20 let Vrhunskega dosežka

Junija 1996 je izšla poskusna številka Vrhunskega dosežka. Urednik Dela Šport, Evgen Bergant, me je prijazno povabil, da sem jo na Delovih straneh predstavil potencialnim bralcem. Oktobra istega leta je izšla prva številka raziskovalnega glasila o vzdržljivosti, moči in kondiciji, kot revijo še danes opisuje podnaslov.

Včasih se zavem, da je 20 let rednega izhajanja revije, s katero na slovenska tla presajam znanje o športnem treniranju in drugih vidikih vrhunskega in ljubiteljskega športa, tudi splet srečnih okoliščin. Človek pač mora biti ob določenem času ves na voljo nalogi, ki se ji je zavezal. Za srečno okoliščino štejem, da se je to brez prekinitev dogajalo dvajset let.

S srečo pa nima veliko opraviti okrog 500 avtorskih strani prevedenih in nekaj malega izvirnih sestavkov, ki vsako leto polnijo revijo. Tu je svoje prispevala disciplina, ki mi jo je privzgojila atletika. Vzgojo nasploh sicer pojmujem kot neke vrste osmozo – stvari se nas morajo dotikati, da pronicajo v nas. Če se nas ne dotaknejo, gredo mimo. Tako gredo včasih učenci mimo učiteljev – in tudi obratno!

Nastanek Vrhunskega dosežka povezujem s svojo atletsko preteklostjo. Moje otroško navdušenje za ta šport, ki me je povsem prevzel, ko sem po televiziji poleti leta 1960 spremljal olimpijske igre v Rimu, je podprl moj oče, in sicer tako, da mi je na vrtu pomagal narediti skakališče za skok v višino: stojali, nastavka za letvico in doskočišče, ki sem ga napolnil z vrečami oblanja iz bližnje mizarske delavnice.
Vse to se je zgodilo, še preden sem prvič stopil na atletski stadion.

Na stadionu v Novem mestu pa nas je mlade atlete z veseljem do kraljice športov hranil Marijan Špilar, sicer učitelj telesne vzgoje in v 60-tih letih slovenski rekorder v metu kopja.

Zares prelomno leto v mojem atletskem življenjepisu pa je bilo leto 1967, ko sem prišel v Ljubljano študirat angleščino in primerjalno književnost. Na stadionu Olimpije sem srečal profesorja na tedanji Visoki šoli za telesno kulturo, Jožeta Šturma, pozneje prvega doktorja kineziološke vede v Sloveniji. Postal je moj trener, mentor in dragocen sogovornik ne le o športnih, ampak tudi o mnogih drugih rečeh življenja. Kot bodoči anglist sem brskal po tujih virih atletskega znanja: britanskih, ameriških, ruskih italijanskih in francoskih. Imel sem naročene revije v vseh teh jezikih in dr. Šturm me je vzpodbudil, da sem začel zbirati in prevajati gradiva za publikacijo Šolskega centra za telesno vzgojo Trener – vaditelj (atletika).

Leta 1987 sem izdal knjigo Trideset tisoč korakov, priročnik za treniranje maratonskega teka, prvo te vrste v Sloveniji. Ker se je znanje o treniranju z vrsto tujih revij kopičilo na mojih policah, sem se leta 1996 odločil poskusiti z revijo, ki bi ga prenašala na slovenska tla. Tako je nastal Vrhunski dosežek, ki s pričujolčo številko dosega starost 20 let.

V 20 letih izhajanja revije se je nabralo več kot 2000 člankov, za katere lahko rečem, da so uporabni še danes. Izbiram gradiva trajne veljavnosti, ne modnih muh enodnevnic. Zato dam vedno natisniti več izvodov, kot je naročnikov, in vse številka so še vedno na voljo – če kakšna poide, jo je mogoče natisniti znova. Na spletni strani revije www-zalozbapenca.si lahko bralci v Arhivu najdejo naslove vseh člankov od prve številke leta 1996 do danes.

V dveh desetletjih sem se pogovarjal ali dopisoval z mnogimi bralci revije. Po nekako treh letih njenega izhajanja sem doživel posebno prijetno presenečenje. Sezona svetovnega pokala v alpskem smučanju se je ravno začela. Poklicala me je gospa Marica Kostelić. Povedala mi je, da je njen sin Ivica nekje slišal za revijo Vrhunski dosežek, dobil nekaj izvodov, jih prelistal in bi jo rad naročil – tudi vse številke preteklih letnikov. Takrat je bil ravno na eni od uvodnih tekem, zato me je poklicala ona. Poslal sem mu pretekle tri letnike in od tedaj revija še vedno vsak drugi mesec potuje na njegov naslov. Obšel me je ponos, da si tako velik športnik želi brati mojo revijo – čeprav je, resnici na ljubo, o njegovem športu v njej malo objav. Da cenim njegovo zanimanje za moje delo, sem mu, ko me je poklical in se mi zahvalil za revijo, lahko povedal tudi sam. Čez nekaj tednov sem prejel njegovo pismo, v njem pa več fotografij, na katerih s sestro  Janico, trikratno olimpijsko prvakinjo, prebirata Vrhunski dosežek. Napisal mi je, da fotografije lahko uporabim za oglaševanje Vrhunskega dosežka. Večkrat mi je s tekmovanj ali okrevanja po številnih operacijah kolen poslal razglednico s prijaznimi mislimi o reviji. Vedno me je prevzel blagi ponos, da se je mojega dela spomnil športnik, katerega dragoceni čas si želi okupirati toliko ljudi.

Ivica Kostelić in Iztok Čop sta športnika najvišjega svetovnega razreda. Iztok Čop mi je nekoč napisal, da ni le bralec, ampak tudi uporabnik revije Vrhunski dosežek. Poudaril je, da se je za svoj šport veliko naučil od atletike. Taki so največji športniki in njihovi trenerji. Odlikuje jih občutljivost za premislek. Brez temeljitega premisleka v elitnem športu ni uspeha. Ko o svojem športu počrpajo vse znanje, se ozrejo po drugih. Angleži za človeka, ki se trudi, da bi pridobil čim več znanja, pravijo, da obrne vsak kamen in pogleda podenj.

Upam, da je bilo v Vrhunskem dosežku v dvajsetih letih njegovega izhajanja dovolj kamnov, ki so se bralcem zdeli vredni, da jih obrnejo in pogledajo podnje.

Urednik Janez Penca