Poltisočletni Montaigne

NOVA IZDAJA BIOGRAFIJE MICHELA DE  MONTAIGNA KAKO ŽIVETI?

Na svetu je najbrž na kupe knjig z naslovom Kako živeti?, a knjiga, ki nosi podnaslov Življenje Michela de Montaigna z enim vprašanjem in dvajsetimi poskusi odgovora, je čisto zares nekaj posebnega.

Vsa poglavja se začenjajo z istim vprašanjem, Kako živeti?, vsako pa nanj odgovarja z drugačnim odgovorom. Tako je tudi prav: življenje je sicer eno samo, a s tolikimi odtenki, da jim je paleta človeške govorice komajda kos. Avtorica Montaignovega življenjepisa, Sarah Bakewell, na vprašanje odgovarja z dvajsetimi različnimi odgovori – poglavji. Poiskala jih je v njegovem edinem delu, Esejih, ki ga je pisal od leta 1572, do smrti leta 1592.

Večina tistih, ki prihajajo k Esejem, od njih nekaj hoče. Morda iščejo zabavo, razsvetlitev, zgodovinski vpogled ali kaj bolj osebnega. Romanopisec Flaubert je neki prijateljici, ki ni vedela, kako naj se loti Montaigna, rekel:

“Ne beri ga za zabavo, kot otroci, niti za pouk, kot ambiciozneži. Ne, beri ga, da bi živela.

Da bomo vsega Montaigna, vseh njegovih 107 esejev, lahko brali v slovenščini, bomo morali počakati na prevod, ki nam ga že več kot desetletje pripravlja izjemni prevajalec, učenjak, Branko Madžarevič. Poznamo ga po sijajnem prevodu Rabelaisovega Gargantue in Pantagruela, renesančno divjega plesa besed, za katerega je leta 1981 prejel Sovretovo nagrado.

Do tedaj pa se lahko tešimo s slovenskim prevodom najboljše Montaignove biografije doslej, ki je “tako izvirno zastavljena in spretno izpeljana knjiga, da bralec lahko le strmi. Ne more pa je odložiti, saj ima vse odlike napetega filozofskega romana. Pravi čudež, da se v splošni poplavi besedičenja še vedno najde tako neoporoečno delo.”

Tako je zapisal Evald Flisar, ko je knjigo bral v izvirniku, in nekega petka spomladi leta 2013 napovedal, da bo slej ko prej prevedena tudi v slovenščino. Pravzaprav je bila tedaj že skoraj prevedena in zares me je razveselilo, da je pisatelj o knjigi razmišljal podobno, kot sem razmišljal sam, ko sem se je lotil prevajati.

Kako živeti nam renesančni mislec in vinogradnik iz Bordeauxa, pravzaprav s svojega podeželskega gradu, ki stoji še danes in privablja jate njegovih “sledilcev”, sporoča skozi naslove poglavij biografije Sarah Bakewell. Odgovore je zanj izbrala ona sama. Nič zato, kajti Montaigne je vajen ženske uredniške roke, saj je to vlogo proti koncu njegovega življenja prevzela Marie de Gournay, njegova mlada oboževalka in odločna ženska.

Kaj nam torej prinaša življenjepis, v katerem je Sarah Bakewell oživila skozi življenje radostno se prekopicujočega renesančnega pisca, plemiča, posestnika-vinogradnika in filozofa, ki je bil hudo brez dlake na jeziku? Naslovi 20 poglavij, v katerih odgovarja na edino vprašanje, Kako živeti?, nam povedo marsikaj:

1. Ne obremenjuj se s smrtjo!
2. Bodi pozoren!
3. Najprej se moraš roditi!
4. Beri veliko, pozabi večino prebranega!
5. Preživi ljubezen in izgubo!
6. Uporabljaj drobne zvijače!
7. Dvomi o vsem!
8. Pridrži si kamrico zase!
9. Bodi družaben – živi z drugimi!
10. Prebudi se iz mrtvila navade!
11. Živi zmerno!
12. Varuj svojo človečnost!
13. Stori nekaj, česar pred teboj ni storil še nihče!
14. Pojdi po svetu!
15. Delo opravi dobro, a ne predobro!
16. Filozofiraj samo po naključju!
17. Razmišljaj o vsem, ne obžaluj ničesar!
18. Opusti nadzor!
19. Bodi vsakdanji in nepopoln!
20. Naj bo odgovor življenje samo!

Ko boste prebrali to knjigo, se boste čudili, kako globoko je Michel de Montaigne poznal človeški um, čeprav pri roki ni imel nobenega modernega znanstvenega orodja, s katerim bi mogel prodreti vanj. Pred skoraj 500 leti je natančno opisal empatijo, čeprav zanjo ni uporabil tega imena. Poskušal je doumeti tudi živalski um. Zaslovela je njegova mačka, za katero ni bil prepričan, ali se z njo igra on ali ona z njim. Neki njegov preučevalec pa je celo dejal: “Ko Montaigne zajaha konja, je v zadregi, ker ne ve, ali ne bi bilo pravičneje, da bi konj zajahal njega.”

Pri Montaignu nas privlači to, da smo mu tako neznansko podobni (ali on nam?), pa čeprav je med njegovim in našim časom minilo skoraj pol tisočletja. To lahko pomeni le, da se je loteval univerzalnih, značilno človeških tematik. In pri tem ni dosti prebiral. Svoj nos je vtaknil v toliko različnih stvari, da bi mu lahko s pridržkom ali dvema rekli kar renesančni predhodnik Slavoja Žižka.

Bil je prikupno iskren, ko je dejal, da so Eseji šopek tujih cvetk, pri čemer je njegov samo trak, s katerim jih je povezal. Res je obilno črpal iz grške in rimske antike, a prav ta trak, ta izjemna sposobnost povezovanja, nas še posebej očara v dobi, ki časti analizo, drobljenje, specializacijo.

Specialist je človek, ki ve zelo veliko o zelo malo. Ko napreduje, ve vedno več o vedno manj in na koncu ve praktično vse o skoraj ničemer.

Montaigne po tej moderni definiciji seveda ni bil specialist. Bil je opazovalec človeške in živalske duše, moralni psiholog, filozof in pisatelj v eni osebi: to, kar si spet trudijo biti najboljši umi današnjega groteskno pomanjšanega sveta.

Za povabilo k rahlo popopranemu zimskemu branju – ob teh nizkih temperaturah ga lahko razumemo kot neskončno obnovljivi vir energije za ogrevanje telesa in duha – poglejmo, kaj je Sarah Bakewell dala govoriti temu renesančnemu navihancu v poglavju Pridrži si kamrico zase! Montaigne je bil človek brez pomislekov in od njega se je prikupne prostodušnosti nalezla tudi njegova biografinja:

Montaigne je imel seks rad in si ga je v življenju obilo privoščil. Šele v poznih srednjih letih so mu, hkrati z njegovim čarom, opešale moči in želje – nad temi dejstvi je potožil v zadnjih esejih.  . . . O tem, kako intenzivne spolne doživljaje je znal pričarati svojim ljubicam, pa je bil realističen. Včasih žensko srce ni prav pri stvari, “včasih so za stvar samo z eno ritnico”. Ali pa fantazira o kom drugem: “Kaj pa če tvoj kruh pomaka v okusnejšo omako?”  . . . “Pravzaprav je pri tej zabavi užitek, ki ga nudim, slajši od užitka, ki ga prejemam.”
(str. 136)

A če že moramo – in ker to tako radi počnemo – govoriti o erosu, zaradi katerega sploh vse v vesolju je, pokukajmo še malo v Montaignovo zakonsko življenje, ki ga Sarah Bakewell v odlomku iz poglavja z naslovom Pridrži si kamrico zase! opisuje takole:

Na srečo Françoise (Montaigneva žena) ni bila niti grda niti hladna. Kaže, da je Montaigna privlačila – tako vsaj je trdil njegov prijatelj Florimond de Raemond z obrobnim pripisom v enem od izvodov Esejev. Težava je bila bolj v načelu, da je bil z nekom dolžan redno občevati, kajti Montaigne ni bil nikoli rad utesnjen. Svoje zakonske dolžnosti je izpolnjeval nerad, “z eno ritnico”, kot se je izrazil, in je opravljal, kar je bilo nujno za spočenjanje otrok. Tudi to zvemo v de Raemondovi opombi ob robu, ki se v celoti glasi:

Avtorja sem pogosto slišal reči, da se, čeprav zaljubljen, strasten in mlad, s svojo čudovito in ljubezni vredno ženo ni nikoli igral, razen spoštljivo, kot to zahteva zakonska postelja, da je, razen rok in obraza, nikoli ni videl gole, niti njenih prsi, čeprav je bil med drugimi ženskami skrajno razposajen in razuzdan.

To se zdi modernemu bralcu nezaslišano, a tedaj je bilo dokaj običajno. Kajti da bi se mož do svoje žene obnašal kot strasten ljubimec, je veljalo za moralno zablodo, ker bi jo lahko s takim ravnanjem spremenil v nimfomanko. V primeren zakon je sodil minimalen mlačen spolni odnos. V eseju, ki je skoraj v celoti posvečen spolnosti, Montaigne navaja Aristotelovo modrost: “Mož bi se moral svoje žene dotikati preudarno in trezno, kajti če bi jo objemal preveč pohotno, bi jo užitek odnesel preko meja razuma.” Zdravniki so tudi opozarjali, da bi lahko pretiran užitek povzročil, da bi se sperma v ženskem telesu sesirila in tako ne bi mogla zanositi. Bolje je, da mož ekstazo podarja kje drugje, kjer je vseeno, kakšno škodo lahko povzroči. “Perzijski kralji”, pripoveduje Montaigne, “so svoje žene povabili na svoje gostije; toda ko jih je vino resno ogrelo in so pohoto spustili z vajeti, so jih poslali nazaj v njihove sobane.” Potem so jim pripeljali vzdušju primernejšo žensko družbo.

Pri tej stvari je Cerkev držala z Aristotelom, zdravniki in perzijskimi kralji. Spovedniški priročniki tistega časa kažejo, da je mož, ki se je v grešne prakse zapletel z lastno ženo, zaslužil večjo pokoro, kot če je isto počel s kako drugo žensko. S kvarjenjem ženinih občutkov je tvegal, da bo pogubil njeno večno dušo, kar je bilo izdajstvo njegove odgovornosti zanjo. Če se poročena ženska že mora nalesti razuzdanih navad, je bolje, da se jih naleze od koga drugega, ki ga taka dolžnost ne bremeni. Kot je Montaigne pripomnil, je večina žensk tako ali tako raje izbrala to možnost.

Montaigne je glede žensk prav zabavno čudaški, a zna zveneti tudi konvencionalno. V nasprotju z nekaterimi sodobniki pa žensk očitno ni imel samo za plemenske krave. Zanj bi bil idealen zakon pristno srečanje umov in teles; bil bi celo popolnejši od idealnega prijateljstva. Težava je bila v tem, da v nasprotju s prijateljstvom zakon ni bil svobodna izbira, zato je ostal v domeni omejitev in obveznosti. Poleg tega je bilo težko najti žensko, sposobno vzvišenega odnosa, ker je večini manjkalo intelektualnih zmožnosti in lastnost, ki jo je imenoval neomajnost.

To, in še marsikaj drugega, nam pripoveduje Sarah Bakewell v 20 poglavjih, ki na različne načine odgovarjajo na eno in isto vprašanje Kako živeti? Tudi ko boste knjigo prebrali, dokončnega odgovora ne boste imeli. Morda pa je dokončni odgovor prav to, da je življenje neznanka in hkrati enkratna ponudba, da ga preživimo moralno odgovorno, torej dobro in lepo.

Ošabnim “elitam”, ki si prisvajajo planet, pa lahko z Montaignovimi besedami sporočimo: Sedite lahko na še tako visokem tronu, a še vedno samo na svoji riti, in hodite lahko na še tako visokih hoduljah, pa še vedno samo po lastnih nogah.

KOMU PRIPOROČAM BRANJE TE KNJIGE:

• vsem, ki bi radi dobili potrditev, kako dobro jih je že pred pol tisočletja poznal Michel de Montaigne;
• vsem, ki morda stojijo na prenizkem ali na previsokem klinu lestve, s katere zrejo v življenje;
• vsem, ki bi radi definirali (svoje) življenje, njegov pomen oziroma smisel, a tega nekako ne morejo ubesediti;
• UČITELJEM SLOVENŠČINE V GIMNAZIJAH, KI SVOJE DIJAKE PRIPRAVLJAJO NA PISANJE ESEJA: TU JE KNJIGA, KI JO JE PISATELJICA SARAH BAKEWELL V PRISTNEM ESEJISTIČNEM SLOGU NAPISALA O OČETU LITERARNE ZVRSTI ESEJA – essayer, poskusite!