CESAR JE NAG

..., a kje je vendar otrok, da bo to povedal odraslim?
OKOLJSKA VZGOJA V ŠOLI KOT SUBVERZIVNA DEJAVNOST


Čisto prave solze

Pred leti sem s tremi kolegi sedel v precej veliki dvorani neke piranske izobraževalne ustanove in čakal na pozdravne besede organizatorice delavnic o izobraževanju kot temelju trajnostnega razvoja in o metodah poučevanja okoljske tematike. Z udeleženci strašljivo redko posejana prostorna predavalnica je gospo, ki nas je pozdravljala, potiskala na rob joka. Na koncu jo je potisnila čezenj.

Tedaj smo vedeli, da bo seminar sila resen in vroč. Pomislil sem: Kdor v delo vloži toliko čustvene energije, da se je v strahu, da bi bilo brezplodno, pripravljen javno razjokati, je intenzivna oseba, ki misli resno. Moja predpostavka ni bila iz trte izvita, saj so nas njene solze bolj kot karkoli drugega spodbudile, pravzaprav zavezale, da smo zvesto in navdušeno opravljali vse naloge tistih dveh piranskih dni.

Ko gre za okoljsko vzgojo, ki bi morala v šoli potekati počez čez učne načrte vseh predmetov, je navdušenje temelj uspešnosti. Vitomil Zupan je v enem od svojih zadnjih besedil zapisal, da Slovenca razen za pet in pol metrov dolg avto in počitniško hišo ne moreš navdušiti že skoraj za nič več. Navdušiš jih seveda tudi za avtoceste, čim širše in po možnosti do vsakega zelnika, ne glede na to, kakšno opustošenje naravi prinašajo. Morda pa je v mladih dušah vendarle prostor še za kaj drugega, zato bi veljalo, da ga v šolah izkoristimo in ga napolnimo z občutkom za obče dobro, za nekaj, s čimer se sicer nihče ne more pobahati kot s svojim, a kar prav zato koristi vsem. Mimogrede, prav javno je globalizatorjem očitno hudo napoti, saj se s pomočjo vlad večine držav tega sveta veselo seli v kremplje korporacij. Samo še malo počakajmo, pa bodo vlade odprodale še vodo in zrak, po koristnih rastlinah pa s patenti tako že posegajo lovke največjih biotehnoloških korporacij. A upanje mora ostati, in zato bi se temu morali upreti.

Varuhi plamena navdušenja

Učitelji bi morali za upor razpihati plamen navdušenja in postati njegovi varuhi; kot taki pa se znajdemo v sila nerodnem položaju, saj smo, kot se takoj izkaže, prisiljeni bojevati se zoper vrednote odraslega sveta, ki mu pripadamo. Odrasli svet je namreč svet cesarjevih novih oblačil, to je svet nenehnega pretvarjanja. Zakaj je okoljska vzgoja v šoli subverzivna dejavnost? Vzemimo vsakdanja primera: šolsko malico in kajenje v šoli.

V še ne tako daljni preteklosti so dijaki pili čaj, limonado, kakao, kavo in mleko. Jedli so črn kruh z jogurtom, raznimi namazi (skuta, med, zelenjavni in ribji namazi), včasih z nekaj rezinami salame ali sira. Na pladnjih so bila tudi jabolka ali pomaranče. Malica je potekala ob točno določenem času in na točno določenem kraju: v dveh glavnih odmorih v šolski jedilnici. Razredniki smo v začetku šolskega leta dobili list z navodili o zdravi prehrani, po kateri je tedanja šolska malica vsaj malo dišala.
Pred šolo sta stala dva smetnjaka.

Potem je med zidove slovenskih šol zakorakal čili kapitalizem s svobodo trgovanja, izbire in kar je še podobnih svoboščin, katerih prvo znamenje je bila tako imenovana komercialna malica. Nekajkrat smo razredniki v začetku leta še dobili navodila o zdravi prehrani, potem pa je tiste, ki so te papirje razpečevali, premagala spodobnost. Kaj je komercialna malica, vemo: ocvrt krompir, s čokolado obliti in s kremo napolnjeni ocvrti krofi, razne hrustljave zmesi, s sirom zalite pice, hamburgerji, pa pobarvane, umetno oslajene, odišavljene in gazirane pijače, vse seveda v ličnih plastenkah in pločevinkah. Bili so dnevi, ko je že ob sedmih zjutraj iz avtomatov po hodnikih dišalo po pravi kavi. Tega zadnjega ni več. Stopili smo drobcen korak nazaj na bolje.

S šole v zemljo 120.000 plastenk

Hkrati z obiljem nezdrave prehranske ponudbe se je pred šolo, za njo in ob njej pojavilo preobilje smetnjakov. Namesto dveh jih je zdaj kakih dvajset. Z dijaki sem hitro izpeljal anketo z enim samim vprašanjem: Koliko vas je danes v šoli kupilo plastenko s pijačo? Izračunali smo, da na leto z naše šole na komunalno odlagališče odpadkov potuje okrog 120.000 plastenk. Tako je tudi na drugih šolah. Na neki osnovni pri malici dobijo plastenko vode. Vsak dan.

Dobro hidrirana mladina, krepko zasvinjana domovina.

Ampak, če se prav spomnim, tudi v časih, ko so dijaki (in profesorji) pili iz kovinskih skodelic, nismo množično cepali zaradi dehidracije ali okužb.

Ko sem ob začetku eksplozije odpadkov, ki je spremljala uvajanje nove malice, eni od ravnateljic šolskega centra, kjer delam, omenil, da bi bilo dobro potruditi se in premisliti o morebitni vrnitvi k nekdanji obliki prehranjevanja v šoli, mi je prijazno odvrnila: "Janez, saj veš, da ne moremo več nazaj." Všeč mi je bilo, da ni rekla "ne smemo", vendar me je njena naprednost vseeno nekoliko zaskrbela.
Če bomo v okoljskih zadevah zares hoteli napredovati, bo pač treba stopati nazaj. To je jasno vsem, ki kolikor toliko spremljamo nesmisle človekove zagledanosti vase. Če ne bomo, bo narava poskrbela, da bomo nazaj zdrseli, kar je manj prijetna inačica napredovanja.

Sladkost nadomeščanja starih resnic z novimi zmotami

Kajpada komercialna malica ter taki in drugačni pivsko-prehranjevalni avtomati s tisoči plastenk, pločevink in plastičnih kozarcev niso naravna nesreča, ki bi se nam zgodila zoper našo voljo. To tudi ni pojav, ki bi presegal naše zmožnosti za spremembo. Vse to je človekova volja, njegovo delo. In če se želim kot učitelj-vzgojitelj zoper tako stanje bojevati, delujem subverzivno, prevratno. Sem proti nečemu, kar se je kot trend, a vendar z blagoslovom šolskih oblasti pritihotapilo med zidove, ki s svobodnim trgom, na katerem imaš tudi pravico, da izbereš najslabše, ne bi smeli imeti nobene zveze.
Mimogrede, s kalifornijskih srednjih šol so že predlani začeli izganjati avtomate za osvežilne pijače, hamburgerje in podobno prehransko ter pivsko navlako, ki je že popolnoma kolonizirala šolski fizični in duhovni prostor. Videti je, da bo zdravi kapitalizem spet korak pred nami, čeprav bi bili mi, ko bi ostali pri dobri stari šolski malici (in še čem), že davno lahko deset korakov pred njim. A kaj ko ni slajšega dela kot stare resnice nadomeščati z novimi zmotami. Za to početje je vedno na pretek dobro plačanih strokovnjakov in prostovoljcev. Morda se bo kdo oglasil, da se šole širijo in da je malico nemogoče umestiti v dva glavna odmora. Šole bi se pač smele širiti le tako, da bi zadostile merilom higiene. Prehranjevanje po hodnikih in učilnicah je z njimi sprto. Z zdravim prehranjevanjem je sprta tudi vsebina današnje srednješolske malice. (Slednje je dognal "projekt", katerega modre ugotovitve so pred časom razodeli na neki slovenski srednji šoli.)

Projekt biti normalen

V takih razmerah je več kot dobrodošla ekošola, a le če deluje korenito in premišljeno, da se njene akcije ne sprevračajo v nasprotje lastnih ciljev. Če npr. z nagradami (zastonj malica, skupinski izlet itd.) dijake spodbodeš k zbiranju plastenk, se to navadno sprevrže v še bolj množično kupovanje pijač kot sicer, kar močno diši po tržni potezi proizvajalcev pijač za boljšo prodajo njihovih izdelkov. Z bojem zoper onesnaževanje zemlje s plastiko pa nima nič skupnega.

Sicer pa je pospravljanje smeti za seboj samoumevno ravnanje povprečno vzgojenega človeka, ki si tega ne bi smel šteti za posebno zaslugo. Ali pa smo res zabredli tako globoko, da je celo to že kar del projekta? Bolj po ekošoli bi zadišalo, če bi se odločno zavzemali za ukinitev prodaje vseh pijač v plastični ali kovinski embalaži na šolah – problem bi tako reševali pri izvoru - za prepoved nenehnega širjenja parkirišč, s katerimi šole vklepamo v železne obroče, pa zoper nasilje kadilske manjšine, ki šolske hodnike polni z bezniškim smradom. (Pravilnik pravi, da je kajenje v šoli prepovedano, razen v za to namenjenih prostorih. Iz teh pa v odmorih dim vdira na šolske hodnike, kjer se nekadilska večina dijakov zgraža nad kakovostjo življenja, ki jim ga v izobraževalni ustanovi "zagotavlja" šolska oblast.) To, da smo kajenje kljub zakonu, ki ga prepoveduje, skozi stranska vrata spustili v slovenske šole, kaže, kako grdo podcenjujemo svojo mladino. Seveda smo si v desetletjih mehke vzgoje, ko je bilo vse dopustno, dobro ali celo odlično (odvisno od stopnje napredosti učitelja/vzgojitelja/starša), pridelali kopico samozadovoljnih in veliko premalo samodiscipliniranih "subjektov izobraževanja". Zato se danes v šolah bojimo prepovedati kajenje, čeprav se prepoved in vzgojni ter izobraževalni napori več kot lepo dopolnjujejo. Ne (za)upamo več, da bi bilo mogoče disciplino in predvsem samodisciplino "prodati" kot vrednoti, recimo, da bi bilo mogoče mlade navdušiti za premočrtno življenje, v katerem je ločevanje dobrega od slabega samoumevno in sploh ne kaka posebna zasluga. Da bomo napredovali, bo očitno tudi tu treba stopiti nekaj korakov nazaj.

Ker so v modi projekti, predlagam še enega, v okviru katerega jatam avantgardnih salonskih pedagogov ne bo treba preletavati oceanov, in ki ga lahko v celoti opravimo doma, za pečjo: projekt ponovnega branja Andersenove pravljice Cesarjeva nova oblačila. Cesar je namreč popolnoma nag, najhuje pa je to, da zdaj ni več niti otroka, ki bi odraslim odprl oči in jim to povedal. In če bo šlo tako naprej, se bomo namesto z ekologijo kmalu začeli intenzivno ukvarjati z ekofobijo.
 

Janez Penca