Brezobzirni optimizem je neozdravljiv in zato okolju neprijazen
07. nov 2011
Brezobzirni optimizem noče povratnih informacij o svojih napakah, ampak jih zdravi z vedno večjimi odmerki istega zdravila.
V tem smislu se je za posebej pogubnega pokazal revolucionarni optimizem. Francoska revolucija je vse, ki so imeli težave z Robespierrovim “despotizmom svobode”, preprosto skrajšala za glavo. Kolikor več težav se je pojavilo, toliko več glav je posekala. Zgodovinar René Sédillot ocenjuje, da je zahtevala dva milijona žrtev.
Lenin in Stalin sta bila prepričana, da sta človeštvo napotila k rešitvi vseh problemov, ki so se nakopičili v zgodovini, in sta uničila vse institucije in postopke, s katerimi je moč popravljati napake. Ta stroj brez povratne informacije je deloval sedemdeset let in do trenutka, ko se je sesul, je zaradi norosti in zlobe, ki sta bila vgrajena vanj, zmlel 60 milijonov življenj. Podobna zmota je odmevala v poznejših pozivih k revoluciji Mao Ce Tunga in Pol Pota, za katera je bila francoska revolucija samo en korak na poti k osvoboditvi.
Razsodni pesimizem uči, naj ljudi ne malikujemo, ampak naj jim napake odpuščamo in si jih prizadevamo popravljati v svojem zasebnem življenju. Uči nas, naj omejimo svoje častihlepje v javni sferi in ohranjamo ustanove, običaje in postopke, s pomočjo katerih popravljamo napake in priznavamo zmote, namesto da bi izumljali neko novo ureditev, v kateri napak sploh ne bo. V tej luči je ena od utvar brezobzirnega optimizma tudi utopija.
Brezobzirni optimizem je še kako živ in destruktiven. Kreditni krah jeseni leta 2008 je njegov otrok. Islandija je njegov vzorčni miniaturni poligon. Spomladi tistega leta so Islandci na lestvici srečnosti sedeli na vrhu sveta. Njihovi bankirji so obljubljali omamno visoke obresti in denar je drl v islandske banke. Od leta 2006 so na spletne račune banke Icesave prihranke pošiljali predvsem Nizozemci in Britanci. Spletni računi so bili po besedah direktorja banke Sigurjona Arnasona genialna shema: “Edino, kar moram početi, je, da vsak dan preverim, koliko denarja se je nateklo. Prejšnji petek je prišlo petdeset milijonov funtov!” Povprečen Islandec je danes dolžan trideset tisoč evrov. Ker si Islandci sposojajo denar za nakup stanovanj, za študij, nakup avtomobila, potovanja in za to, da rojevajo otroke, skratka za vse, so ujeti v mrežo dolgov. Konec leta 2008 so že viseli na najnižjem klinu svetovne lestvice srečnosti.
Odrešilni jeza in zamera
Odrešilni jeza in zamera
Haukur Már Helgason, ki poučuje filozofijo na Islandski akademiji za humanistične vede, je zapisal: “Obstaja stvar, kot je kolektivna krivda. Kriv sem, ker sem povezan s tem plemenom in sem sodeloval v tem kazino-kapitalizmu. Večina ljudi je bila prepričana, da so na pravi strani velike ločnice med tistimi, ki imajo, in tistimi ki nimajo; bili so prepričani, da so naravno nadarjeni za hazardiranje. Izkazalo se je, da je bilo veliko tistih, ki so mislili, da so igrali dobro igro, prevaranih. Žalostno je, da nas večine ni motila sama igra, ampak le misel na to, da bi jo lahko izgubili. Kaže, da nimamo občutka za pravičnost, ampak samo še za to, kaj nam koristi in kaj nam škoduje. Krutost nas ne moti. Zato zdaj Islandija žaluje. Imeli smo možnost, da bi bili spodobno ljudstvo, pa smo jo zapravili. Nekdo je postavil spletno stran, kjer užaljeni Islandci objavljajo svoje fotografije, na katerih stojijo pred svojimi hišami in v rokah držijo napise: “Smo videti kot teroristi?”
Hkrati je čutiti neskončen občutek olajšanja. Po klavstrofobičnem desetletju sta spet možna ogorčenje in zamera. Zdaj je namreč jasno in uradno: kapitalizem je pošasten. Poskusite govoriti o prednostih svobodnega trga, pa bodo z vami ravnali kot s človekom, ki promovira dobre strani posilstva. Iskreno zgražanje in zamera odpirata prostor za upanje, da bo morda nekega dne jezik spet pridobil kritično sposobnost in začel opisovati družbeno resničnost. Ali pa se bodo stvari obrnile drugače: morda ni več nič napoti popolni neoliberalni zmagi. Morda je konec zgodovine, ne v liberalnodemokratski utopiji, ampak v capitalismo puro, v kapitalizmu, ki nima nobene zveze s svobodo: kapitalizmu kot golem dejstvu.”
Brezobzirni optimizem je prepoznaven, a žal neozdravljiv. Njegova zabloda niso napake. Te je največkrat mogoče popraviti; brezobzirni optimizem so vrata, ki se za tistimi, ki stopijo skoznja, nepreklicno zaprejo in jih pogreznejo v temo.
Odmerek za domačo rabo
Odmerek za domačo rabo
Z odmerkom hipertrofiranega optimizma, ki lahkotno meni, da je današnji dolg vedno moč poplačati z jutrišnjim posojilom, se od časa do časa spogledamo tudi Novomeščani.
Šport je topla greda tovrstnega optimizma. Na pamet mi prihajata dva primera, prvi je svojo zgodovino že izživel, drugi, kot kaže, se prebuja v življenje. Prvi je velodrom, kolesarsko dirkališče, ki naj bi po mladinskem SP pred leti postal uspešnica športnega, sejemskega in kaj vem kakšnega še trženja. Brali in poslušali smo, kako bodo oči vsega sveta v času prvenstva uprte v Novo mesto. Po tistem naj bi zaradi odmevnosti prvenstva začele bohotno rasti gospodarske vezi z vsem svetom. Ker dirkališče za novomeške državnike ni imelo pravega političnega botra, so se vsa leta, odkar stoji, trudili, da iz njega ne bi postalo nič.
Drugi primer je dvorana, ki naj bi gostila nekaj tekem naslednjega evropskega prvenstva v košarki. Medtem ko z vrha evropske politike svarijo, da sta evro in Evropska zveza pred zlomom, ko je varčevanje mantra evropske in domače politike, ko tretje najmočnejše gospodarstvo v Evropi zaradi denarnih razlogov zavrne organizacijo evropskega prvenstva (po njem pa plane drobcena Slovenija), se novomeški svetlogledi podajajo v neznansko drag in razkošen objekt. Povrhu vsega ga umeščajo v sicer z nakupovalnim središčem že močno degradirani športni park Portoval, a vendarle v območje enkratne naravne tribune, ki ji med evropskimi stadioni težko najdete par.
Dvorana kot beli slon?
Dvorana kot beli slon?
S prispodobo beli slon anglosaški svet opisuje drago, a nadležno posest, ki se je lastnik ne more znebiti, in katere stroški so povsem nesorazmerni z njeno koristnostjo ali vrednostjo. Metafora prihaja od belih slonov, ki so jih redili azijski vladarji v Burmi, na Tajskem, v Laosu in Kambodži. Živali so veljale za svete, in če jih je vladar komu podaril, je bil to hkrati blagoslov in prekletstvo: blagoslov, ker je bila žival sveta in znamenje vladarjeve naklonjenosti, in prekletstvo, ker jo je moral obdarovanec obdržati, ni pa je mogel uporabljati za praktično delo. Običajno so ga stroški vzdrževanja belega slona pogubili.
Pred leti je na travniku nad tribunami novomeškega stadiona, kjer naj bi stala nova dvorana, gostoval cirkus. Krotilec se je zjutraj s slonom povzpel do roba gozda. Slon je bil hvalabogu siv.
Janez Penca