Branje

Poznam precej ljudi, ki prav dobro živijo brez knjig, a nobene knjige, ki bi lahko živela brez bralcev

Knjiga je kakor vrt, ki ga prenašamo v žepu

Neko poletje so na radiu spraševali najstnike, ali med počitnicami kaj berejo. Mlada sogovornica, ki očitno ni imela težav s samopodobo, je odgovorilo: “Jaz ful nerada berem. Še tisto, kar je obveznega branja za šolo, snamem z interneta. Sem se pa odločila, da bom sama napisala eno knjigo.”

Angleški pesnik in kritik John Dryden je o dramatiku Benu Jonsonu – ki je imel neznansko smolo, da je bil Shakespearov sodobnik –, dejal: “Drugi so brali knjige, on pa je bral knjižnice.” Jonson sam je nekoč rekel, da moraš prebrati deset tisoč knjig, da napišeš eno.

Dekle z radia se je namenila črpati vodo iz praznega vodnjaka. Lahkomiselni optimizem te mlade ne-bralke, je samo eno od znamenj triumfa leve možganske poloble, ki je prepričana, da ve in zna vse, ne ve pa, da je tako zato, ker je tistega, kar ve in zna, neznansko malo.

Z metaforo do razumljivega sveta

Irski pisatelj, dramatik in politik, sir Richard Steele (1672-1729), je dejal, da je branje za um to, kar je telovadba za telo. Novejši ameriški pregovor pravi, da je knjiga kot vrt, ki ga prenašamo v žepu. Primerjava z vrtom je smiselna. Vrt nas oskrbuje s snovno hrano. Dobre in navsezadnje tudi slabe knjige so drugačne vrste živež: hrana za premislek. Razlika med enimi in drugimi je pač v njihovi prebavljivosti. Najdragocenejše hranilo dobre knjige je njena metaforika. Danes vemo, da so imele besede najprej metaforični pomen, šele nato so dobile označevalnega. Metafore so odločilne za naše razumevanje sveta. Pravzaprav je človeško mišljenje odvisno od metafore. Nove ali zapletene stvari razumemo tako, da jih povezujemo s stvarmi, ki jih že poznamo. Tako je na primer težko razmišljati o življenju na splošno, toda ko uporabimo metaforo življenje je popotovanje, nas metafora vodi k določenim sklepom: pozanimati bi se morali glede terena, izbrati smer, poiskati nekaj prijetnih sopotnikov in uživati v popotovanju, kajti na koncu poti morda ne bo ničesar. Zdaj je podoba življenja že razločneje izrisana.

Ko v branju najbolj uživamo, se ne zavedamo, da beremo. To so trenutki, ko nas knjiga ovije, ko smo tako prevzeti, ganjeni, obsedeni ali uročeni, da del našega uma, ki opazuje, kako beremo – morda sledimo stranem ali pa se poskušamo odločiti, kako dolgo naj bi še brali – odtava v neznano. Pravzaprav upamo, da se bo to zgodilo vsakič, ko bomo odprli knjigo. Paradoksalno: imeti rad branje pomeni, da se želim zazibati v stanje, ko se ne zavedam, da berem, ko postane stik s tistim, kar berem, brezšiven, absoluten. V prizadevanju, da bi to razumeli ali se celo naučili to veščino negovati, se radi oziramo po knjigah, ki govore o branju. Njihov učinek pa je praviloma nasproten: dosežejo le to, da se branja zavedamo še bolj, ne manj. Dogaja se nam nekaj podobnega kot s knjigami, ki nas poučujejo, kako naj  dihamo; od intenzivnega razmišljanja o dihanju nam – vzame  sapo. V življenju je pogosto tako, da se moramo za razkritje nekaterih skrivnosti ozreti proč ali v druge svetove.

Ne prizadevajmo si preveč, da bi stvari povzročali

Skrivnosti branja lahko raziščemo s pomočjo knjižice nemškega filozofa Eugena Herringla, ki je v letih 1925-29 na Japonskem poučeval evropsko filozofijo. Njen naslov je Zen in umetnost lokostrelstva. Zgodba je preprosta: angleški profesor, ki je obiskal Japonsko, se odloči, da se bo od japonskega učitelja naučil lokostrelske umetnosti. Hkrati z lokostrelsko veščino prejme še pouk o filozofiji zena in o življenju. Profesor kmalu ugotovi, da sta lok in puščica samo pretveza za nekaj, kar bi se enako lahko zgodilo tudi brez njiju; gre za približevanje cilju, ne za cilj, lok in strelica sta samo pomoč za zadnji odločilni korak. V lokostrelstvu merjenje ni glavno – ključno je védenje, kako in kdaj sprožiti puščico; kako in kdaj jo sprostiti v let. Nič ni pomembnejšega od tega, a tudi nič težjega.

Večina knjige se vrti okrog profesorjevih nenehnih poskusov, da bi obvladal to edino stvar: čim manj zaznavno  sprostiti puščico v let. Jedro knjige pa je njegov trud, da bi postal učenec, kakršen bi moral biti, da bi se naučil te edine stvari. In piše: “Japonski učenec s seboj prinese tri stvari: dobro izobrazbo, strastno ljubezen do izbrane veščine in nekritično čaščenje svojega učitelja.” Slednje je za današnji perverzno svobodoumni svet seveda težko sprejemljivo. A vendar . . . Profesor je – vsaj na začetku – pravo nasprotje  opisani vrsti učenca. Ves čas se izprašuje o svojem učitelju in poskuša ustvariti lastne sisteme in bližnjice.

Zadrega, kako odkriti pravi trenutek za sprostitev tetive, je, da tega ni mogoče odkriti. Profesor spozna, da puščice ne moreš sprožiti; puščica se sproži sama. Pri tej stvari tebe ni. Tu je samo tisto. Ko  o tem sprašuje učitelja, mu slednji ponudi vzporednico z otrokom, ki se oklepa starševe roke:

“Napeto tetivo samo držiš,” odvrne učitelj, “tako kot majhen otrok drži ponujeni prst. Stiska ga tako čvrsto, da človek lahko le strmi nad močjo drobne peščice. In ko prst izpusti, ni niti najmanjšega trzljaja. Ali veš zakaj? Zato ker otrok ne razmišlja: 'Zdaj bom izpustil prst, da bom prijel nekaj drugega.' Ne da bi se zavedal, brez kakršnegakoli namena, od enega zdrsne k drugemu.”

Učitelj opiše tudi bambusov list, ko se pozimi počasi vdaja pod bremenom snega, dokler ta ne odpade in se list vrne v položaj, v katerem je bil, preden se je upognil pod težo. Sneg se ne odloči, da bo zdrsnil z lista in list se ne odloči, da je čas, da se otrese snega. Samo zgodi se.

“Prava umetnost,” ga pouči učitelj, “je nenamerna, brezciljna.”

Lok ima spomin

Profesor navsezadnje le uspe obvladati lokostrelsko umetnost in pozneje celo zadene tarčo. Toda ko si čestita, ga učitelj še enkrat posvari: “Naučil si se, da ne smeš objokovati slabih strelov, zdaj se nauči še, da se ne boš pretirano veselil dobrih.”

Kmalu je prišel čas za profesorjevo vrnitev v Anglijo. Domov naj bi ponesel tudi naučeno umetnost in lok. Na zadnjem srečanju učitelj sam nekajkrat ustreli z njegovim lokom, a zahteva, naj ne dovoli, da bi z njim streljali drugi. Lok ima spomin.

Ko napoči čas, da se učenec za vselej poslovi od učitelja, ga zaskrbi, da bo pozabil vse, česar se je naučil. “Ko sem učitelja vprašal, kako bova lahko brez njega nadaljevala po najini vrnitvi v Evropo, je ta odvrnil: 'Na svoje vprašanje si že dobil odgovor, ko sem te pripravil do tega, da si naredil preizkus. Zdaj si dosegel stanje, ko učitelj in učenec nista več dve osebi, ampak ena. Od mene se lahko ločiš, kadarkoli želiš. Celo če so med nama širna morja, bom vedno s teboj, ko boš vadil, česar si se naučil.'”Potem mu pojasni, da se bo pouk, ki ga je prejel od njega, odražal tudi na mnogih drugih področjih njegovega življenja.

“Kar velja za lokostrelstvo in mečevanje, velja tudi za vse druge veščine. Mojster risanja s tušem postaneš, ko roka, ki popolnoma nadzira tehniko, uresniči tisto, kar lebdi pred slikarjevim duhovnim očesom v istem trenutku, ko tisto začne duh oblikovati in med očesom in duhom ni niti za las tankega zeva. Slikarstvo tedaj postane spontana kaligrafija. Tudi tu bi lahko bil napotek slikarju: deset let opazuj bambus, postani bambus sam, nato vse pozabi in – slikaj.”

Če to, kar velja za lokostrelsko umetnost, v praksi izpeljemo pri branju, lahko brez zadržkov rečemo, da je tudi branje umetnost. V šolah ga sicer poučujemo kot veščino, kjer majhnim otrokom najprej v glavo vbijamo abecedo, govorimo o različnih hitrostih branja in različnih ravneh razumevanja ter o različnih vrstah branja – podrobnem, selektivnem, bežnem pregledovanju itd. V bistvu na branje gledamo kot na nekaj dihotomnega. Ko vas vprašajo, ali znate brati, pričakujejo, da boste odgovorili z “da” ali “ne”.

Bralcu se z leti razpira pogled

Branje je veliko bolj zapleteno in preprosto kot to: vsakič, ko beremo, se učimo, kako brati. Branje je umetnost, ki jo vadimo vse življenje. Branje ni kot pomerjanje čevljev – je kot risanje s tušem, urejanje cvetja ali streljanje z lokom. Nekateri pisatelji nam urjenje v tej umetnosti lajšajo, drugi nam ga otežujejo. Vsak pisatelj nas poučuje, kako brati; tega nas uči vsaka knjiga; in brati se učimo tudi sami. Čim več beremo, tem boljši bralci postajamo. Ko vse to premislimo, vemo, da lahko vadimo umetnost branja na en sam način – tako, da beremo.

Kitajski izumitelj, jezikoslovec, filozof in pisatelj Lin Jutang je v knjigi Pomembnost življenja o branju napisal: “Človek, ki ni razvil navade branja, je v časovnem in prostorskem smislu ujet v svoj trenutni svet. Njegovo življenje je utirjeno v stalno rutino; zamejen je v stike in pogovore z nekaj prijatelji in znanci in vidi le tisto, kar se dogaja v njegovi neposredni soseščini.” V praktičnem smislu je bil prepričan, da nam branje prinaša “čarobnost in okus”, previdno pa svari pred namernim branjem za lastno korist. “Vsak, ki knjigo bere zato, ker meni, da jo mora, ne razume umetnosti branja.”

Navaja učenjaka klasične dobe Juan Čunglanga: “Za knjige, ki ti niso všeč, naj ti ne bo mar, naj jih berejo drugi.” In opozarja: “Knjig, ki bi jih morali brezpogojno brati, ni, kajti naše zanimanje mora rasti kot drevo ali teči kot reka. Dokler se po drevesu pretaka pravi sok, bo raslo kjerkoli, in dokler iz studenca vre sveža voda, bo reka tekla.” Pri koncu Pomembnosti življenja Lin predstavi modrost pisatelja Žang Čaoja, ki je živel sredi sedemnajstega stoletja in je slovel po svojih literarnih maksimah. O branju v različnih obdobjih življenja je napisal: “Branje knjig v mladosti je, kot bi luno gledali skozi špranjo v zidu; branje knjig v srednjih letih je, kot bi jo opazovali z notranjega dvorišča; in branje knjig v starosti je, kot bi jo gledali s terase na strehi.” Celo branje iste knjige v različnih življenjskih obdobjih je tâko, kot ga opisuje Žang Čao. Človek z leti nabira izkušnje, plast duhovnega humusa se z vsako prebrano knjigo in vsakim letom izkustva v stvarnem življenju debeli in generira vedno širše obzorje z novimi predstavami in mislimi. Tako se bogati bralčevo življenje. Branje je svojevrstna ekologija: tudi tu se namreč vse že prebrano in doživeto povezuje z vsem drugim prebranim in doživetim. Resen bralec lahko tvorneje in odgovorneje sodeluje v svetu ožje in širše skupnosti soljudi ter narave.

Za Lina je branje akt “dveh oseb, avtorja in bralca”. Prepričan je bil, da izbira avtorja ni majhna reč – je epsko dejanje, tako kot najti pravega mojstra, ki te bo naučil lokostrelske umetnosti.

“Odkritje svojega najljubšega pisatelja,“ je dejal Lin, “imamo lahko za najpomembnejši dogodek svojega intelektualnega razvoja. Človek mora biti neodvisen in si sam poiskati učitelja. Nihče ne more dokončno reči, kdo je njegov najljubši pisatelj. To je kot ljubezen na prvi pogled. Bralcu ne moremo zapovedati, kdo naj bo njegov najljubši pisatelj, toda ko ga najde, je to instinktiven uvid.”

Na koncu se Lin ozre še na primeren čas in kraj branja. “Popolnega kraja in časa za branje ni. Ko nas prevzame razpoloženje zanj, lahko beremo kadarkoli in kjerkoli. Kdor pozna radosti branja, bo bral v šoli  in zunaj šole ali pa vsem šolam navkljub. Kakšna je torej videti prava umetnost branja? Preprost odgovor je: vzemite knjigo in jo berite, ko boste za to razpoloženi. Da bi v branju popolnoma uživali, mora biti povsem spontano.” Točno tako, kot lahko edino obvladate streljanje z lokom.

Branje v otroštvu kot cepivo proti stiskam v odraslosti

Z branjem od malega ustvarjamo duhovni substrat, ki hrani skoraj vse, kar zraste v kasnejšem življenju. Čim starejši smo, tem debelejša je plast tega dragocenega substrata. Dolgoletno bralno izkustvo je kot dobro pognojena miselna njiva, na kateri se ni bati idejne nerodovitnosti.

Branje nam pomaga mehko vstopati v življenje, ki nam ni vedno naklonjeno. Ko na primer otrok bere Andersenovo pravljico Mala morska deklica, se mu orosijo oči, ker spozna, da v življenju dobro ni vedno poplačano z dobrim. To bralno doživetje pa je vendarle manj boleče kot podobna razočaranja, ki jih v stvarnem življenju ne manjka. Izpostavljanje takim bralnim doživetjem je majhen čudež duševne homeopatije. Drobcen odmerek žalosti ob branju ganljive zgodbe bo otroka pripravil na premagovanje resnejših udarcev stvarnega življenja. Ko starši vidijo tako priklicane otrokove solze, si pravzaprav lahko oddahnejo: otroci, ki se ne znajo žalostiti, ali, bolje rečeno, ki jim to čustvo ni dano, se pogosto razvijejo v odrasle psihopate.

Kako mozaik besed v knjigi stopa v resnično življenje

Branje ima svoje mesto v tkivu vsega našega življenja. Življenje je lahko smiselno tudi brez knjig, toda knjige morajo z bralcem stopiti v življenje in se tam osmisliti. Večina nas meni, da knjige bogatijo življenje: življenju pisatelj pomaga, da vstopi v knjigo in knjiga z branjem stopi nazaj v življenje. Toda odnos med njima ni enakovreden ali simetričen. Kljub temu, vse kar je v knjigah, ne le da prispeva k življenju, ampak se ga ob branju udeležuje in ga preoblikuje, tako da življenje, kot ga živimo v svetu, polnem knjig, delno ustvarjajo same knjige.

Ta metafora ni popolna, je pa smiselna. V določenem pogledu je knjiga kot svet, kakor ga vidi leva možganska polobla: izbran, urejen, re-prezentiran, statičen, razmejen, “zamrznjen” izvleček življenja, ki ga je mogoče vedno znova obiskovati. Knjiga je vzela nekaj neskončno zapletenega, brezmejno povezanega, pretakajočega se, razvijajočega se, negotovega, neponovljivega, utelešenega in bežnega (ker je živo) in izdelala nekaj po svoje zelo drugačnega, kar lahko uporabimo za razumevanje življenja. Čeprav je knjiga očitno daleč manj zapletena kot življenje samo, je kljub temu oživila nek vidik sveta, ki ga prej ni bilo. Tako lahko levo možgansko poloblo (kot knjigo) vidimo, kako jemlje od sveta, kar je prinesla desna polobla (v umu nepredelano “življenje”) in daje nazaj izboljšano. Toda na polici je vsebina knjige mrtva: v življenje se vrne le, če z branjem nič več statično, zamejeno “zamrznjeno” vsebino bralec ponese v svet, kjer ni nič stalnega ali dokončno znanega, ampak vedno nastaja nekaj drugega.

Nekaterih reči z voljo ne moremo doseči

Vse svoje delovno življenje sem bil učitelj. Opazil sem, da smo učitelji najboljši tedaj, ko se ne zavedamo, da poučujemo, in da so dijaki najboljši tedaj, ko se ne zavedajo, da se učijo. Prav zares je nekaj na tem, da so najboljše stvari v življenju največkrat stranski produkt nečesa drugega. Drži tudi to, da se bralnega užitka, ali bolje rečeno, vsega dobrega, kar nam lahko ponudi branje, ne da hoteti. Nekatere sila pomembne reči v življenju so zunaj dosega naše volje. Recimo spanje, ki je nadvse pomembna stvar.  Ali biti skromen, biti moder, biti zaljubljen. . . Če se s tem védenjem bralec poda v leposlovje, lahko sodeluje v življenju literarnih likov kot v svojem otipljivem utelešenem bivanju. In tako različni bralci knjigam omogočajo živeti mnoga življenja.

Vrnimo se k vrtu. V Voltairjevem sijajnem filozofskem romanu Kandid ali optimizem spremljamo junaka Kandida na mukotrpnem popotovanju po svetu v iskanju odgovora na eno samo vprašanje: Je svet v svojem bistvu dober ali slab? Odgovora nanj ne dobimo niti od brezobzirnega optimista in Kandidovega učitelja Panglossa  niti od manihejca Martina, ki povsod vidi zlo. Konec romana je z vidika današnjega bralca, četrt tisočletja po njegovemn nastanku, presenetljivo jasnoviden. Voltaire z besedami, ki jih polaga v usta Kandidovega učitelja Panglossa, ugotavlja: “Vsi dogodki so med seboj prepleteni na najboljšem vseh svetov.” Lahko bi rekli: ker je ta svet edini, je hkrati najboljši in najslabši ali v duhu današnjjih dni – ne izključuje ničesar. Voltaire je torej gojil različico nekakšnega sistemskega pogleda na svet. In nadaljuje: “kajti poglejte, da vas niso zaradi vaše ljubezni do gospodične Kunigunde z brcami v zadnjico spodili s prelepega gradu, da vas niso postavili pred inkvizicijo, da niste peš obredli Amerike, da niste barona z mečem pošteno sunili, da niste izgubili vseh svojih ovac iz krasne dežele eldoradske, ne bi jedli zdaj tukaj vkuhane cintronade in pistacij.” – “To ste imenitno povedali,” je odgovoril Kandid; “toda čaka nas vrt.”

In če je knjiga res kakor vrt, ki ga prenašamo v žepu, jo vzemimo v roke, obdelajmo in se nahranimo z njenimi plodovi.

Objavljeno v Delu, Sobotna priloga, 3. okt. 2020

Ko v branju najbolj uživamo, se ne zavedamo, da beremo.
To so trenutki, ko nas knjiga ovije, ko smo tako prevzeti,
ganjeni, obsedeni ali uročeni, da del našega uma, ki opazuje,
kako beremo – morda sledimo stranem ali pa se poskušamo
odločiti, kako dolgo naj bi še brali – odtava v neznano.
Pravzaprav upamo, da se bo to zgodilo vsakič, ko bomo
odprli knjigo.

Drobcen odmerek žalosti ob branju ganljive zgodbe
bo otroka pripravil na premagovanje resnejših udarcev
stvarnega življenja. Ko starši vidijo tako priklicane
otrokove solze, si pravzaprav lahko oddahnejo: otroci,
ki se ne znajo žalostiti, ali, bolje rečeno, ki jim to čustvo
ni dano, se pogosto razvijejo v odrasle psihopate.