za neenakost, iz katere rasteta nesreča in obup znatnega dela človeštva, je potisnil v naročje “veliko globljih sil”. Tistim, ki vsako leto romajo v Davos, so te “veliko globlje sile” malo mar; oni ne čutijo niti kriz niti razcveta – zanje je svet ves čas eno samo dolgočasno udobje. O drugi, manj bleščeči in za mnoge resničnejši plati Davosa je v knjigi Propad globalizma v poglavju z naslovom Dvorni norček, ki ga z njegovim dovoljenjem objavljam na tem mestu, razmišljal kanadski pisatelj in filozof John Ralston Saul.

Dvorni norček

Tako kot morajo klasične igre s kralji, devicami, ljubeznijo in izdajstvom imeti svojega dvornega norčka, ima globalizacija Svetovni gospodarski forum, na kratko Davos. Da bo to njegova vloga, ni bilo očitno kar takoj. Prvo srečanje v tem majhnem mestu v švicarskih Alpah, januarja 1971, je bil resen poskus, da bi evropsko poslovno tehnokracijo navdušili za bolj vneto merjenje z ZDA. Takrat so praznovali petindvajseto obletnico Centre d'étude industrielles. Srečanje je v glavnem zraslo v sozvočju s trojno vizijo življenja – nacije so umirale in so si zaslužile umreti; biznis naj bi vodili menedžerji, ne kapitalisti; in biznis mora voditi družbo. Ali, kot so zapisali v 160 strani dolgem poročilu konference:

V nasprotju z vidno opešano kondicijo večine evropskih držav sta se morali industrija in trgovina hitreje prilagoditi novi stvarnosti, delno tudi zato, ker sta bližji življenju in posledic svojih napak ne moreta v nedogled odrivati v naročje drugih ... Običajno pobudo prevzamejo tisti, ki nadzirajo politiko, toda tokrat sta v prvih bojnih vrstah industrija in trgovina.

Tovrstno pretiravanje je postalo še hujše, ko je organizacija padla v roke mlademu profesorju menedžmenta, Klausu Schwabu, ki je svoja jadra nastavil vetru mednarodne poslovne tehnokracije.

Prvo srečanje je prineslo načrt za evropske izvršne menedžerje v tridesetih točkah. Načrt je bil zanimiv in zelo inkluziven glede socialnih vprašanj in Vzhodne Evrope. Evropski simpozij menedžmenta je kmalu postal Svetovni gospodarski forum ali Davos. Svetovni gospodarski forum je od samega začetka vsiljeval pogled na družbo skozi prizmo ekonomije, ekonomijo pa naj bi merili skozi prizmo menedžerjev velikih korporacij in ne z očmi kapitalistov.

Toda pravi cilj Davosa je bil morda en sam: da so se menedžerji tam lahko obdajali s svojim lastnim odmevom – s (samo)povzdigovanjem izkušnje vodenja, ki ne pelje nikamor. V Davosu so lahko po mili volji loščili svoj globalni besednjak in se prilagajali vsakoletni modi, ki so jo krojili prav tisti, ki srečanje financirajo.

Na koncu je glavnino financiranja Davosa prevzelo njegovo korporativno članstvo, s čimer so shodi postali bolj ali manj vaje v stikih z javnostjo v službi tematik, ki so jim vplivni člani tisto leto namenili pozornost. Vse to se je dogajalo vsem na očeh. Vedno številčnejša udeležba visokih voljenih politikov je v začetku presenečala, potem pa se je sprevrgla v očaranost.

In tako so v Davos leto za letom hvaležno romali izvoljeni državniki in se kot ubogljivi šolarčki s pozornim poslušanjem piarja prilizovali novi moči - korporativni tehnokraciji. Pri tem so se vedli, kot da bi v resnici šlo za kake ideje. Naj so bili socialni demokrati ali liberalci, vsi so postajali globalisti nežnejše sorte.

Kraj ozkih in nezanimivih ambicij

Gospod Schwab je uspel ustvariti moderno inačico dvora z vsemi značilnostmi dvornega življenja – brez moči, toda z upanjem na morebitni vpliv; z dvorjanskemu podobnim prilizovalskim vedenjem, ki ga danes imenujemo lobiranje ali mreženje; in z močnimi vojvodami in princi, ponižanimi z očitno potrebo, da dvorijo kralju, ki je v tem primeru privzel bolj abstraktno obliko. Kralj Davosa je koncept. Koncept družbe, katere pravo podobo vidimo, če si jo ogledujemo skozi prizmo ekonomije. Tisti, ki jim je treba dvoriti, so menedžerji velikih korporacij. Ponižani princi so voljeni državniki.

Če stopite korak nazaj, da bi to uzrli v zgodovinskem kontekstu, bi se najprej utegnili Schwabovim egocentričnim trditvam o izvirnosti in vplivu zasmejati. Človeka spominja na enega tistih ošabnih pobiralcev davka na sol, ki so v dnevih pred Francosko revolucijo postajali vojvode.

Morda bi vas utegnila zamikati ali celo vznejevoljiti vsa ta moč, zbrana na kraju tako ozkih in nezanimivih ambicij, na kraju, ki je povsem brez državljanskega pečata. Toda to zveni malce narejeno. Namere so bile namreč vedno zelo jasne. Cilj Davosa je bil in ostaja uveljavljanje politik njegovih lastnikov. Oni sami bi pojasnili, da je cilj širjenje liberaliziranega globalnega sistema, ki ga vodi biznis. Davos je organiziran, zgoščen lobistični sistem. In ker je večina zahodnih demokracij lobiranje normalizirala tako, da so ga po zaslugi registracij in deklaracij privedle v svoj menedžerski sistem, je težko namigovati, da je karkoli od tega tehnično neetično. Davos je zgolj globalni izraz normalizacije neetičnega vedenja.

Edina skrb zbujajoča stvar tega shoda je, da toliko voljenih državnikov meni, da morajo sprejeti logiko Svetovnega gospodarskega foruma zato, da smejo biti njegovi dvorjani. To je ena od čudnih lastnosti ozračja, ki ga dihajo vsi dvori. Vedno je zrcal na pretek, a dvorjani v njih ne prepoznajo svojih odsevov. Tudi versaillski vojvode so poskušali sami sebe prepričati, da jih na dvor ne vabijo zato, da bi jih poniževali. Pa so jih.

pripravil J. Penca